Mehko svetlobo lučk na božični smrečici nenadno zasenči vžig lestencev, ki ga pospremi raztelešeno zborovsko petje, bitje zvonov in sprevod desetih moških v prazničnih toaletah, zavitih v dim in duh tleče drevesne smole. Tako se začne Polnočnica, ki smo ji lahko prisostvovali vsi, ki se za božič nismo odločili biti doma - tudi starši, v kolikor niso delali in so imeli čas, so se nam lahko pridružili -, 24. decembra ob polnoči v Cerkvi svetega Petra v Ljubljani.

Sprevod sedmih mladeničev in treh odraslih moških naposled prispe do rahlo dvignjenega odra na koncu dvorane. Za scenografijo sta s pomočjo pobožne skupnosti faranov med drugimi poskrbela Franc Jelovšek in Valentin Metzinger. Pompozni prostor, v katerem smo bolj navajeni gledati turistično snemanje selfijev, je karseda oddaljen od modernističnih principov bele ali črne gledališke kocke in v svoji nasičenosti tudi sam poskuša stopnjevati gledalčevo potopitev v dogajanje. To je, kot naznani že vzpenjanje dima iz kadilnice, usmerjeno navzgor, v domicil Vsevišjega, vseprisotnega, vendar nikoli videnega protagonista predstave.

Protagonist, tekom predstave imenovan tudi Odrešenik, Jezus, Kristus, Bog in Božji sin, je del izvirne, vendar kompleksne, kontrashizofrene, troedine entitete, ki jo poleg omenjenih  tvori še Sveti duh. Uprizoritev temelji na knjižni uspešnici Bibliji, natančneje na izbranih odlomkih Nove zaveze, ko se Odrešenik rodi. Glavni igralec - Duhovnik - ter njemu hierarhično podrejeni asistenčni figuri še dveh duhovnikov do dramskega teksta tekom prireditve vzdržujejo distanco in napisanega nikoli ne utelešajo. Vendar pa nam je zgodba kljub temu podana na razgiban način, z recitacijami, interpretacijami in spontanimi izbruhi petja.

Podobno eklektično načelo, s katerim so organizirane geste igralcev, je tudi v temelju dramaturgije: igralci nelinearno preskakujejo med epizodičnim nizanjem pripovedi od spočetja protagonista pa do zadnjega obroka, ki ga je pred smrtjo delil s svojimi prijatelji. Nelinearno podajanje fabule niti ni izčrpno, saj snovalci Polnočnice računajo na seznanjenost občinstva s preteklimi ponovitvami predstave oziroma z njeno literarno predlogo. Predani zvesti obiskovalci vseh ponovitev, ki se jih je prijelo ime verniki - Duhovnik pa jih naziva z bratje in sestre -, pa se v nasprotju z vigiljskimi devičniki psalmodično odzivajo na vse sugestije glavnega igralca ter popolnoma usklajeno skandirajo tako imenovane molitve. Polnočnica je namreč participatorna predstava, ki poleg molitev vključuje tudi geste sinhronega vstajanja, posedanja, kesanja, klečanja in križanja, zaradi česar bi jo lahko imenovali kar gimnastično-deklamacijski dogodek.

Po svoji pristnosti, a hkrati paradoksalni moralističnosti in dolgočasnosti iz predstave izstopa tako imenovana pridiga. V njej ambon zavzame glavni duhovnik, ki občinstvo nagovori neposredno; iz sebe interpretira pravkar slišani recital evangelija. Interpretacijo poveže s svojo izkušnjo, denimo kako je dolga pot, ki sta jo prehodila Odrešenikova mati Marija in krušni oče Jožef, zares dolga, če pomislimo, da se tudi mi ob 40-minutni vožnji z avtom ustavimo na vsaj dveh bencinskih črpalkah.

Medtem ko je Polnočnica v svojem principu bolj postdramska od postdramskega gledališča, pa v njej najdemo tudi elemente muzikala - z nepričakovanim prehajanjem v songe - in uličnega gledališča, ko se eden izmed stranskih likov - ministrant - v vsakdanjem gibanju sprehodi med občinstvom s pleteno košaro, v katero lahko publika vrže prostovoljni prispevek. Beseda prostovoljni je seveda rabljena pogojno, saj smo v dejanje vsi zbrani kratkomalo prisiljeni po foucaultovskem principu pastoralne oblasti, najbolj zavezujoče izmed uporabljenih strategij nagovarjanja občinstva.

Uprizoritvene tehnike v svoji večjezičnosti nekajkrat vendarle primerno nagovorijo zbrano občestvo. Ob ritualnem poustvarjanju epizode, znane pod naslovom Zadnja večerja, prigoda doživi fenomenološko razširitev, ko tudi sam Duhovnik prelomi majhen košček kruha ter ga poje, nato pa k dejanju povabi še občinstvo. Okus tankega okroglega kruha, v katerega je preko transubstancinacijske geste pretvorjeno sveto rešnje telo, od gledalca-okuševalca vendarle terja miselni preskok, saj je splošno sprejeta trditev, da naj bi človeško meso imelo okus po govedini in ne po nekvašenem kruhu. Vendarle pa naše sodelovanje v evharistiji ravno s sodelovanjem pridobi bolj komunitaren značaj, ki prav tako rezultira v globlji potopitvi v dramsko dogajanje.

Dramaturški lok se sklene, ko proti koncu četica ministrantov z duhovniki ponovno obhodi dvorano ter jo še zadnjič zavije v dim in duh drevesne smole. V dvorani ostanemo z zborom na cerkveni empori nad vhodom, ki nadaljuje z zborovskim petjem, nekaterim vernikom pa se že mudi domov, vendar ni popolnoma jasno, ali jih v to dejanje vodi pozna ura - Polnočnica se je namreč zaključila malo čez eno ponoči - ali dramaturška šibkost predstave.

Polnočna vigilija ima bogato tradicijo. Prva uprizoritev motiva Kristusovega rojstva naj bi se na predvečer božiča zgodila v Jeruzalemu, zahodni svet pa naj bi dosegla leta 430, ko je vlogo Duhovnika v baziliki Marije Snežne v Rimu odigral papež Sikst III. Skozi stoletja je zavzemala različne pojavne oblike, med drugim se je na Slovenskem relativno nedavno prenehala izvajati v mistični latinščini. V oziru na mnogoterost uprizoritvenih strategij, s katerimi poskušajo snovalci predstave občinstvo potopiti in to doseči na aromatičnem, vizualnem, avditornem in racionalnem nivoju, je razumljivost recitalov in songov pravzaprav redundantna. Po vseh preteklih stoletjih ponovitev bi sicer pričakovali, da bodo snovalci predstave razvili bolj prečiščeno in učinkovitejšo dramaturgijo, razen če - če smo sposobni tako napeti domišljijo - opisano služi kot intencionalna ilustracija krilatice - čudna so pota Gospodova.

Publika Polnočnice po dobri uri poskusa potopitve, ki meji na indoktrinacijo, ponovno vstopa v mrzlo ljubljansko meglo, vprašanje, ali je predstava prepričala še neprepričane, pa ostaja odprto. Če postavimo Polnočnico ob bok drugim predstavam, ki prav tako predpostavljajo svoj zvest segment publike, vidimo, da tudi ta govori predvsem že prepričanim, kritiško oko, željno stilističnih novitet in premišljenih dramaturgij, pa ostane hladno. Kolikokrat se zgodi, da zdolgočasen kritik prestopi mejo svojega udomačenega segmenta gledališke scene le zato, da se urno vrne vanjo? Prevečkrat.

Pojdite v miru.