Losing the plot

Losing the plot

Recenzija dogodka
5. 3. 2020 - 13.30

22. mednarodni festival Mladi levi
 / 6. 9. 2019
Ko se je v prejšnji teden objavljeni kritiki neinstitucionalne predstave Heroj 3.0 porodilo vprašanje slovenske dramske igre, še ni bilo možno predvideti, da se bo isto vprašanje na široko razprlo skozi razpoke predstave Kliči M za Macbetha režiserja Matjaža Pograjca v Slovenskem mladinskem gledališču. V poskusu vzpostavljanja zunanje točke gledišča bomo predstavo primerjali z Macbettujem italijanskega režiserja Allesandra Serra, ki smo si jo lahko ogledali avgusta lani na festivalu Mladi levi. Obe predstavi Shakespearjevo škotsko igro avtorsko predelata in skrajšata približno na obvladljivo uro in pol.

***

Prvič: Vizualna podoba. Serra prazen oder naseli s popolnoma moško zasedbo mišičastih dedcev, ki s suknjiči, belimi srajcami in baretkami evocirajo občutek tradicionalne, mafiji sorodne mačistične podeželske družbe. Praznina odra daje na fizičnem gledališču temelječi igri prostor, v katerem se strasti likov in njihovi hierarhični odnosi lahko telesno izrazijo. Ponudi tudi platno za zarisovanje počasnih atmosferskih odrskih slik. Sardinsko podeželje se brezhibno prešije tako z boji za oblast srednjeveške Škotske kot tudi z renesančnim človekom, ki svojo na novo odkrito subjektiviteto izraža v močnih izbruhih strasti. 

Pograjčev Macbeth je zavit v ogromne količine polivinila, ki obdajajo tako obod dvorane kot nekakšno stopničasto piramido na sredi odra s stiropornim stolom na vrhu. Preostalo dvorano do zadnjega kotička naselijo gasilske mize in klopi za publiko, ki prostor natrpajo do te mere, da se igralci v njem ne morejo niti vsakodnevno gibati niti uporabiti kakršnekoli plesne tehnike. Edina vez, ki za silo drži skupaj od vsepovsod nabran ništrc, je v privaten užitek usmerjena malomeščanska subjektiviteta, ki se ji pač dopade … Da so igralci oblečeni v sodobno modno kolekcijo, ki gledalcem ne omogoča razbrati, katera vloga je katera. Da omenjene klopi napolnijo dvorano samo zaradi sendvička, ki ga publika na sredi predstave poje v pol minute. Da polivinil spominja na Hitchcocka in njegov umor v kadi. Da ima karkoli od tega toliko veze z Macbethom kot rock komad ali v portugalščini zapet song. Da, tudi to je v predstavi. Kljub izraziti vizualni plasti predstave je oder zasičen do te mere, da se odrske podobe ne morejo vzpostaviti.

***

Drugič: čarovnice. Serra se za Shakespearja netipičnega fantazijskega elementa loti z izrazito klovnovsko komiko, podloženo z italijanskim žebranjem in potencirano do daske. Pograjčeve čarovnice - Ivan Peternelj, Janja Majzelj, Daša Doberšek - nasproti temu spominjajo na meščane srednjih let, ki gredo v soboto zvečer v pustnih maskah na Metelkovo đuskat in se afnat. Podobno kot v lanski Peterneljevi predstavi Umetnost je omara bi bile za uspešno izvedbo zadanega potrebne veščine fizičnega gledališča ali kakršnekoli telesne gibalne tehnike. Pograjc sicer v par prizorih Kliči M za Macbetha coprnice posrečeno zamenja z govorečimi baloni, ki pa zaradi slabe vizure in vseobsegajočega kaosa ne pridejo do izraza.

***

Tretjič: Macbeth. Serrajev Macbettu je samodržec, ki se zaveda, da nož, s katerim je zabodel nasprotnike, lahko konča tudi v njegovem grlu. Paranoičen boj z lastno senco, ki pušča za sabo sled krvavih trupel, prikliče spomin na sodobne diktatorje ali politike, kot sta Salvini ali Berlusconi. Pograjčev Macbeth Jurij Drevenšek se kaže kot jokava pasivno agresivna mevža, za katero ni jasno, kako je bil vojskovodja, kaj šele postal kralj. V svojih najboljših trenutkih je kot nastnik, ki sarkastično odgovarja svojim staršem, sicer pa njegove dolge pasaže histeričnega dretja onemogočajo razumevanje besedila. Tu se znajdemo v na začetku omenjenemu simptomu slovenskega dramskega gledališča, ki v Kliči M za Macbetha ni zamejen le na Drevenška. Namreč, če naj bo cilj dramske igre močna čustvena izraznost, jo gostobesedni verzi ovirajo in bi jih kazalo reducirati na nujne komponente. Če je cilj podati besedilo, tako da gledalci lahko razberemo njegov pomen, bi bilo potrebno najti temu ustrezno tehniko govora. Naši špikerji jo recimo imajo. Solipsistično dretje v višine odrskega oboka, ne da bi se vzpostavila zgodba in odnos z soigralci, smo ugledali in spomin nanj potlačili že v marsikateri slovenski dramski predstavi. Zato sumimo, da gre za “tovarniško nastavitev”, ki se pojavi, kadar režiser ne vzpostavi dovolj močne alternativne strukture. V Kliči M za Macbetha sta izjemi Matej Recer z umirjeno realistično igro ter Klara Kastelec z močnim ekspresionizmom. Zaradi manka jasnega jedra predstave je težko oceniti, kateri od obeh igralskih pristopov bi bil bolj ustrezen.

***

Četrtič: pripovedovanje. V Serrajevem Macbettu je razvidna skrb za zgodbo kot rdečo nit, ki povezuje vse dele predstave. Besedilo je okleščeno na ključne informacije, ki jih publika potrebuje, da sledi odskemu dogajanju. Odnosi med igralci, posamezna dejanja in utelešeni čustveni izrazi se vsi stekajo v isti narativ. Na tako izoblikovano pripoved lahko gledalec naniza svoje asociacije na historično ali aktualno družbenopolitično realnost. V Pograjčevem Kliči M za Macbetha se zgodba ne more oblikovati prek giba, ker je scenografija prenatrpana oziroma umanjkajo ustrezne veščine gestikulacije. Ne more se oblikovati prek besedila, ker to - kljub uporabi naglavnih mikrofonov - ni razumljivo povedano. Možnost, da bi predstavo nosile odrske slike in atmosfere, se ne more realizirati zaradi hlastajočega tempa predstave, ki slikam ne da zadostnega trajanja. 

***

V gledališkem listu so nabrani teksti, ki predstavo tako ali drugače družbeno umeščajo - vendar bi se te dimenzije lahko razrasle šele kot nadgradnje zgodbe. Matjaž Pograjc se kot predstavnik generacije režiserjev, ki se je vzpostavila v 90. letih prejšnjega stoletja, osredotoča predvsem na osebno režisersko gesto. A takšna karoserija potrebuje delujočo mašino - neko veščino performiranja, ki bi nato nosila vse pomenske plasti. Lahko je to gib - kot v časih Pograjčevega dela s skupino Betontanc. V kolikor je to dramska igra, bi se moral njen besedni in čustveni izraz povezovati v dramske odnose in v zgodbo, ki ji gledalci lahko sledimo. Šele ko se skrb za režijo in dramaturgijo posvetita mikro nivoju igralčevega početja - njegovemu trajanju, intenziteti ter povezovanju s soigralci in dramsko predlogo -, se iz te performativne osnove lahko oblikujejo širši pomenski sklopi in specifične estetike. Sicer se nam - kot v Kliči M za Macbetha - zna zgoditi, da brez rdeče niti tavamo skozi na pol oblikovane fragmente, ki nam s svojo zagnano okornostjo obujajo spomine na kulturne proslave. Pri tem sta nam v edino uteho, s katero se nam je prebiti do konca, podarjeni glaž črnega vina in sendvič.

 

Foto: Ksenija Mikor

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness