Lužica na odru

Lužica na odru

Recenzija dogodka
30. 1. 2020 - 13.00

Performerka Mette Ingvartsen 21 pornografij začne med občinstvom. 23. januarja je v Slovenskem mladinskem gledališču za izhodišče izbrala stol na levi strani v prvih vrstah. Najbrž zato, ker je to mesto najbolj prikladno za nemoteno pomešanje med gledalce in nato postopen vstop na oder. Spregovori in s tem se začne prva pornografija. Ker se v toku predstave posameznih pornografij ne da ločiti med seboj, pri njihovem štetju ostajamo pri številki ena, ki z vsemi ostalimi sestavlja celoto. Ton izvajalkinega glasu je umirjen, a ji z njim uspe rahlo omamiti in zapeljati gledalce. Ingvartsen izhaja iz de Sadovih razmišljanj o naravi človeških strasti, kar smo prebrali že v gledališkem listu, zato nas govor o ritnih luknjah, dreku in drugih opolzkostih sprva ni hudo presenetil.

Element, ki ga je mogoče zaznati že na začetku, je orisovanje prostora z besedili, nemoteno recitiranimi skozi celotno predstavo. V prvi sceni tako na primer okrog nas skicira ogromno svečano dvorano, ki je polna vsako kakih ljudi; recimo mladih dečkov in deklic, razporejenih v skupine po starosti ali zrelosti njihovih poželenj. Tu je še sprevrženi predsednik, tam nekje na drugi strani pa dekadentna požrtija, različne opojne vonjave in tako naprej. Vse, kar pove, je del spekulativne koreografije, s katero gledalcem omogoča fantazmatski presežni užitek. Česar ne naredi na odru, zagotovo pove v besedilu, ki ga vedno recitira z istim umirjenim tonom in izgovorjavo brez opolzke nemoralne vsebine.

Mette Ingvartsen celotno predstavo izvaja sama. Ves čas je prisotna v govorici in besedi. Slači se postopoma, skladno z besedilom. Všečno je, kako mirno in globoko vzpostavi stik z vsemi. Ne vemo, ali so besedila dobesedni izseki de Sadovih pisarij ali koreografske iztočnice - v vsakem primeru je moč začutiti učinek raztegnjenega razmerja med besedo in gibom v prostoru. Pripovedovanje je desadovsko, ker s subverzivnim načinom govora, ki vnaprej ne moralizira, vsebini dovoljuje, da jo gledalec porodi sam, še preden njen prostor zasedejo predsodki do sicer družbeno tabuiziranih tem.

Telo je na začetku, dokler se Ingvartsen povsem ne sleče, še odeto v nevidno kopreno nedolžnosti, ki pa se postopoma razgrinja in izpod nje kakor čudne spolzke živali izpod skale v osrednji prostor gomazijo genitalije, ki so v predstavi prisotne do konca. Figurativno in dobesedno, vulva. O nekaterih je govora v besedilu. Tista, ki pa jo lahko vidimo v živo, je zakrita s svetlo rjavo, proti koncu pšenično blond goščo. Precej je dolga, kot brada, in na koncu je zašiljena, ker so ji že toliko časa pustili rasti. Divjina ... Oh skrivnost, zastrta, ki strašiš! Ne samo, da jo ona na odru neustrašno razkriva, z nogami začne udarjati skupaj, da se ji celotno telo zatrese, ko mišice in kosti udarijo skupaj nekje v višini kolen.

Prehodi med prizori so kaotični. Ko se premika iz prizora v prizor, iz koreografije v koreografijo, se potek zdi smiseln, ampak ko pride do vrhunca posamezne pripovedne enote, pozabiš, kaj vse je povedala vmes. Kar na neki način izpade kul, četudi povzroča zbeganost. Na neki točki se, na primer, dokaj neodvisno od recitala znajde na tleh in stoka. Je bil to orgazem? Zvok ne zveni pornografsko, vsaj ne mainstream pornografsko. Zaenkrat lahko na podlagi tega orgazma in naslova predstave - 21 pornografij - sklepamo samo, da gre za čuden in nepornografski uprizor orgazma, o katerem smo si zapomnili samo to, da se je zgodil in prekinil prejšnje dogajanje.

Dinamika narativa je nekonvencionalna in, kot že omenjeno, desadovsko subverzivna, kar lahko opazimo v nadaljnjih prizorih. Kljub temu da ima predstava elemente šoka, mestoma izpade prenežno. Na primer tam, kjer pleše podobno kot Mia Wallace v Tarantinovem Šundu. Če se ne motimo, koreografija aludira na dotični film, vendar se tu zgodi nekakšna kastracija želja občinstva in subverzija narativa. V skladu z de Sadom, do sedaj na odru predstavljenimi opolzkostmi in hipotetično referenco na omenjeni ples je normalno pričakovati še več buma in raztegnjene pičke in bogsigavedi še česa, morebiti celo razmazanega po odrskih stenah. A na tem mestu popolnoma izda naša pričakovanja, prične se prijetno nasmihati, nedolžno in neagresivno. S tem omili šok prejšnjega trenutka in nas usmeri drugam, kot bi nam hotela prihraniti pričakovana trpljenje in teror.

Nadalje v nas butne filmsko snemanje vojaškega napada. Igralec-morilec s svoje perspektive pravkar snema, kako ščije na truplo. In na vrhuncu se performerka poščije na tla! Z roko razmaže scanje po tleh in si poboža lice in obraz. Nato sledi prelom in v dvorano butne glasno razbijanje glasbe, oder z leve proti desni zalije dim, medtem ko ona sede pred smoke mašino in začne spuščati dim iz svoje pičke. Oder se na dnu zadimi; dim se zliva med gledalce. Oder izgine, samo še čakamo, da se pripovedovalka vrne. Govori in omenja neki temni koridor. Ne vidimo je, ko govori, tokrat o nekrofiliji. V megli zagledamo njena stopala. Dim ji sega nekje do komolcev, za njo je le tema. V prizor se vrine luč, ki jo med odsotnostjo svetlobe postavi na tla in se, ko jo prižge in jo spet zagledamo, pojavi kot tujek. Podolgovata ovalna industrijska svetilka, ki razen očitne estetske vrednosti ne kaže povezave s prejšnjimi deli. Z iztegnjenima rokama pobere svetlečo palico in jo počasi dviga in spušča pred svojim v temo in meglo zavitim telesom. Obrnjena je proti nam, nato se spravi na tla in si luč zatlači v grlo. Tema. Ko se svetilka zopet prižge, tiči v anusu performerke, ki ob tem nekaj gruli dovolj glasno, da preglasi glasbo, ki nas še vedno udarja v glavo.

Po tem prelomu odimljena in svetlobno utišana scena z industrijsko svetilko kot glavnim rekvizitom je estetska in dodelana, katarzična. Predstava se dolgo končuje, pravzaprav se vse od preloma naprej razburkano umirja skozi temo, dim in močno udarjanje v ušesih. Podobno kot orgazem. Finalna točka sestoji iz Ingvartseninega nepregledno dolgega vrtenja na mestu v levo. Glavo ima pokrito z debelo črno vrečo iz blaga, obe roki pa z lučjo vred tišči proti stropu nad sabo. Odzvanja udarna glasba in z njenim zaganjajočim se vrtenjem se dim ob prisotnosti zgolj industrijske svetilke belo vali po črnem podu. Kot svetilnik nas periodično hipnotizira vrteča se figura. Počasi se lahko odklopimo, se prepustimo in samo še uživamo v tistem, kar je v bistvu že za nami. Ob tem pa ulovimo še kakšen odsev na gladini luže scanja, ki je za nas hvaležno ostala na odru še po tem, ko smo že skoraj vsi gledalci zapustili dvorano.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness