Tuba, saksofon in bobni, turban na glavi, kučma, rogovi in plapolajoča zastava naznanijo prihod karavane zgodb, ki bo dobro uro zabavala gledalce v pripovedno-gledališki predstavi Razcufane zgodbe. Predstava v režiji Maruše Kink in dramaturgiji Špele Frlic, ki je odprla 14. edicijo festivala Bobri, je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Vodnikove domačije.

Že glasbeno in vizualno bogat prihod treh glasbenikov ter štirih igralcev v dvorano in predstavitev likov, ki sledi, napovesta pripovedno naravo uprizoritve, ki očitno sledi osredotočenosti tokratnih Bobrov na pripovedovanje in ilustracijo. Vodja karavane, trigrba kamela igralke Daše Doberšek, predstavi namen karavane, ki prenaša in išče zgodbe, kratke, dolge, zabavne in strašljive. S svojo zgodbo O stolu, ki je postal prestol, ki jo razkosano, po delih pripoveduje preko celotne uprizoritve, Doberšek vzpostavlja dramaturški okvir, znotraj katerega se zvrstijo druge pravljice in prizori. Vodja karavane poleg tega s ponavljajočo gibalno in besedno gesto v stilu »and now for something completely different« napoveduje in omogoča nenadne dogajalne preskoke. Predstava se tudi s tovrstnimi prehodi učinkovito izogiba razpadanju strukture, ki bi jo lahko povzročila neenotnost zgodbe.

Razcufane zgodbe so z avtorskimi vložki in priredbami ustvarjalne ekipe nastale iz pravljic Petra Svetine. Kot je za pravljični svet običajno, v izbranih zgodbah človeške lastnosti prevzemajo živali in vsakodnevni predmeti, kot sta stol ali ventilator, a tovrstno brisanje mej med živim in neživim, človekom in predmetom deluje tudi v obratno smer. Tako človeška karakteristika v predstavi postane predmet, s katerim lahko pripovedovalci manipulirajo. V pripovedi o najmanjši in najredkejši opici na svetu gledamo načrt skupine živali, ki se poskuša pretihotapiti na ladjo, ljudje pa so na drugi strani predstavljeni kot skupina brezdušnih divjakov, ki se v želji po zaslužku brez pomisleka zapodi proti redkim živalim. Animizem ustvarjalci še dodatno poudarijo z odrskimi sredstvi in tako se živim nastopajočim pri igri pridružijo tudi odrske zavese, ki samovoljno onemogočajo nastop voditelja tekmovanja.

Poleg zgodb so ustvarjalci od Petra Svetine prevzeli tudi pripovedne principe. Svetina v svojih pravljicah napetost gradi z distanciranjem od klasičnih pripovednih in vsebinskih zakonitosti pravljic. Tako izbor zgodb kot njihova odrska postavitev vzročno-posledičnost ljudskih pripovedk razbijata z asociativno logiko, komentiranjem predvidljivih razpletov, izogibanjem teatralnosti. Pripovedovalci  pravljice občasno pripeljejo do že kar pretirano logičnih zaključkov. Distanca do zgodbenih zakonitosti se v govor prenaša z rahlim pridihom ironije in tako se na momente zdi, kot da bi se igralci le delali, da delajo otroško predstavo. Ne pozabijo niti na klasična povabila k sodelovanju publike, značilna za ta žanr. Gledalci s topotanjem nog izbiramo zmagovalca tekmovanja in skupaj z nastopajočimi narišemo kamelo, simbol s karavanske zastave. No, kljub približno smotrni uporabi zastave kot odrskega elementa in nedvomni spektakularnosti, ki jo njeno vihranje prinese v uprizoritev, bi po nekaj sezonah črnih, rdečih, trobojnic in svakojakih zastav na slovenskih odrih vendarle lahko omejili njihovo uporabo. Za ustvarjanje epskosti in zapolnjevanje odrskega prostora pa bi lahko končno poiskali še kak drug način.

Predstava se vizualno, na ravni celostno zasnovane kostumografije in scenografije Vasilije Fišer, napaja v orientalskem stilu. Ta pa je le osnova za kostume, ki umeščajo like v različne pravljičnogeografske konce sveta. Tako Doberšek s turbanom na glavi res nakazuje na arabski izvor, a Blaž Šef nastopi s kiltom, Stane Tomazin je nemara prišel iz sibirskih tunder, Lina Akif pa spominja na vikinško pustolovko. Vizualno bogastvo kostumov se na scenografiji nadaljuje s perzijskimi preprogami in nekaj po potrebi uporabljenimi, samostojnimi scenskimi elementi, kot so omara, zavese ali stol. Uporaba oblikovanja luči in drugih scenskih elementov ostaja nekoliko preprostejša, a se sklada s pripovednim duhom predstave, ki daljne in bližnje svetove v domišljiji posameznega gledalca riše ter ustvarja z besedami.

Vrhunec besedne umetnosti v Izboru za naj brke ponudi Šef, ki besedno igro ponese v neslutene svetove. Pospešen tempo govoričenja, ki spominja na voditelje televizijskih šovov, vključuje mimobežne dovtipe, šale, naključje rime, skovanke in stilizirane smehce. Igralec suvereno razkazuje sposobnosti vrtenja jezika in s tem ustvarja svojevrstno igrano – pripovedno formo, v kateri odrski dogodek, vsa njegova napetost in učinkovitost izhajajo iz govorjenja.

Eklektična predstava, ki znotraj vizualne in zvočne podobe raziskuje različne vsebinske nivoje pravljic ter ponuja formalno pripovedne preobrate in presenečenja, se močno zanaša na inovativno umetniško silo nastopajočih. Treba je izpostaviti tudi tehnično dovršenost glasbene zasedbe Pantaloons, Aljaža Markežiča na tubi, Davida Nika Lipovaca na bobnih in Luke Beliča na saksofonu, ki oblečeni v prevelike hlače in premajhne suknjiče, z živo glasbo spremljajo dogajanje na odru. Mešanica jazza, funka in dubstepa ustvarja ambientalne pokrajine, ki se zdijo poslušanja vredne same po sebi, sicer pa še dodatno razgibavajo pisanost in živahnost uprizoritve. Poleg glasbe oblikujejo tudi določene zvočne efekte, najučinkovitejši pa se zdijo, ko pripovedi ne podpirajo le z ustvarjanjem ustrezne atmosfere, temveč z njo vstopajo v dialog. Glede na to, da so že na začetku predstave predstavljeni kot del karavane, natančneje kot kameline tri grbe, bi možnost njihovih intervencij v odrsko dogajanje lahko večkrat izkoristili.

Distanciran pristop k zgodbam in pripovedovanju se zdi kot ključ do prevprašujočih src tudi starejše oziroma odrasle publike. Uprizoritev se zaključi s sicer luštkano, a napram do tedaj ustvarjenim zvočnim svetovom nekoliko popreproščeno pesmijo, ki sintetizira sporočilo predstave, da so zgodbe povsod okoli nas, le prisluhniti jim je treba. Z izjemo te pesmi, očitno prilagojene otroški publiki, in risanja kamele po zraku pa se zdi predstava prej kot nekakšen poligon ustvarjalnosti nastopajočih, ki zna v svoji iskrivosti in duhovitosti nagovarjati vse generacije.

Pisala je vajenka Iva.

Glasba: Pantaloons