Marko Brecelj: Ježkov nagrajenec

Mnenje, kolumna ali komentar
31. 10. 2019 - 13.00

Imam teorijo, da so se upehanja Marka Breclja najbolj razveselili na Ministrstvu za zunanje zadeve Republike Slovenije. In to ne samo zaradi tega, ker je nekoč pljunil zunanjega ministra. Vest o poslabšanju zdravja Marka Breclja je namreč sumljivo sovpadla z novico, da se bo v Luki Koper vzpostavil logističen center zveze NATO. NATO verjetno ne bi nikakor mogel imeti baze v Kopru, dokler je bil Brecelj pri polnih močeh. Pred leti je namreč mehko-steroriziral ameriško letalonosilko, da je ta predčasno zapustila pristan. 

Poleg performiranega uriniranja na ladjo je Brecelj med drugim tudi ugrabil skupino ameriških marincev. Ob postanku v Kopru  jih je zvabil v svoj klub, zabave željni marinci so povabilo navdušeno sprejeli. Brecelj je zabarikadiral vrata in za naslednjih nekaj ur so morali poslušati predavanje o ameriških zločinih. Na srečo je ameriške marince rešila koprska policija.

Brecelj je glasbenik, ki je v Jugoslaviji z Buldožerji in legendarno samostojno ploščo Cocktail doživel veliko popularnost in to popularnost je istočasno unovčil in vedno znova zapravljal. Že popevkarsko nagrado iz festivala v Subotici je izgubil na vlaku, spet drugo nagrado za mladinsko delo je vrgel v Dravo, namesto da bi šel na turnejo z Bijelim Dugmetom, je z Ivanom Volaričem Feom šel na akustično-poetično turnejo po srednjih šolah. Brecelj se ni dal in se ni prodal, čeprav je »vedno na tržišču«. Njegove zimzelene uspešnice so alibi, izgovor, ki odpira vrata, njegov nastop je izgovor, da se vrata zapro, a Brecelj vedno znova trka. Prav zabavno je opazovati meščane srednjih let, ki v montlih želijo prisluhniti pesmi iz časa svoje plodnosti, Brecelj pa v zameno za par štiklov po nekaj ur predava in performira.    

Brecljev teritorij teatra je, kjerkoli pač se tisti trenutek giblje, stalnica njegovih nastopov je tudi razkrivanje produkcijskih procesov in pogojev. In to brezpogojno. Kakšen je honorar in kakšna je oseba, ki je ta dogodek organizirala, je obvezna točka njegovih koncertov. Recimo koncert »prvič drugič v Kino Šiški« izpred osmih let. Kino Šiška kot alter glasbeni mavzolej je seveda moral imeti Brecljev koncert, kot je večkrat omenil. Koncert v Kinu Šiška je Brecelj uporabil za pripravo sedmine takrat nedavno preminulemu pesniku Ivu Volariču Feu. Koncert-sedmina je bil burleska-vino (sicer stalnica njegovih koncertov), sir, klobasa-narezek, iz zaodrja KŠ je celo izvlekel kavomat. Vmes je pel, pil in predaval. 

Predaval je o svojem in Feovem življenju, o tem, kako je Feova družina zavrnila njegovo povabilo na Sedmino in tako dalje. Predaval je tudi o Simonu Kardumu, direktorju Kina Šiška, ki ga je Brecelj spričo kučme in častitljivega mesta v urbani kulturi imenoval Sultan. Mislim, da po tistem Brecelj ni več igral v »centru« Urbane« kulture Kina Šiška, kar je svojevrsten škandal v rdečem baru. Je pa Brecelj zato nemalokrat igral v Cankarjevem domu, saj se je nekako dopadel nekdanjemu večnemu direktorju Mitji Rotovniku, ki je bil tudi del »lobistične« žirije Ježkove nagrade, pa čeprav je bil Brecelj v orisu produkcijskih pogojev bolj naklonjen Kardumovemu Kinu kot Rotovnikovemu Cankarjevemu domu.

Če nekaj let je Brecelj imel koncert v Gali Hali, kjer je med koncertom pripravil performirano branje odprtega pisma SAZAS-u, češ da podpira samo izvajalce, ki so finančno uspešni. Dva tovariša sta med vsakim militantno prebranim stavkom vrgla papirnato letalo v občinstvo. V pismu pa - 5 evrov. Tako so razmetali 500 evrov med občinstvo v Gali hali. Mi pa smo stali inu obstali. Malo je bilo nerodno. Celo življenje si pogojen v nek specifičen odnos do denarja, potem pa pride nek Brecelj in ti med stavki tipa »ker denar ne leti z neba« luča denar v obraz. Če je performans po svoji definiciji, intenci ali vsaj pretenziji čisti avtentični trenutek, je pri Breclju ravno obratno: Gre za inscenacijo, kjer je edina avtentičnost sam Brecelj, ki pa je močnejši od vsake fikcije, in realnost se tisti performativni čas - ki se včasih prekleto vleče - prilagodi Breclju. Ponavadi.

Pred leti je tako imel predstavo Naprej v Vršac! v Cankarjevem domu. Brecelj je tam postavil kuhinjo in dnevno sobo, občinstvu pa s sebi lastno permisivno avtoritarnostjo zaukazal, naj se družijo, svobodno gibljejo in ga obenem poslušajo. Mitjo Rotovnika je mehkosteroriziral v to, da je poleg vseh koncesij privolil, da je  Brecelj v Cankarjevem domu postavil kadilnico. Kadilnica je sicer bila bolj instalacija, iz plastike s »prezračevalnikom« in neko cevjo, ki je šla nazaj v dvorano. Kadilnica je bila premišljen manever, poleg vstopnine se je namreč zaračunavala tudi »izstopnina«, predstavo si lahko zapustil le ob plačilu desetih evrov. Takrat je Brecelj prejel 5000 evrov z besedami: »Ti jih boš že znal pametno porabiti.« Denar je dvignil v bankovcih po 50 evrov, vse bankovce zlepil skupaj in iz denarja naredil velik papirnat klobuk. Klobuk je snel in odložil na mizo in zmešnjava se je nadaljevala. Vmes je klobuk »s pametno uporabljenim denarjem« nepredvideno izginil.

Tistih nekaj trenutkov, ko je Brecelj mislil, da je izginilo 5000 evrov, ko je sumničavo pogledoval po nas, ki nas je poprej vzpodbujal, naj se svobodno gibljemo in družimo po njegovi sceni. Teh nekaj trenutkov je bilo najbolj dramatičnih trenutkov v zgodovini slovenskega odra. No, potem se je izkazalo, da je vrla Arijana, Brecljeva neskončno potrpežljiva in blagohotna žena, pospravila 5000 evrov vreden klobuk v hladilnik. »Da se ne bi pokvaril.« In predstava je šla dlje, saj ni bilo izbire, ko pa nihče ni želel plačati izstopnine.

Podoben denarni manever je Brecelj ušpičil prav tako v Cankarjevem domu pred dvema letoma. Skupina Bossanova je imela uspešnico s priredbo pesmi »Ta stol«. Zaradi blagozvočne priredbe, za katero Brecelj pravi, da bi mu morali plačevati avtorske krivice, je bil povabljen na njihov nastop, honorar pa si je nalepil na obraz in pel skozi denar.  

Nekaj misli o Breclju na čast delimo, ker je prejel Ježkovo nagrado. Počastitev s priznanjem, ki nosi ime po Franu Milčinskemu Ježku, si je Brecelj nedvomno zaslužil. Brecelj in Ježek sta si sicer tudi tematsko podobna, oba sta se obenem gibala tako na vrhu neke kulture in obenem na njeni margini. Za nameček je obema, tako Breclju kot Ježku, glasbene podlage aranžiral legendarni skladatelj Bojan Adamič. Brecelj je vreden Ježkove nagrade, nisem pa čisto prepričan, če je RTV SLO vredna Ježkovega imena. Nagrado so podelili v oddaji Vikend paket, ki je bizarna zmes neke urbane veselice, pogovorne oddaje in orgije hlinjene prijaznosti in trivialnosti. V oddaji so bili gostje tudi prejšnji nagrajenci - Ljerka Belak, Jure Ivanušić in Sašo Hribar -, ki so sicer skušali nekako rešiti dostojanstvo oddaje. V oddaji sta nastopila tudi Ježkova vnuka. Vnuka, sicer čisto uspešna in prijetna posameznika, sta nekaj nerodno odgovarjala o tem, kako je biti vnuk. Prejšnji prejemniki Ježkove nagrade pa so morali reševati kviz o alergijah Ježkovih vnukov. 

Uvod oddaje Vikend paket, ki smo ga morali pretrpeti, preden je v oddajo prišel Brecelj, po neprijetnosti in nelagodju prekaša mehki terorizem. Morda je tudi to nek namen oddaje, da je  Brecelj s svojo značilno kapo z napisom svoje spletne strani Dodogovor izpadel najbolj normalno, ko je nerodno prevzel plaketo in šopek rož in se voditeljici Bernardi Žarn opravičil, da se ne more rokovati, ker nima treh rok.

Brecelj si je v oddaji iskreno prizadeval deliti svoje misli o svojem delu, voditeljica pa ga je medtem zasuvala s trivialnimi vprašanji. Komaj toliko je bila dostojna, da ga ni vprašala, ali bi delil svoj recept za hujšanje, ga pa je vprašala, ali se misli ločiti. Brecelj je razkril tudi produkcijski proces tega nastopa, ko je omenil, da je dobil nagrado zaradi »nekro blagohotnosti« in je pretrpel nastop v zabavnem programu RTV v zameno za nekaj litrov kurilnega olja.

A Brecelj se ni dal, in na vprašanje: “Kdo so vaši vzorniki?” je vprašal: “A med živimi?” Voditeljica je vidno šokirana odgovorila: “Lahko tudi med tistimi, ki so nas že zapustili.” Brecelj, nič kaj njemu podobno, previdno vpraša: »A lahko rečem mrtvi?« Voditeljica mu dovoli. Omenil je Prešerna. 

Tudi nas je večkrat veselilo.

....

Stran Dodogovor, stenograf Brecljevega vsakdana: https://www.dodogovor.org

Oddaja Vikend paket: https://www.rtvslo.si/tv#174647329

Brecelj/Volarič, Vrbi: https://www.youtube.com/watch?v=f48nUgCbe64

Posnetek koncerta Prvič drugič v Kino Šiški: https://www.youtube.com/watch?v=wwm5G3g5BTQ&t=12185s

 

 

 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

za tole. Vredno je vsake toliko obnoviti. Neponovljiv(o).

zakaj pa je skoraj zlezel v rit bržanu... neponovljivo ...

Je umrl? Je mrtev?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.