»Vedno tako bežim«, reče Medeja in si povezne plastično vrečko čez glavo. Sledi še risanka za lahko noč in tako se konča dobro uro trajajoči poizkus uprizoritve drame starorimskega filozofa Seneke v ljubljanski Drami.

Režiserka in scenografka, sicer starosta slovenske scenografije in profesorica Meta Hočevar, je po njenih besedah izčistila plasti in podtone teksta, s tem pa tudi same uprizoritve, po naših pa pozabila na mnoge interpretativne potenciale, ki jih ponujata sam tekst in prostor gledališča.

Toga in sterilna, artistično korektno rečeno pa izčiščena postavitev na dvodimenzionalni rampi zameji odrski prostor, od začetka do konca razdeljen na dve ravni: spodnjo, barve peklenske oranže, kamor sel na stol proti občinstvu posede že vnaprej obtoženo Medejo, in zgornjo raven, nebesno modro osvetljeno, od koder ji blagovolijo spregovoriti njeni epizodni nasprotniki v osebah kralja Kreonta, moža Jazona in dojilje. Ostra ločitev med njimi je začrtana tudi s kostumografsko komponento, saj sta Medeja in sel oba v črnem, ostali pa v svetlih, belih oblačilih. V nebo vpijoča očitnost takšnih razmejitev čisto dobesedno nakazuje na vzvišenost sodbe, hkrati pa opozarja, naj ne ubijemo glasnika. To je pravzaprav ves lok razmerij med nastopajočimi osebami, ki ga predstava premore, in čistost statičnega koncepta prevlada nad kompleksnostjo odnosov in teles.

Temu lahko dodamo še raven zbora, čigar vlogo prevzemata razgibana glasba in primitivna animacija videoprojekcij, ki sledita igralskim epizodam. Drago Ivanuša na harmoniki in Enos Kugler na tolkalih v živo ter pojoči otroci na posnetku sledijo dogajanju v zborskih spevih, katerih besedilo je močno skrajšano. Od karnevalske svatbene pesmi prek zasanjanega speva o morju do kakofoničnega trušča Kreontove in Kreuzine smrti, ki preglasi norečega sla, ter poslovilne otroške uspavanke ob smrti Medeje. Takšna vloga zbora deluje kot sveža domislica, ki pa znotraj zastavljene dramaturgije postane predvidljiva.

Tveganost oziroma pomanjkljivost celotne zastavitve predstave se razkrije v hitrem izčrpanju lastnih sredstev uprizoritve, ki podaja tekst in ves čas ostaja zgolj na ravni opisovanja, prav tako pa se preveč zanaša na sicer izjemno izvedbo Nataše Barbare Gračner v naslovni vlogi. Ta s svojo strogo določeno mizansceno v skorajda intimni izpostavljenosti pred občinstvom paradoksalno doseže nivo spektakularnosti, problem Medeje pa zastranitev.

Konceptualno obtožena Medeja ostaja v tem položaju ves čas in interpretativno gledano se zdi odločitev za Medejino prikovanost na stol logična in legitimna: v okovih okoliščin in lastnega mita ji ne preostane nič drugega, kot da zgolj z obrazom in besedami kakor sel poroča o svoji usodi. Toda prav s to odločitvijo se že na začetku zaprejo možnosti večplastnega spopada z Medejinim mitom in odnosom gledališča do njega, ki bi jih predstava, ki bi si dovolila malce več premisleka, lahko izkoristila. Vprašanje je tudi, kako je s tem pravzaprav karkoli problematizirano. Dlje od dejstva, da je postavljena na zatožni stol in da spremljamo nekakšen kazenski 'primer Medeja', kar bržkone hitro dojamemo, predstava ne pride. Gre za kar preveč preprosto rešitev, če ne že za bližnjico, ki se okoliščin in podtekstov tujstva, begunstva, pozicij moči, ateizma, individualizma in ženske emancipacije noče lotiti širše, tako v besedilnem kot uprizoritvenem smislu, temveč zgolj prek suhega koncepta in superlativa posamezne igralke.

Čeprav nosi breme tako imenovane 'bralne' drame in se za čas njenega nastanka ne ve, ali je bila sploh uprizarjana, prav Senekova, in ne Evripidova, Medeja na besedilni ravni prinaša veliko možnosti za preigravanje lastnega mita. Naslovna junakinja namreč v besedilu pogosto o Medeji govori v tretji osebi ter s tem izpostavlja sklicevanje na tradicijo in zavezanost mitu. »Medeja – bom postala«, »Večja grožnja je Medeja«, in »Zdaj sem Medeja« so le nekateri izmed primerov takšnega nanašanja.

Pot v to smer v uprizoritvi nakazuje odločitev za Medejin samomor, a ta na koncu deluje ad hoc, še posebej, če vemo, da celotna predstava sledi utečeni pripovedni strukturi. Izmikanje 'Bogu iz mašine' ga tako ironično reproducira v površno izpeljani smrti. Medeji sta odvzeta najmanj mejnost med navideznima odločitvijo in usodnostjo, samemu okviru zgodbe pa manjka natančnejša opredelitev vzrokov za njeno brezizhodno stanje.

Predstava na odru ljubljanske Drame v bistvu prikazuje oziroma, bolje rečeno, opisuje stanje, ne raziskuje pa dinamike. V poskusu prevpraševanja Medejinega mita pade v past mita o gledališču, ki je nesposobno razumeti svoje postopke. Tako se zdi, da so ustvarjalci z onemogočenim gibanjem naslovne junakinje nevede dali nov pomen tudi svoji istoimenski predstavi.

Medejo je stoično preživel Tomaž.