Mesto užitka

Delo. Po Nikejevo Work It, prosto po Cardi B werk it , v koronskem razcvetu OnlyFans računov send me your Venmo, ali v primeru pleasure8-a oziroma Roka Kravanje: Hej, zanima me oglas; pa tudi: Sem za stvar. Koliko pa je? Delo je od-prodaja sebe oziroma lastnega znanja, s tem pa popolnoma vulgarno početje, in od prodane duše je na slabšem samo še tisti, ki se prostituira. Kajti ponudi lahko samo svoje telo, ta kartezijansko omadeževan organizem, še delavec v tovarni svojo energijo pretvori v nekaj zunaj sebe. Spolni delavec je medtem troje v enem, delavec, dobrina, pa tudi prostor potrošnje.

Mesto užitka, doku-art projekt, ki ga je igralec in performer Rok Kravanja, v produkciji Via Negativa, oblikoval znotraj projekta ŠIFT, ima preprosto premiso: predstavlja dokumentacijo interakcije z nekaterimi primeri spolnega dela v Sloveniji ter poskuša tako ponuditi vpogled v stigmatizirano krajino spolnega dela. Projekt subjekta spolnega dela ne sodi, kar je izraženo tudi z definicijo spolnega dela kot, citiramo, “sporazumne in prostovoljne izmenjave spolnih uslug polnoletnih posameznikov za protiuslugo, običajno finančne narave”, konec citata. Njegov avtor pa skorajda opravičujoče doda, da projekt ne naslavlja širše tematike spolnega dela. Če ustvarjalcu ustrežemo ter spregledamo samovoljno postavljeno omejitev, najdemo v Boschevem rajskem vrtu oziroma, v našem primeru, v Mariboru, v gozdu pri Mengšu ali v centru Ljubljane – plodne delovne perverzije. 

Kljub dokumentaristični artikulaciji projekta je njegov cilj brez dvoma političen. Kravanja želi spolno delo legitimirati ali vsaj detabuizirati kot le še eno izmed oblik dela. Pri tem ubere potrošniški pristop in sam postane odjemalec storitev, ki jih dokumentira z izpisano komunikacijo med spolnim delavcem in sabo ter s fotografijo prostora, v katerem je srečanje potekalo. S tem opazovalcu predloži neke vrste račun ‒ dokazilo, s katerim ga ta ne more postaviti na laž in reči, da ni prišlo do polnopravnega izkustva. Ko rahlo brezbrižni Kravanja tako skrbi za nevtralizacijo svojega subjektivnega odnosa do spolnega dela, nastane razkorak med oznanjenim ciljem detabuizacije in učinkom. Gesta razvrednoti dejstvo, da je spolno delo oblika intenzivnega čustvenega in fizičnega dela, zaradi česar velja za eno izmed najintimnejših profesij, od katere naj se kot oseba ne bi zmogli distancirati.

Od ene izmed najintimnejših profesij pa se ni oddaljila le Marija, in zatrjevanje, da spolnim delavcem skozi življenje sledi večna senca ali, bog ne daj, da so greh na dveh nogah, prepustimo RKC. Znotraj projekta Mesto užitka moramo z ušesi zastriči ob poskusu legitimacije spolnega dela skozi depersonalizacijo ustvarjalca. Vzporednico najdemo v dilemi antropologa na terenskem delu in vprašanju, kako raziskovati, pa četudi samo dokumentirati, fenomen, v katerem moramo, če ga želimo spoznati, sami prisostvovati. Kravanja vstopa v projekt s performativne pozicije, morda res ne v vlogi performerja, saj nimamo podatkov, s katerimi bi presodili njegovo uspešnost igranja izbrane vloge, vendar dobimo občutek, da je njegovo potrošništvo ponarejeno. Ne dvomimo toliko, ali je ustvarjalec izpeljal dogovore, zapisane v komunikaciji s spolnimi delavci. Kar vzbuja dvom, je njegovo vztrajanje pri ločevanju samega sebe od svojega dela, s tem pa interakcije delujejo neavtentično.

Za razumevanje spolnega dela je ključna dialektika razkrivanja. Erotika naj bi bila voajeristična, pornografija prostaško razkrita. A kako kuracija, odločitve, kaj razkriti in česa ne, vpliva na naše razumevanje performansa in dela znotraj umetniškega projekta Mesto užitka? Znotraj predstavitve dokumentacije so besede in fotografije performans spolnih uslug, ki služijo kot vizualno-jezikovni substituti dejanskega akta. Prav tako predstavljajo zapis performiranega dela: korake, ki v kapitalističnem sistemu služijo kodificiranju določene dejavnosti kot pridobitvene. Redukcija jezikovnega in posledično miselnega diskurza na fraze, kot so: delovišča prostitucije, ponudba, dokumentacija, korespondenca s ponudnikom in druge, Kravanji pomagajo razosebiti skrajno intimno sfero. Birokratizacija je, kot vemo, odlična tehnika pretvarjanja izjeme v vsakdanje, kar delo vendarle je.

Da zapolnimo lakuno govora o spolnem delu kot delu, ironično izdelamo lakuno opisa samega dela. Preglavice, drugače rečeno, povzroča paradoksalna relacija med užitkom in delom. Potrošnja je užitek, vendar takšno ne more biti tudi spolno delo, kot svarijo raznorazni etični in moralni zadržki, ki ga bodo kot resno industrijo lahko sprejeli le, ko mu bodo pripisani plačilni razredi, delovna doba in pokojnina. pleasure8 je uspešen, kolikor je njegov namen gledalcu predstaviti, da spolno delo v Sloveniji obstaja. Ob nenaslavljanju etičnih in moralnih zadržkov pa akademska objektivnost ni dovolj, da bi spolno delo detabuiziral znotraj dela samega.

Mesto užitka je korak dalje od insinuacij Maneteve Olympie, ki so razburile tedanjo spodobno družbo in v kontekstu nastopa modernosti povzročile moralno paniko. Pri danes obravnavanem projektu nikakor ne gre za poskus Umetniške estetizacije ali ponovno preizpraševanje reakcije ob misli na poblagovljenje čustvenih razmerij. A med dobama ostaja ena podobnost. Nobeno izmed del ne da besede svojemu objektu. Zdi se, da je delavec kot človek preradikalno izhodišče, da bi ga družba, osnovana na univerzalizaciji produktivnosti, lahko sprejela. Kravanjevo razosebljenje služi izgonu človeškega elementa in omogoči, da se spolnemu delu pripiše oznaka pridobitne dejavnosti. S tem spolni delavci dobijo mesto v družbi, a le takšni, ki osvoboditev enači s kapitalistično alienacijo.