Mladi levi 2019 prvič: besedičenje

Mladi levi 2019 prvič: besedičenje

Recenzija dogodka
5. 9. 2019 - 13.00

Pred obiskom 22. mednarodnega festivala Mladi levi, ki je potekal v Ljubljani med 24. in 31. avgustom, sem pričakoval podobno stanje kot na mariborskem festivalu Prestopi letos aprila. Oba si namreč prizadevata čim bolj raznolike žanre sodobnih uprizoritvenih praks približati čim širšemu občinstvu. V iskanju predstav, ki bi bile širše dostopne, pa tiči zagata. Nekatere predstave kljub dostopnosti ponudijo bogato večplastno gledalsko izkušnjo. Druge ostanejo na površini in njihova dostopnost pomeni tudi plitkost ter enoznačnost. Predvsem pri gostobesednih predstavah bolj dokumentarnega ali predavateljskega tipa se zna zgoditi, da nastopajoči povedo, kar imajo povedati, ne da bi dejanje performiranja temu dodalo karkoli pomenskega. Če je umetniško delo možno parafrazirati, ne da bi se karkoli izgubilo v prevodu, ali je to sploh še umetniško delo? Zakaj ne bi bilo raje časopisna reportaža? Po ogledu sedmih od dvanajstih festivalskih predstav oziroma performansov se porodi vprašanje, ali smo take pojave zapazili tudi na letošnjih Mladih levih. Odgovor: da. Kaj pa dostopne mnogoznačne in bogate predstave? Odgovor: oh da, seveda! Današnji prvi del potopisa se bo posvetil nekaterim na besedi temelječim uprizoritvam, saj te lažje podležejo opisani virozi.

V Izkopavanju italijanskih piscev, režiserjev in performerjev Darie Deflorian in Antonia Tagliarinija trojica nastopajočih postopa med po prostoru posedenim občinstvom in govori. O filmu Rdeča puščava iz leta 1964. O romantični zvezi med režiserjem in glavno igralko. O njenih depresiji in lasuljah. Govorijo o lastnih asociacijah na našteto ali izpovedujejo osebne situacije, podobne situacijam iz filma. V drdranju teksta brez skrbi za poslušalca sem dobil občutek obiska na domu intelektualcev, ki razpredajo o “rafinirani” umetnosti, nanjo vezanih “osebnih razodetjih” ter z: “Veš, meni se je tudi nekaj podobnega dogodilo ...”. Izjemo ponudi trenutek, ko igralec Francesco Alberici s tihim dvominutnim mencanjem in presedanjem iz oči v oči z gledalci uprizori tesnobo. Nemara kot edini nastopajoči, ki ni avtor projekta, ni imel pričakovanja, da se bodo ideje iz glav avtorjev avtomatsko teleportirale v glave poslušalcev, ampak ideje s svojo hipno gesto odpre v skupno situacijo. Večino časa pa predstava ignorira pomensko polje, ki ga generira uprizoritev, ter predpostavlja identičnost med učinkom predstave in njenega besedila. To bi nemara delovalo kot povsem zanimiva kolumna.

Zagata je pogosta v umetnosti, ki želi biti družbeno ali politično angažirana ali pa recimo ekološko ozaveščujoča. Predstava Glas narave: sojenje Marie Lucie Cruz Correia obravnava tematiko “ekocida” in zastopanja naravnih aspektov, kot so gore ali jezera, kot pravnih oseb. S svojo misijo nas skuša interpelirati na mnoštvo načinov, ki vsebujejo direktno in dobesedno povedani izjavi dveh ekspertov, kolektivno vohanje bencina, gledanje videov dokumentacije in osebnega razodetja avtorice iz ekvadorske džungle. Tekstovno nasičena in enosmerno podana predstavitev igralke Caroline Daish nam ne v strukturi ne v zagretem izjavljanju ne ponudi vrzeli, ki bi jih lahko naseljevali. Predstava je prežeta z deklaratinvostjo: arbitrarno izbran ekološki problem naj bi zastopal celotno ekološko katastrofo. Sedenje na obodu Rdeče dvorane v Mestni hiši Ljubljana naj bi že utelešalo skupnost. Nabor okorno podanih napotkov brez ustreznih vodstva in priprave naj bi v našem izvajanju ex nihilo manifestiral ritualnost. Podane informacije ter vsebine naj bi se v nas že razrasle v ekološko ozaveščujoč učinek. 

Enačenje dobesednega nivoja dela - kar je v delu povedano, kar je namen avtorjev - z njegovim učinkom Jacques Ranciere v tekstu Paradoks politične umetnosti imenuje pedagoški model umetnosti. Nasprotni, estetski režim umetnosti se namreč vzdržuje kakršnegakoli določljivega razmerja med fizično pojavnostjo dela in izkušanjem dela, tako pa ostaja odprt in gledalcu dopušča določeno avtonomijo. Pri redukciji predstav na njihov deklarativni nivo se ignorira prav uprizoritveno dogodkovno dimenzijo, ki jih vzpostavlja kot predstave. Redukcija je mamljiva - avtor nam direktno pove, kar hoče povedati, mi to hitro prebavimo, ne da bi se mučili z interpretacijo. Predstave postanejo dostopne, informacije drsijo po verigi označevalcev, prepričani se prepričajo, avtonomija gledalčeve izkušnje pa je potlačena. Paradoksalno si predstava Glas narave: sojenje želi problematizirati človekovo kolonizacijo okolja, pri čemer sama kolonizira pomenska polja gledalcev; želi problematizirati antropocen(trizem), a je sama antropocentrična.

Če na besedi temelječa uprizoritvena dela, predvsem performansi, lahko zapadejo v enačenje svojega učinka z lastnim besedičenjem, pa besedičenje še ni nujno enopomensko. Les Louvres in/ali brcanje mrliča je frontalno postavljen lecture performans. V New Yorku živeči libanonski umetnik Walid Raad govori mnogo in hitro, tudi hitro preskakuje iz ene na drugo temo. Na kar nas vnaprej opozori. V divji mreži asociacij skačemo med Ypresom, New Yorkom in Abu Dabijem. Divji tempo preplete avtobiografske elemente s politično situacijo v ZDA, Franciji in na Bližnjem vzhodu, vmeša finančno mešetarjenje in kontekst sodobne umetnosti ter servira z dobro dozo fiktivnih metafizičnih situacij.

Raad je pri tem vešč performer, ki se v užitku pripovedovanja zaveda občinstva in sproti preverja, ali mu sledi. Opazna je skrb za dramaturgijo - kako denimo speljati naslednji miselni preskok, da bo še posebno presunljiv. Trikrat prekine predstavitev in nas pelje na razstavo zadaj, za platnom. Prvič na mavčne odlitke, nekakšne presečne množice dveh objektov, ki mečejo senco le zato, ker je Raad naslikal na njihovo ozadje umetne sence. Drugič na zid iz tapet s čez nalepljenimi fotografijami nebotičnikov, obrazov umetnikov, financerjev, politikov, ter logotipov finančnih skladov – med vsemi temi avtor v rapidnem ritmu vleče vzporednice. Tretjič na skladovnico zabojev za prenos umetniških del, ki so kopije originalnih zabojev, na katerih so bile naslikane kopije umetniških del, katera so v njih včasih bila, zato da se ta dela po donaciji v tujino ne bi kot vampirji vračala v svoje zaboje, kajti so že mrtva, čeprav tehnično živa, so nekakšni zombiji.

Gosta pomenska mreža asociacij je tako kompleksna, da je težko prispeti do kakršnekoli poante. Metodi tako govorjene prezentacije kot treh razstavnih sten sta po svoji logiki kolažni, le da njuni drobci med seboj niso v razmerjih kontrasta, pač pa Raad vsak delček poveže s čim več drugimi. A nasprotno od teorij zarot performans ne pretendira na enoznačno vez z realnostjo, ampak je ustvarjen preplet fikcije, kolektivnega in osebnega, izrazito odprtega pomena. Bolj kot v sporočilu je kvaliteta predstave v našem kolektivnem spustu v avtorjev entuziastičen mentalni prostor in v užitku opazovanja vratolomnega nizanja asociacij. S tem Raad vzpostavi režim estetskega, kot ga zasnuje Ranciere, namreč kot fikcijo, ki ponovno prerazporedi čutno in njegov odnos do realnega, tako pa se pojavijo vrzeli, ki vsakdanjo resničnost razkrijejo kot kolektivni fiktivni konstrukt.

22. mednarodni festival Mladi levi
 / 6. 9. 2019
Toliko za prvi del, jutri bomo v drugem delu recenzije Mladih levov premišljevali še o predstavah, ki so bile nebesedne. 

 

slika: drobec tapete s performansa Walida Raada Les Louvres in/ali Kicking the Dead

Walid Raad: Kicking the Dead from herbst remixed on Vimeo.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.