V tokratnem Teatru v eter recenziramo še tri predstave v nedeljo končane festivalske uverture v novo gledališko sezono, festivala Mladi levi v organizaciji Zavoda Bunker; predstave, ki se gibljejo med poloma identitete in produkcije. In če bi tema poloma dodali še pola utopije in skrajno aktualne migracije, bi morda dobili četverokotno sestavljenko, ki so jo s sabo prinesli tokratni Mladi levi. Toda, kot je pri performativnih umetnostih še posebej pomembno, vprašanje je, kako so jo prinesli ...

A la cart Performance Webshop: Mladi levi častijo

Že pred nekaj meseci so organizatorji festivala Mladih levov pozivali: »naroči predstavo«. Šlo je pravzaprav za nadaljevanje projekta, ki sta ga Nina Jan in Urška Sekirnik kot preživetveno strategijo zasnovali leta 2014, ko sta na spletu odprli spletno trgovino www.a-la-cart.com. Zadeva je preprosta – na spletni strani lahko modeliraš povsem »custom made« predstavo, lahko pa izbereš iz preliminarnih poglavij, ki jih priročno zmečeš na »timeline«, jih prestavljaš, zamenjuješ in oblikuješ, pri tem dodaš ceno in dolžino predstave, v zameno pa prejmeš - živo predstavo.

Projekt uspešno zasleduje postopke agresivnega marketinga in spletnega nakupovanja ter se nevarno spogleduje s kostumizacijo »izdelkov«, ki majejo vprašanje avtonomije umetnosti. Na spletni strani zapišeta takole: »Sistemi kostumizacije so navadno vedno pripravljeni na način, ki kupca prepriča, da ima določeno moč, svobodo odločanja in možnost sodelovanja pri nastajanju produkta. Taki izdelki se prodajajo bolje, saj dajejo potrošniku občutek, da so njegove osebne želje, potrebe in zahteve pomembne in upoštevane. To je seveda res, a zgolj do določene mere. Vse pomembenjše odločitve vedno ostanejo v rokah korporacij, ki omenjene produkte proizvajajo. Kaj pa se zgodi v primeru, ko je umetnik ponudnik kostumiziranih izdelkov? Je avtonomija njegovega umetniškega dela ogrožena ali to pomeni, da zdaj on odloča o vseh pomembnih odločitvah? Da ima v tem primeru vedno nadzor nad svojim umetniškim delom, ki z možnostjo kostumizacije sledi sodobnim tržnim trendom, a vedno zgolj do meje, ki jo določi umetnik sam?«

Pri tem idejo kulture kot potrošniške dobrine priženeta do konca in umetnost ponudita kot delo onkraj perspektive romantične navdahnjenosti. Kot zapiše Kunst, lahko umetnost kaže znake ekskluzivne dejavnosti samo toliko, kolikor je delo. Prav skozi njeno avtonomizacijo pa meri na to, da estetske prakse niso zgolj izjema glede na druge prakse, niso torej nekaj ločenega od dela, pač pa predstavljajo ter preoblikujejo delitev in distribucijo teh aktivnosti. Samoizkoriščanje, minimalno ali nikakršno plačilo sta nekakšna stalnica prekarnih kulturniških delavcev, ki znotraj postfordizma prehajajo med organiziranjem, produciranjem, širjenjem, mreženjem in predstavljanjem umetniškega dela in umetnika ali umetnice.

In prav to so bila v obrisih izhodišča performansa, ki sta ga umetnici izvedli na festivalu Mladih levov. Šlo je za nekakšno sklapljanko lastnega deleža in zmagovalnega custom made deleža.

Umetnici sta se težave lotili en face, direktno in nekoliko predvidljivo, s performansom-predavanjem, ki je z umetniško biblijo – Umetnik na delu Bojane Kunst – zacahnal koncept postfordizma, pri tem pa obvisel nekako med obema formama – za performans je bil premalo performativen in za predavanje premalo predavateljski.

Kot odgovor na naročilo predstave sta umetnici ponudili prazno projekcijo z obrazložitvijo, da sta že v tem aktu samem – torej s to isto prazno projekcijo – prekoračili razpoložljiva sredstva, pri tem pa vnemar pustili lastno delo, za katerega sta ostali neplačani. Samonanašalna zanka je tako nekoliko izstopila iz okvirjev reprezentacije in zarezala z načinom produkcije.

Če je pred desetletji tematiziranje lastnih postopkov dela še pomenilo nekakšen odmik in poskus raztezanja samega polja umetnosti, je danes že produkcijska stalnica, ki se lahko rigidno ujame v predvidljive vzorce in dolgočasne modele. Takisto pa to velja tudi za pišoče: ponavljanje vsebinskih poant iz sicer odlične knjige Bojane Kunst, Umetnik na delu, ter vrste postoperaističnih popisov postavk o novih produkcijskih načinih delanja, lahko tudi umetnosti, se ujame v pavšalne izreke in ponavljajoče se vzorce. Kako torej eni in drugi izstopimo iz teh modularnih skulptur in namesto zgolj reprezentacije sodobnih procesov izkoriščanja dela poskušamo vzpostaviti produkcijske modele, ki bi takšnemu izkoriščanju vsaj tu in tam ušli.

Motus: MDLSX

Bildungspredstava Motus MDLSX, kot so jo poimenovali v kratki predstavitvi Mladih levov, je še ena v nizu predstav, ki z zgodbo o formaciji in odraščanju preigrava vprašanje spolne identitete ali natančneje drsenja in nefiksiranja le-te, pri tem pa oscilira med dvema temeljnima deloma Gender Trouble in Undoing Gender teoretičarke Judith Butler. Performerka Silvia Calderoni - z režiserjema Enricom Casagrandeom in Danielo Nicolò - vzpostavi naracijsko nit skozi vstopanje in sestopanje iz različnih vlog. Najprej kot djka spremeni oder v multimedijo, nato v tekstovni tlačenki – od teoretskih tekstov do romanesknih oseb - preigrava različne vloge, potlej nastopi še kot performerka z biografsko zgodbo o težavah s spolom. Zapletanje fikcije in realnosti, kjer Silvija prehaja med pozicijami sebe kot igralke in sebe kot performerke, pa se izteče v linearno uzgodbenje, ki postane le še nekakšna ilustracija začinjenja z drobci pretiranih svetlobnih učinkov in predolgih glasbenih komadov. Tehnološka multimedija, ki želi že v formi slediti razdrobljenosti in neulovljivosti spolne identitete, pa ji to ne uspe niti na vsebinski niti na formalni ravni.

Benjamin Verdonck: one more thing

Projekt one more thing Belgijca Benjamina Verdoncka je na festival vnesel žanr gledališča objektov, ki ga izvajalec podaja na precej abstrakten, minimalističen in odprtokodni princip. Petnajstminutna miniaturka postavi pred nas predmetno gledališče v pristni analogni obliki in zgodbo izpelje izključno skozi postopne korake, brez plastenja ali morebitnih polifonij. Pri tem animator delovni material obvladuje izključno ročno, sprotno, z uporabo lesa, vrvic in papirja. Vsebinsko gre namreč za taktno izpeljan stavek, katerega besede na papirju v poljubni dinamiki padajo navzdol, se dopolnjujejo, lomijo ali prekrivajo. Drobni, minimalistični oder svojo papirnato zgodbo pripoveduje tako, da odpira in zastira, premika in ustavlja male zastore ter spotoma sestavlja kratko misel, kjer je vsaka beseda deležna velike pozornosti, natančnosti animacije in nenapetega scenosleda.

Preciznost Verdoncka je namreč tako blagodejna, da se v tem kratkem času ob nevsiljivi zvočni kulisi v živo igrane harmonike gledalčev čas skorajda nekako utekočini in postane še dodatno neopredeljiv. Neagresiven potop v docela preprosto semiotiko predmetnega gledališča pa postane že skoraj meditativen, pa vendar nikoli tako ohlapen, da bi gledalca vrgel iz zavestne koncentracije. V tej kratki animacijski etudi se nalahno in nepretenciozno rojeva misel, ki nas za nekaj trenutkov sooči z našo lastno minljivostjo in veličino narave ter njeno lepo, a kruto vseenostjo. Za potop v iluzijo je včasih dovolj zelo malo in krajša kot ta potopitev je, toliko bolj resnična se zdi.