Da se je Stara mestna elektrarna pred desetimi leti odprla ravno z otvoritvenim večerom Mladih levov, ni naključje, ki bi prav posebej presenečalo. Skorajda vsak festival sodobnih uprizoritvenih umetnosti naj bi bil močno povezan s tako imenovanimi prostori svobode. Mladi levi so Stara elektrarna. In obratno. Zato malo bolj preseneča občutek, da je njun obstoj v vseh teh letih postal že kar samoumeven, da sta nam na voljo že od nekdaj. Če ne bi bila, bi si ju morali izmisliti.

Kot vselej je tudi letošnji program Mladih levov sestavljen iz nabora angažiranih umetniških praks, iz katerega pa izstopajo številni raziskovalno-dokumentarni pristopi in vsebine. To bržkone pomeni, da večji del programa zanima povezava med fikcijo in realnostjo, da svoj material črpajo iz dejanskega sveta in parazitirajo na njegovi resničnosti. Hkrati pa namiguje tudi na  dejstvo, da sta obe dimenziji podobno strukturirani in da je fikcija sestavni del realnega.

Na festivalu si je do konca meseca mogoče ogledati tudi dve instalaciji, eno nevidno in drugo interaktivno. Hello!earth so s projektom Re-street Ljubljana nevidno intervenirali v ulice Tabora, kar pomeni, da sprehajajoč po tem delu mesta nisem videl ničesar, razen enega uličnega poimenovanja. Preostalo mi je le čudenje nad stvarmi, ki sem jih očitno zopet povsem spregledal. Spodbuda za dojemanje različnih čustvenih ravni in socialnega tkiva mesta naposled ni prišla s strani instalacije, ampak v podobi avta tuje obiskovalke Ljubljane. Transformacija nevidnega v polje zaznavanja je bila vezana na avtomobilski sedež in iskanje poti do parkirišča hotela Park. Tako kot novi mentalni zapisi mesta so domačinu tuje mreže hotelov.

Pri drugi instalaciji z naslovom Worktable se udeleženec z ulice preseli v sobo. Avtorica Kate McIntosh mu je pustila le par navodil, ostalo je prepuščeno njegovi izbiri, volji, vztrajnosti, domišljiji itd. Aktivnost in participacija zahtevata delo, ki ga obiskovalec opravi z izbiro predmeta, ki ga bo razstavil, razbil, dobesedno raz-stavil, nato izbral razbiti predmet drugega so-delavca in ga sestavil nazaj. Na kakšen način, s čim, kako dolgo in ali sploh, so vprašanja, ki begajo udeleženca, ali pa morda niti ne: »Kladivo v roke in udari po špeglih!«

Švicarska režiserka Corinne Maier je na festival prišla s predstavo Past is present, hkrati pa je na njem vodila tudi delavnico dokumentarnega gledališča. Zanjo je čar dokumentarnega gledališča v tem, da se skozi osebno zgodbo posameznika dotakne globalne pripovedi, da skozi intimo prikaže fenomen globalizacije. In s tem se ukvarja tudi njena predstava, ki govori o Shaheenu Dill-Riazu, kamermanu bangladeških korenin, ki mu je kamera postala način in medij komunikacije s svetom. Poleg simbolnega pomena kamere skuša uprizoritev svojo sporočilno vrednost o realnostih globalnega sveta podati prek prikazov njegovega življenja, predvsem odtujenosti od družine, razseljene po celem svetu.

Čeprav na koncu predstava sicer odstopi od svoje idejne zasnove, saj družinsko odtujenost zvede na osebnostne razlike, s tem samo potrdi ideološko varljivost, vgrajeno v same globalizacijske procese. Bolj ostaja nejasen dokumentarni pristop predstave, kaj je bistvo, kakšne so njegove prednosti in gledalska percepcija. Zdi se, da bi enake učinke lahko dosegli s fiktivnim gradivom, saj uprizoritev zanimivih možnosti ni izkoristila. Gledališki zastavki, ki so položeni v odnose med igralko in Shaheenom, med igralko in njeno vlogo, med Shaheena in njegovo vlogo njega, ostajajo potenciali polnokrvnega gledališča, ki ga dokumentarizem brez emocionalne investicije lahko zgolj zasluti.

Torkovo popoldne je bilo posvečeno okrogli mizi o pasteh participatornosti v umetnosti, ki je bila hkrati tudi novinarska konferenca projekta Create to Connect. Slednji povezuje trinajst evropskih kulturnih in raziskovalnih organizacij in bo trajal do konca avgusta 2018. Program temelji predvsem na novih pristopih k vzgajanju in oblikovanju občinstva kot tudi produkcijskih modelov, ki bodo pristopili k občinstvu na inovativen način in skupaj z njim skušali oblikovati nov javni prostor.

Poudariti velja, da ne gre za iskanje novih ali številčnejših občinstev, temveč za »audience building«, za preusmerjanje njihove percepcije in načine, kako jih pripraviti do večje angažiranosti. Pri tem pa organizatorji morda pozabljajo, da občinstvo ni tako lahko ujemljiva kategorija in da slika idealnega občinstva, h kateremu naj bi vzgajala umetniška dela, ni nekaj objektivno realnega. Tudi z občinstvom je tako, če ga ne bi bilo, bi si ga morali izmisliti.

Po okrogli mizi je jasno, da enotna ideja participatornosti ne obstaja. Participatornost političnega subjekta, participatornost v umetniških praksah in nešteto verzij nekje vmes. Sodelujoči niso ravno uspevali dohajati razmišljanj in vprašanj moderatorke Une Bauer, po mnenju katere participatornost ne bi smela biti samoumeven pojem za kritični diskurz, saj ni avtomatsko radikalen in antikapitalističen, protitržno in politično usmerjen princip.

Glede na videno gre pri participatornosti v sodobni uprizoritveni praksi za določen paradoks. Po eni strani se poudarja neposredna interaktivnost med vsemi akterji, potencial ustvarjanja občutka skupnosti in pripadnosti ter pogoji iskanja nove alternative, odpiranje priložnosti za participacijo, dajati glas itd. Po drugi strani pa še vedno prevladuje zakonodajalska moč avtorja in delovanja v skladu s ponujenimi pravili in znotraj njih. V čem se torej tovrstni pristop razlikuje od neparticipatornega? Po tem, da gledalca aktivira, emancipira, subjektivizira? Ali ni v stališču, da gledalec pred naslavljanjem nanj, pred zavestnim dodeljevanjem in obračanjem pozornosti ni aktiven, nekaj naivnega? Skrita so pota ponovne rabe, prikritih praks Michela de Certeauja.

Morda je še najbolj neproblematično razumevanje tisto, ki moč participatornih gledaliških projektov vidi v tem, da razgalijo gledalčevo nemoč pri sodelovanju in oblikovanju predstave, saj tudi, ko mu je ponujena možnost, je ta vedno v okrnjeni obliki. Teater tako nikoli ni prostor svobode, vsaj ne za gledalca. Na ta način ustvarjalni proces pokaže na samo funkcioniranje mehanizma, ki deluje po istem principu kot družbeni sistem. Je navidezno polje svobode, ki prek participacije okupira posameznika in prikrije njegovo dejansko neaktivnost. Prikliče občutek zadovoljstva v sodelovanju in ga hkrati pomiri ter uspava. Vidna apatija ali uspavajoča participacija?

Zadnja predstava, ki se ji bomo posvetili v tem prvem poročilu o festivalu Mladi levi, je Numax-Fagor-Plus katalonskega režiserja Rogerja Bernata. Predstava nosi naslov po dveh španskih tovarnah, za plus pa lahko špekuliramo, da se nanaša na vsako posamezno ponovitev predstave. Idealni gledalec bi si vzvišeno dejal, da je on tisti plus, dodana vrednost predstave. In nismo daleč od resnice - uprizoritev namreč nima igralcev, gledalci si sami izberejo vloge z branjem teksta z ekranov. Predstava teče tako, kot piše na zaslonih, ali pa sploh ne teče. Gledalec, odloči se sam!

Vendar občutek, da predstava ne teče, ne bi mogel biti bolj varljiv. Ravno v čakanju na odločitev se dogaja prava predstava, tista izven ekrana, ki nima napisanega besedila. V tem pogledu je dolga borih deset minut. Nelagodje in napetost znotraj skupine, ki jo uprizoritev predpostavlja, pa vseeno ni dovolj frustrirajoča, da bi gledalec razbral sporočilnost svojega doživetja. Razen tega, da stavki, ki jih prebira, nimajo zanj nobenega pomena in ne dramaturgije, da jih izgovarja nedoživeto in mehansko kot robot, da ni niti gledalec niti igralec, da ni nič, da njegova vloga ni resnična, kot ni resnična predstava. Tista v dvorani ali pa na ulici. A kljub temu, če je ne bi bilo, bi si jo moral izmisliti.