Skok v ulično kritiko IV: Recenzija predstave dvojca El Conde de Torrefiel. Predstava je bila uprizorjena v Koseškem borštu kot del sedemurnega dogodka Skupne krajine na festivalu Mladi levi.

***

Na koncu Skupnih krajin, sedemurnega gledališkega dogodka v Koseškem borštu, smo gledalke posedene pred nizko podolgovato platno, ravno prav veliko za predajanje podnapisov publiki. Z vseh strani ga spremljajo zvočniki – situacija spominja na filmski dogodek. Umanjka zgolj filmsko platno, namesto njega se pogled nad podnapisi razpira na gozdnato pokrajino.

Iz zvočnikov se oglasi nenavaden, hkrati visok in hripav, skoraj šepetajoč glas, ki govori v neznanem jeziku. Ta zvočno spominja na starodaven jezik, ali pa vsaj na izmišljen jezik fiktivnega ljudstva iz kakšne priljubljene fantazijske franšize. Sporočilo lahko razberemo zgolj iz podnapisov – nagovarja nas tisto, čemur pravimo Narava.

Skrivnosten glas nam namreč predstavi različne pojme, s katerimi smo ga mi ljudje v preteklosti poimenovali – Bog, Mati, Gaja, Narava – in opozori na to, da njegova stvarnost presega pomen vseh teh poimenovanj, četudi ima to, kar nas nagovarja, najraje – najbolj nevtralno – poimenovanje Narava. S tem ko nas tako opozarja na arbitrarnost poimenovanja – in z nekaterimi drugimi sredstvi, kot je denimo intervencija v izmišljenih (?) hieroglifih in latinščini – stalno opozarja na diskrepanco med tem, kar je moč izraziti z jezikom na eni in golo materialnostjo na drugi strani. Ta materialnost seva v odsotnosti platna, iz katere zeva prostrana pokrajina, v katero je napis umeščen. Nam pa pogled še vedno zahaja k podnapisom, kar opozarja na našo odvisnost od jezika in tehnologije v našem pristopanju k naravi.

Nam, ljudem, pove, da nas je tekom dneva opazovala. Pove, da nas spremlja že od samega začetka in nas spomni, da je bila tu davno pred nami. Predstavi svoj pogled na naše obče delovanje, predvsem tisto, ki bi ga uvrstili v polje antropocentrizma. Kljub temu – ali pa ravno zato, ker iz dikcije seva ogorčenje – pa monologu ne očitamo potencialnega moraliziranja. Morda zato, ker veli iz monologa tudi določena mera brezbrižnosti, morda pa tudi zato, ker poosebljeno Naravo z njenim fiktivnim – nekoliko razburljivo skrivnostnim – jezikom še vedno razumemo kot igro …

Kakorkoli, ta podnaslovljena pokrajina, ki jo je ustvarila barcelonska dvojica El Conde de Torrefiel, se zdi ustrezen zaključek celodnevnega gledališkega sprehoda po naravi, kjer smo bile – nežno in prijazno – povabljene k prevpraševanju svojega odnosa in pozicije do nje. Čeprav zaključni monolog lahko mestoma izpade kot žuganje s prstom – med drugim zato, ker vztraja pri strogem ločevanju narave in kulture, smo ga brale predvsem kot poskus umika od antropocentrične pozicije. Četudi se ta odmik vrši prek človeškega logosa, se tega s prej omenjenim prevpraševanjem poimenovanj in z izumom lastnega jezika ta pokrajinski monolog očitno tudi zaveda. Zagotovo bi bil večji izziv isto sporočilo – sebičnost antropocentrizma – predati na nejezikovni ravni, pa vendar je v ospredju vsebina, ki skuša pozornost preusmeriti z doživljanja človeka na doživljanje tistega, na kar s svojimi dejanji negativno vpliva(mo).

Prav ta preklop fokalne točke z narave na človeka se zdi tako umesten po celemu dnevu menjavanja različnih perspektiv in pogledov na gozd, ki pa so večinoma človeški, četudi mnogoteri. Prav tako po vsej prej omenjeni prijaznosti ne gre zameriti malce udarnejše dikcije te sile, ki ji med drugim rečemo Narava.

Antrop-ocenjevala je Nastja.

***

Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega  programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Družine umetnosti Narobov in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani  Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v  sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.