Na prvi dan Mladih levov smo si ogledale Je radost II, sicer magistrsko uprizoritev Aljoše Lovrića Krapeža s praške DAMU, ki jo je slovenski ustvarjalec zasnoval s svojimi študijskimi kolegicami. Ko pride do postdramskega gledališča, smo v zadnjih letih na domačih odrih priča predvsem logocentričnim uprizoritvam, a ko smo se posedle v dvorano Stare mestne elektrarne, smo bile sprva kljub neverbalnosti skeptične. Osvežitev forme pač še ne pomeni apriori kakovosti, in vendarle smo sumničave gledalke. A počasi, le postopoma, odkrivamo radost, ki nas proti koncu uprizoritve že povsem okuži. Za malo potrpljenja med prvo tretjino nam uprizoritev v zameno ponudi dobrodošel razmislek o naravi gledališkega dogodka, o konstrukciji narativa in o nelogocentričnih gledaliških pristopih. 

Posedle smo se v krog okoli osrednjega prizorišča. Iz telefona na piedestalu je svetila luč, približale so se ji postave v delovnih oblačilih in v varilnih maskah. Ogledovale so si nekaj, ni jasno, kaj, a fasciniralo jih je. Oglasila se je naša radovednost. Le kaj gledajo postave v delovnih oblačilih? Le kaj bodo storile?

Na vprašanja si nismo znale odgovoriti: postave so imele sebi jasno intenco, ki je nam ostajala skrita. Na oder so začele prinašati naključne objekte, enega in po enega, od lestve do vozov, smetnjakov, in posteljnih okvirjev. V njihovem gibanju – so kot marljive mravljice, ki gradijo svoje mravljišče – je določena humornost – je radost. Slike v nastajanju nam začnejo vzbujati spomine na neko oddajo iz otroštva – se kdo še spomni Art Attacka? – kjer voditelj na tleh iz vsakdanjih predmetov počasi sestavlja podobe. Vse te asociacije pa so bolj prosto lebdeče, težko kakšno ujamemo in privežemo. Vse preveč navajene na neposrednost in analitičnost iščemo pomene v dolgo trajajočem prinašanju predmetov na oder. A ker je proces dolgo časa precej enoličen, se začne naše zanimanje počasi razblinjati. 

V nekem trenutku pa nekaj preskoči. Konstrukcija, ki nastaja, začne dobivati vedno večjo prezenco, in čeprav je neotipljiva, nam začne sprožati asociacije. Podobno pa se uprizoritev iz polja konkretnega dogajanja pred našimi očmi začne odvijati v naši domišljiji. 

Pri iskanju tistega, na kar nas konstrukcija spominja, pomislimo na konstruktivizem; forme, ki so jih izrisovali predmeti na odru, so izgledale, kot bi jih morda naslikal El Lissitzki, ali pa Kandinski. Podobno bi se lahko na Kandinskega oprle konceptualno, saj v svojem O duhovnem v umetnosti piše o abstrakciji kot metodi približevanja notranjim duhovnim resnicam. 

Prek abstrakcije konkretnih predmetov, ki so jo nato postopoma začeli barvati še hipnotični glasbeni ritmi izpod prstov Davida Ficeka – ki so s svojim vstopom uprizoritvi vdihnili nov zagon – in glede na naslov, nas prva intuicija zanese v branje uprizoritve kot praznovanja umetniškega zanosa. To nedvomno čutimo v živahnih ritmih, ki narekujejo gibanje umetnikov, ter v vsej večji absurdnosti predmetov, ki sestavljajo konstrukcijo, denimo gospodinjskega mešalnika z dolgimi listi rastlin namesto metlic. V naraščujoči abstrakciji nastajajoče slike beremo prehod iz konkretnega v abstraktno in s tem v vse večje asociativno polje, tako pa gledalka išče svoje lastne notranje resnice. S tem je gledalka aktivna, kar po Rancièrju nosi politični naboj – gledalka je emancipirana.

Hkrati se v sodelovanju teles na odru in v dogajanju, ki kulminira v hipnotičnem gibanju nastopajočih in občinstva, kaže še en zanimiv politični potencial, ki ga odpira sodelovanje na več ravneh: sodelovanje med nastopajočimi, sodelovanje med nastopajočimi in konstrukcijo ter med nastopajočimi in občinstvom. Kolaborativna izgradnja umetniškega stroja, ki ga med drugim sestavljajo električne aparature in z njihovim vklopom v električni tok dobesedno zaživi pred našimi očmi, raziskuje potenciale organizacije in skupinskega dela. Umetniški organizem, ki zaživi na odru, skupaj z glasbo, ki trese tla, še najbolj zadržani gledalki v pete naseli mravljincev. Toliko bolj, ker oživela gmota vase golta stole; je kot požrešna gliva, ki je napadla možgane mravelj delavk, ali pa gmota dogodka, ki je publiko pogoltnila v Počemučkini 150 BPM, ki jo je prav tako soustvaril Lovrić Krapež. Svoje performerke obsede in razpošilja, da jo hranijo z stoli. Na koncu večina dvorane pleše v hipnotičnem transu, kot bi častila malika konstrukcije – ki jo beremo kot telo uprizoritve. Tako se tu vzpostavi še konflikt: če smo prej rekle, da je gledalka med gledanjem emancipirana, postane proti koncu uprizoritve sužnja ritmu. 

Osvežujoče je videti dogodek, ki je povsem osvobojen logosa, a še vedno manipulira z istimi orodji. Sprva se zdi nošenje predmetov na oder povsem poljubno, a sproti ugotavljamo, da ima vsak predmet svoje mesto. Čehovova puška ne ostaja prezrta: vsak element ima svojo funkcijo, konstruktivno v praktičnem ali pa vizualnem smislu. S prinašanjem vedno bolj absurdnih predmetov narašča tudi drama: le kaj se bo zgodilo z električnimi aparaturami, opremeljenimi z listjem? Uprizoritev učinkovito združuje narativne in dramaturške principe – stopnjevanje, dogodek – s čistim ludizmom in navdušenjem nad ustvarjanjem. To pa se zdi nujno v kontekstu umetniškega dela, ki vse preveč podléga imperativom neoliberalnega ustroja, kjer se vse prepogosto pozabi, da je v umetnosti – konec koncev – neizmerna radost. 

Radostila se je Nastja.