(Ne)umor ali (ne)upor?

(Ne)umor ali (ne)upor?

Recenzija dogodka
23. 9. 2013 - 13.00

Jean Genet je dramo Služkinji napisal praktično iz zapora. Omenjeni »enfant terrible« je imel jasno vizijo, kako je treba igrati njegove igre. Hitro, intenzivno in tako, da na odru izbruhne zlo. Genet je bil sirota. Očeta ni poznal, mati pa ga je zapustila še kot dojenčka. Lahko samo ugibamo, ali je zaradi pomanjkanja starševske ljubezni razvil trdo kožo hudodelca. Od svojega šestnajstega leta dalje je zaradi kraj in drugih prestopkov veliko časa preživel v vzgojnih oziroma kazenskih ustanovah.

Po Genetovih besedah mora biti umetniško delo aktivna eksplozija in nikoli zgolj didaktično sredstvo. Tokratna uprizoritev Služkinj v Slovenskem mladinskem gledališču delno sledi tem navodilom. Režiser Vinko Möderndorfer je igralcem narekoval hiter tempo in aktivno, močno prisotno igro. Velik del dramskega dogajanja je igra v igri, ko služkinji Claire in Solange igrata Gospo ali druga drugo. Pa tudi Gospa na nek način zgolj igra dobro in lepo gospodarico.

Janja Majzelj v vlogi Claire spretno odpre prvi prizor, ko se z balkonskih vrat pred publiko pretvarja, da je Gospa. Čeprav gledalec še ne ve, za kaj gre, je njena igra tako pretirano teatralna, da zbuja občutek nelagodja in enigmatične nepristnosti. V igranem prizoru jo podpira Daša Dobršek, ki se tukaj pretvarja, da je Claire, v resnici pa igra sestro Solange. Igralki zelo dobro manevrirata med različnim ravnmi realnosti, ki se vzpostavijo v drami. Sestri Claire in Solange, ki služita Gospe, v resnici nimata lastne identitete oziroma je le-ta fluidna. Gradi se skozi dialektičen odnos med hlapcem in gospodarjem, skozi njun sestrski odnos, ki med njima briše meje in skozi njuno željo in pretvarjanje, da onidve prevzameta mesto Gospe. 

Claire in Solange se zavedata, da lahko postaneta svobodni samo z zločinom, samo z umorom Gospe. Ta umor skrbno vadita, tako da ga igrata. Nikoli pa ga ne načrtujeta v tej meri, da bi ga bilo zares možno izpeljati. Že Genet nastavi zaključek tako, da resničen umor Gospe ni možen. V drami se namesto Gospe v ritualu ubije Claire, ki igra Gospo, Solange pa jo pri tem opazuje in nato prevzame vlogo morilke. Vendar sta dramaturške črte Möderndorfer in dramaturg Blaž Lukan potegnila tako, da v predstavi postane nemogoč tudi sam končni akt oziroma ritual umora Gospe.

Konec se odvije tako, da Solange domnevno umori Claire, ki se pretvarja, da je Gospa. V tej zadnji mišnici služkinji obred odigrata tako dobro, da gledalec že verjame, da sta popolnoma prevzeli identiteti Gospe in morilke ter tako igro spremenili v resničnost. Potem pa Claire vstane. Sestri se objameta, zapreta balkonska vrata in resignirano nadaljujeta. Nadaljujeta z vsem, tako s služenjem kot s pretvarjanjem in željo po spremembi. Dialektika hlapca in gospodarja se nadaljuje.

Čeprav je ritem hiter in igra načeloma groba ter neizprosna, bi tukaj režiser in igralci lahko šli še dlje. Brutalnost odnosov, neizogibno zlo tako na strani sužnjev kot na strani gospodarjev, bi se lahko še bolj stopnjevali. Pogrešali smo več fizične akcije in bolj določeno aktivno eksplozijo, o kateri govori Genet. Scenska postavitev dobro funkcionira, a je skoraj identična sceni, ki jo je ustvaril Tomislav Ćurković za predstavo drame Splendid, ki jo je tudi napisal Genet in je bila premierno uprizorjena v Miniteatru. Gre za sterilnost belih keramičnih ploščic namesto bogate buržoazne sobane oziroma v primeru Splendid hotela. Sprašujemo se, od kod in zakaj taka podobnost.

Čeprav Genet sam izjavlja, da ga družbeni problemi ne zanimajo in da se gledališče ne bi smelo ukvarjati z moralnimi in socialnimi vprašanji, so ustvarjalci predstave izkoristili socialno-družbeni naboj, ki ga drama Služkinji vsekakor ima. Dovolili so si smer interpretacije, ki gledalcu sporoča, da »smo vsi v« – če si sposodim znano sintagmo iz Velikega briljantnega valčka. Vsi smo notri. Družbeni sistem je tako enoznačen, tako prežet z logiko gospodarjenja in hlapčevanja, da je resničen upor morda postal nemogoč. Oziroma bo ostal nemogoč, dokler bomo priznavali avtoritete gospodarjev in ostajali v diskurzu in dispozitivih večnega razrednega boja, ki ne reši ali spremeni ničesar, temveč samo menjava vloge gospodarjev, sistem pa ostaja enak.

 

V pričakovanju aktivne eksplozije si je predstavo ogledala Tjaša.

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.