V najbolje prodajani knjigi na svetu se materinstvo zgodi po božji volji. Zakaj le bi bilo materinstvo odločitev ženske same, če je pa to itak njeno poslanstvo, njena biološka danost, bistvo njenega življenja. Slednje bi bilo brez otrok pusto, neizpolnjeno in osamljeno, vse dokler po to staro devico – z zdaj že veliko kopico mačk – ne pride gospa s koso.

Lahko si oddahnete. Odločitev za materinstvo, ki je do konca mitologizirano, je še vedno odločitev ženske. Kdo bi si mislil!? Prav po tej odločitvi je koncipirana predstava Mame, premierno uprizorjena septembra letos v okviru Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk, na odru Stare mestne elektrarne. Gre za dokumentarno predstavo hrvaškega Kolektiva Igralke, ki ga sestavljajo Sendi Bakotić, Ana Marija Brđanović, Anja Sabol, Vanda Velagić in režiserke Rajna Racz (slovenski koproducent predstave je Maska Ljubljana). 

Igralke izpostavijo, da so vse v srednjih tridesetih in se čutijo za eno prvih generacij žensk, ki ima svobodo pri odločanju o materinstvu. Tako že na začetku vzpostavijo neposredno komunikacijo z občinstvom. Pri konceptualizaciji predstave so izhajale iz svojih izkušenj, črpale iz zgodovine, teorije in umetnosti, nenazadnje pa tudi iz intervjujev z ženskami, ki so se odzvale na javni poziv k sodelovanju. Nekaj izsekom iz teh intervjujev prisluhnemo tudi na sami uprizoritvi.

Scenografija Paole Lugarić Benzia in Tanje Blašković  je sestavljena iz več kosov blaga svetlo rožnatih odtenkov, ki ležijo na sredini gledališkega odra, kamor so postavljene kopice blazin nenavadnih oblik, od bolj tubastih in valjastih do bolj okroglih in kvadratastih. Iz te rožnate gmote raste bež zavesa, s katere visijo rjavkaste, rdečkaste, rožnate podolgovate blazine. Vizualna podoba, pravijo igralke, je obarvana v odtenkih ginekoloških ambulant. Da so slednje rožnatih odtenkov, se je piski vedno zdelo nekoliko pokroviteljsko, češ, tukaj se govori o ženskih zadevah. A s šalo na stran, odtenki nas v predstavi obenem takoj spomnijo na tiste diagrame maternic iz šolskih učbenikov za biologijo. 

Predstava o odločanju postati ali ne postati mama je scenografsko zelo dobro premišljena. Prostrani gledališki oder scenografija prelevi v intimen, mehak prostor, ki ob topli luči Marina Lukanovića ustvari prijetno vzdušje za postopanje po muzeju materinstva.

V ta svojevrstni namišljeni muzej nas povabi šamanka, to je ena od igralk v nekoliko klišejski opravi halje in rogate lesene krone. Ona in preostale imajo oblečen še oprijet kombinezon iz bež najlona z dolgimi rokavi, čez katerega nosijo nekakšne bež spodnjice z visokim pasom, prsne bradavičke pa imajo prekrite s posebnimi nalepkami. Oprava nekoliko spominja na Willendorfsko Venero, prazgodovinsko upodobitev boginje rodnosti. Povezava kostumografije s tisoče in tisoče let starim kipcem se zdi zanimivo izvirna, saj smo, tako kot materinstvo, tudi ta kipec ovili v kopreno mitov o tem, kaj predstavlja. Za tisočletno mitologizacijo in mistifikacijo ženskih telesnih funkcij, od menstruacije do rojevanja, pa so seveda zaslužni moški, ki so večinoma oblikovali umetnostno zgodovino, zakonodajo, mite.

Prav mitologizacija je pogosto prisotna pri umevanju materinstva tistih, ki ga niso in ne bodo izkusili, zato je koncept dokumentarne predstave lahko izjemna priložnost za razbijanje teh mitov. Vseeno pa se zdi, da ustvarjalke venomer plavajo na gladini in se nikoli ne potopijo v globočine te prostrane, pogosto nerazumljene odločitve biti ali ne biti mati. 

Za prej omenjeno bež zaveso stojijo igralke, ki jih gledalke ne vidimo. Igralke druga za drugo hodijo skozi zaveso, v roki držijo blazino, in ko pridejo do roba odra, suhoparno izrečejo enega od statističnih podatkov o materinstvu, si blazino zatlačijo v najlonsko opravo in odidejo za zaveso. Izvemo, da približno ena od petih mater doživi poporodno depresijo, da očetovski dopust izkoristi zgolj majcen delež očetov, pa da je lani na Hrvaškem en trans moški rodil svojega biološkega otroka. Monotono naštevanje statističnih dejstev je nekoliko nerodno umeščeno v to dokumentarno predstavo, podaja zelo specifične informacije, ki ostanejo zgolj na ravni omembe. Čeravno je bilo hladno izpostaviti dejstva namen prizora, pa ta v fragmentirani predstavi ni pretirano zapomnljiv. Prav tako niso izpostavljena zgolj negativna dejstva, zaradi česar ni jasno, čemu informacije služijo. 

Nekoliko prepričljiveje so v predstavo vpeljane osebne zgodbe igralk, ki jih izmenično pripovedujejo. Četudi so odraščale v različnih okoljih, z družinami, ki so jih podpirale, pa tudi ne, vse čutijo pritisk biti oziroma postati mama. Opazimo, da je zahteva po materinstvu kar velik del življenja še odraščajočih deklet in žensk. Presunljiva je predvsem opazka, rôdi sina, da bo vojak. Očitno ni dovolj, da ženske prejemajo raznorazne dobronamerne nasvete glede materinstva. Še preden to neobstoječe bitje prijoka na svet, je očitno prva asociacija nekaterih bizarna povezava z namišljeno idejo moškosti; tradicija ali ne, takšne izjave so groteskne in ob njih pisko oblije srh. 

Če pobrskamo po usedlinah svojega spomina, na dan tudi same prikličemo nekoliko manj ekstremne primere materinskih ambicij, ki so jih za nas imeli odrasli sorodniki že v najstniških letih. Le zakaj ne bi punci z njenim mlajšim bratrancem, nečakinjo ali sestrico v naročju rekli, da še nekaj let, pa bo crkljala svojega otroka. Standard je namreč, slej ko prej, hočeš nočeš, biti mati.

Biti mati pa ima v različnih okoliščinah različno težo. Igralke to na odru predstavijo s prizorom, ki simbolizira palestinske matere. Najbolj prepričljiv je gibalni element, s katerim do teme pristopijo dovolj občutljivo in obenem zelo empatično. Vse štiri se postavijo v vrsto, vsaka držeč belo blago, ter pokleknejo, tkanino pomočijo v nekakšen čebrič z vodo, jo ožamejo in s ponavljajočimi gibi nadaljujejo. Prizor se sprva bere kot minimalističen prikaz nevidnega materinskega dela, ki ga v veliki večini opravljajo ženske. Ko temno zelene čebriče obrnejo okoli, ti postanejo vojaške čelade, vanje položijo belo blago, ga vzamejo ven, položijo na tla in si čelade poveznejo na glavo. Ko vstanejo,, izvedejo nekakšen vojaški pozdrav in nato spet od začetka. Tako je izpostavljena ne le osebno intimna, temveč tudi širša družbena razsežnost materinstva, materinstvo v genocidu.

Močan, rahločuten prizor z melanholično glasbeno spremljavo Marina Živkovića se zaključi zelo odrezavo in že poslušamo ironično-sarkastičen govor igralke, ki pravi, da si želi biti oče, saj se ji zdi to opravilo veliko manj težavno kot biti mama. Čeprav je celotna predstava sestavljena iz zelo fragmentiranih segmentov, pa ravno tu nenadno​st spremembe prizora najbolj zmoti. Dobimo občutek o pretirani natlačenosti raznoraznih z materinstvom povezanih tem, kot da želijo, da se prav vsak iz občinstva poistoveti s čim več momenti, kar pa je seveda nemogoče.

Vodstvo po za zdaj še neobstoječem muzeju materinstva se je končalo in kot po obisku pravega muzeja smo prežete z informacijami. Igralke so namreč v dokumentarno predstavo umestile nekoliko preveč tematik, ki so tako prevečkrat obstale na gladini.