NOORDUNG:: 1995-2015-2045: ponavljanje in razlika

NOORDUNG:: 1995-2015-2045: ponavljanje in razlika

Recenzija dogodka
22. 4. 2015 - 13.00

V ponedeljek, 20. aprila leta 2015, se je zgodila druga ponovitev petdesetletne predstave Noordung:: 1995-2045, skorajda natanko tako, kot je bilo prvič napovedano že leta 1993, pa vendarle povsem različno. Čeprav se je še ena uprizoritev, ki sloni na drami Ljubezen in država hrvaškega dramatika Vladimirja Stojsavljevića, dejansko začela kakšnih 20 minut kasneje, je Živadinov stopil pred stavbo KSEVT-a natanko ob 22. uri in niti minuto prej ali kasneje. Ker koncept petdesetletnega projekta predvideva, da se bo predstava, ki je bila prvič izvedena 20. aprila leta 1995, ponavljala vsakih deset let ob 22. uri, moramo iz tega sklepati, da za začetek predstave ne smemo šteti trenutka začetka dogajanja na odru, temveč trenutek, ko je ceremonial-mojster stopil pred stavbo KSEVT-a. Morda se bo to komu zdelo nepomembno, vendarle gre tukaj za gesto, ki pravi, da je ves svet oder oziroma da življenja ne moremo ločiti od gledališča, kar je tudi temeljni smisel petdesetletnega gledališkega procesa Noordung.

Kot običajno počne pri vseh svojih dogodkih, je »atraktor« Živadinov ob 22. uri začel razporejati gledalce po stavbi KSEVT-a. Več kot 400 prispelih gledalcev oziroma prič, kot smo gledalci konceptualno določeni v petdesetletnem procesu, si je lahko predstavo ogledalo brezplačno. Predstavo si je lahko ogledal prav vsak, ki se je tega večera pripeljal v Vitanje, z rezervirano vstopnico ali brez, le da tega nismo z gotovostjo vedeli vnaprej. Dogodek je torej bil elitističen – in ni bil elitističen. Gledalci smo pri tem bili razdeljeni v pet skupin – s črnimi, rumenimi, rdečimi in modrimi zapestnicami – in tisti brez zapestnic oziroma brez rezerviranih vstopnic. »Rumeni« smo predstavo opazovali iz zgornjega nadstropja, torej iz pozicije gledalcev izvirne predstave iz leta 1995, ki so predstavo opazovali iz kupole, nameščeni ležeče navzdol. Oziroma iz pozicije gledalcev prve ponovitve iz leta 2005, ko so gledalci ponovno opazovali predstavo iz gornjega rakursa, tokrat v hidrolaboratoriju za trening kozmonavtov v Zvezdnem mestu pri Moskvi. Ostali so gledali predstavo iz bolj običajne gledalske pozicije, razporejeni krožno okoli odra, sedeč na stolih ali tleh. Ampak najprej ponovimo Noordungov mit.

Petdesetletni gledališki proces Noordung se je uradno začel 20. aprila leta 1995 ob deseti uri zvečer s premiero, zasnovano na konceptu petih ponovitev, ki se bodo odigrale vsakih 10 let, na isti datum, ob isti uri in z istimi igralci vse do leta 2045. Skrajnje je pomembno, da predstava vsebuje proces zamenjave teles igralcev, ki bodo medtem že umrli, z daljinsko vodenimi tehnološkimi substituti. V prvi fazi bodo telesa mrtvih igralk in igralcev substituirana z daljinsko vodenimi abstraktnimi objekti, ki jih bodo nadomestili v gledališki mizansceni. Tako je pri pričujoči drugi ponovitvi bila nadomeščena leta 2011 preminula igralka Milena Grm.

Naj bo zabeleženo, da Živadinov ni prišel do pričujočega gledališkega koncepta »praznotelesne režije« prek teorije, temveč skozi konkretno gledališko prakso oziroma prek nesrečnega naključja, ko je v času igranja predstave Krst pod Triglavom ena izmed igralk, Dejana Demšar, preminula v prometni nesreči, nakar je Živadinov naložil igralcem, da igrajo tako, kot da je preminula igralka še živa.

Za izdelavo tehnoloških substitutov oziroma umbotov, kot jim pravi Živadinov, je v petdesetletnem procesu zadolžena njegova umetniška in življenjska sopotnica Dunja Zupančič. Razvoj njene biomehatronske metode pa sloni na pnevmatskem modulu njenega očeta, strojnega inženirja Janeza Zupančiča, oziroma na natančnih modulacijah in variacijah objektov s pomočjo numerično vodenega stroja. Živadinov je to natančno poimenoval: gre za »biomehatronske objektile« projektila Noordung, kar se na las ujema z Deleuzovo rabo pojma objektil: »Ta novi objekt imenujemo objektil. […] to je zelo moderna koncepcija tehnološkega objekta […], ko objekt zavzame prostor v kontinuumu z variacijo, ko produkt ali numerično vodeni stroj zamenjate kalupljenje

Koncept petdesetletnega projekta nadalje predvideva, da bo vsak tehnološki substitut vseboval programsko opremo za prevajanje dramskih replik v glasbo: ko bo umrla igralka, bodo njene gledališke replike prevedene v melodijo, ko bo umrl igralec, bodo njegove replike prevedene v ritem. Ker pa vloga preminule igralke sploh ni vsebovala dramskih replik iz Stojsavljevićeve drame, smo tokrat poslušali Ljubezensko pesem iz Rezije v izvedbi vokalne skupine Domen, ki jo je preminula Milena Grm zapela v izvirni predstavi.

V končni fazi, na koncu vseh procesualnih in konceptualnih etap petdesetletnega projekta, ko bodo že vse igralke in igralci mrtvi, naj bi bili tehnološki substituti nameščeni v vesolje na geostacionarno orbito kot 14 komunikacijskih umetniških satelitov. V orbito naj bi jih, kot edini preživeli, namestil sam Živadinov, ki je leta 1998 postal kandidat kozmonavt in bo leta 2045 imel 85 let. Scenarij še načrtuje, da bo Živadinov po dokončanju projekta, 2. maja, v vesolju naredil samomor. Takšen je konceptualni načrt projekta.

Trenutno lahko detektiramo vsaj tri razloge, zaradi katerih je projekt Noordung zastavljen kot petdesetletni proces. Prvič, zaradi gledališke demonstracije prekinitve s tradicionalnim modelom gledališča, ki sloni na dramskem tekstu in igralski igri, in sicer skozi procesualno ukinitev tako teksta kot igralcev: replike umrlih igralcev bodo nadomeščene z glasbo, njihova telesa pa s tehnološkimi substituti. Drugič, zaradi hkratne gledališke demonstracije nestabilnega razmerja med sodobnim subjektom oziroma telesom in tehnologijo, in sicer skozi procesualno nadomestitev živih teles igralcev z neorganskimi oblikami življenja na tehnoloških nosilcih - z umboti in syntapiensi. In tretjič, kar je tudi najgloblji smisel dela – zaradi gledališke »uprizoritve« samega časa oziroma trajanja.

Pri slednjem je pomembno, da ne gre enostavno za prezentacijo linearnega časa, ki gre iz preteklosti v prihodnost (igralci umirajo – čas poteka), ampak za svojevrstno gledališko »uprizoritev« nietzschejanske ideje večnega vračanja (igralci umirajo, vendar mi še naprej, tudi po 20 ali 50 letih igramo isto predstavo – torej čas stoji oziroma natančneje, čas se vrača). Na kratko in poenostavljeno povedano, večno vračanje je dimenzija časa, ki je tako rekoč »med dimenzijami«, saj so vse tri dimenzije časa – preteklost, sedanjost in prihodnost – prisotne hkrati. Samo tako lahko razumemo naslednjo Živadinovovo manifestativno izjavo: »Zato ni preteklosti, ni bodočnosti, je samo absolutni zdaj! Gledališče je absolutni zdaj!«

Skrivnostna Nietzschejeva ideja večnega vračanja, kot to pokaže Deleuze v svojem kapitalnem delu, sloni na razliki in ponavljanju – natančneje, na ponavljanju, ki, paradoksalno, edino lahko naredi resnično razliko in s tem ustvari nekaj novega. To je tudi osnovno izhodišče koncepta petdesetletne predstave, ki natanko skozi ponavljanje proizvaja »majhno« razliko kot nekaj resnično novega: igralke in igralci procesualno umirajo, nadomeščajo pa jih njihove tehnološke različice, ki prevzamejo in ponovijo njihove vloge tako, kot da ni nikakršne razlike in kot da se predstava resnično ponavlja. Drugače povedano: sama ponovitev (predstave) proizvaja svojo lastno notranjo razliko (prek ponovitve predstave).

Predstava se pri tem ponavlja na različnih lokacijah, pri čemer sta kostumografija in scenografija izvirne predstave, ki je vključevala kupolo, v kateri so bili nameščeni gledalci, zgorela v požaru v gledališkem ateljeju SNG Drame leta 1997, tako da je dejanska ponovitev že zaradi tega nemogoča. Pa vendarle se bo predstava vseeno dejansko ponavljala vsakih deset let, saj se bodo igralci oziroma njihovi tehnološki substituti gibali po natančno določeni geometrizirani mizansceni. Za dogajanje predstave pa bo vedno izbran ustrezen krožni prostor, v katerem bodo lahko gledalci opazovali predstavo iz gornjega rakursa, iz »virtualne« kupole, torej na podoben način kot gledalci prve predstave.

Drugače povedano, petdesetletni projekt Noordung je konceptualiziran tako, da skozi kompleksno in natančno ponavljanje vsakih deset let proizvede lastno razliko, pri čemer je bistvenega pomena to, da je razlika notranja oziroma da izhaja iz samega ponavljanja. V tem primeru petdesetletna predstava skozi proces zamenjave teles mrtvih igralcev s tehnološkimi substituti in njihovih govornih replik z glasbo proizvaja razlike, ki so generični del njenega ponavljanja, iz katerega izhajajo: predstava torej proizvaja notranjo razliko v sami sebi. Skratka, petdesetletni gledališki proces Noordung ne uprizarja nikogar drugega kot samega sebe, kar je tudi njegov najgloblji smisel.

Živadinovovo gledališče, vse od Gledališča sester Scipion Nasice do dandanes, operira prek dveh disparatnih serij – manifestativne in kreativne. Po eni strani poteka manifestativna, poetološko-retorična serija, ki jo avtorizira in vzpostavlja jezik o tem, kaj naj bi to gledališče bilo. Po drugi strani pa poteka kreativna, gledališko-performativna serija, prek katere se predstave vzvratno nanašajo na manifestativne izjave, ki strogo preddeterminirajo naš način gledanja. Pomembno je razumeti, da temeljnega smisla Živadinovovega gledališča ne bomo najdli ne v predstavah ne v manifestih, temveč v nenehni izmenjavi med tema dvema disparatnima serijama.

Živadinovovo gledališče se torej ne manifestira samo skozi gledališke dispozitive in manifestativne izjave, temveč tudi in predvsem skozi samo življenje, ki je imanentno trajanju gledališkega procesa. Namreč, prek konceptualizacije gledališke predstave kot petdesetletnega procesa, tekom katerega umirajo igralke in igralci in na koncu katerega umre tudi sam avtor, se gledališki dispozitiv izenači s samim življenjem. Bodimo natančni: ne gre za izenačitev petdesetletnega procesa predstave z aktualnim življenjem sodelujočih ali z aktualnim življenjem samega avtorja, temveč za izenačitev petdesetletnega gledališkega procesa s samim petdesetletnim trajanjem oziroma življenjem kot takim. Prav zaradi tega se lahko virtualnemu oziroma idealnemu pogledu na Živadinovovo gledališče najbolj približamo prek pojma in ne prek pogleda. Ker virtualno nikoli ni v aktualnem – torej ne najdemo ga ne v gledaliških uprizoritvah ne v manifestativnih izjavah –, temveč v nenehni izmenjavi teh dveh serij.

Živadinov ni eden najpomembnejših slovenskih režiserjev in umetnikov, ker dela originalne in radikalne predstave – same predstave včasih sploh niso tako originalne in radikalne in smo v sodobnem gledališču priče številnim podobnim pa tudi radikalnejšim postopkom – , temveč zato, ker mu je uspelo vzpostaviti originalno procesualno gledališče oziroma celovit gledališko-umetniški sistem, ki je konceptualni, misleči in čuteči stroj – molitveni stroj Noordung. Lepo ni tisto, kar vidimo, ampak prej tisto nevidno in nepredstavljivo. Lepo je tisto, kar je misleče – kot Živadinov rad poudarja – in potovanja v vesolje ne moremo ločiti od potovanja skozi lastne možgane.

Po Noordungovem vesolju se je za vas potepal Bojan Anđelković.

***

Druga ponovitev, NOORDUNG:: 1995-2015-2045 | Biomehatronični projektil NOORDUNG:: 1995-2045 | 20. 4. 2015 ob 22.00 uri | KSEVT Vitanje | Koprodukcija: Zavod DELAK, Slovensko mladinsko gledališče, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij⎪Igralci: Milena Grm – syntapiens/umbot, Mateja Rebolj, Romana Šalehar, Maruša Oblak, Marinka Štern, Mojca Partljič, Iva Zupančič, Damjana Černe, Ivo Godnič, Uroš Maček, Mario Šelih, Marko Mlačnik, Borut Veselko, Jonas Žnidaršič⎪Besedilo: Vladimir Stojsavljević (Ljubav i država – Ljubezen in država, 1980)⎪Atraktor: Dragan Živadinov⎪Supra-režiser: Marianne Wagner⎪Sorežiser: Jovan Stamatović – Karić⎪Vizualna režija: Dunja Zupančič⎪Kompozitne projekcije: Miha Turšič⎪Biotransmiter MG: Dunja Zupančič⎪Mehatronika MG: Janez Zupančič⎪Konstrukcija MG: Scenart⎪Koreograf: Marko Mlačnik⎪Glasba: Srečko Bajda (1995)⎪Vokalomaton: Dario Seraval⎪Zbor: Vokalna skupina Domen⎪Kostumi: Dunja Zupančič⎪Dramaturgija: Jana Pavlič (1995)⎪Lektorica: Mateja Dermelj (1995)⎪Umetniška produkcija: Blaž Šef⎪Produkcija: mag. Srečko Fijavž, Arno Lensky⎪Dokumentacija: Tone Stojko⎪Izdelava kostumov: Workman⎪Oblikovanje luči: Stage/si, Display⎪Odrske konstrukcije: Smrekca

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.