Če Kafkovo kanonsko Preobrazbo beremo kot prispodobo o avtorjevem ultimativnem nelagodju in alienaciji znotraj družinskega in službenega, torej mikro okolja, pa z novelo Poročilo akademiji znova prek metafore preseže domačijski, zasebni prostor in vprašanje o drugačnosti vnese v širši družbeni diskurz; svoje judovstvo uvidi kot temeljno virusno lastnost, ki regulira njegov odnos do sveta in še bolj obratno. Soroden element je vnovična uporaba »personalizirane« živali kot tistega objekta, skozi katerega se v nadrealni, a zato nič manj verjetni podobi zrcalijo sistemske anomalije vrednotenja, standardizacije in normalizacije. Koncept mislečih in govorečih živali zaobide občutek ekscesa, prej nasprotno; zaradi ekstremizma se izogne človeškemu in s tem sprosti zaznavo, da jih ne dojemamo kot človeške subjekte, s čimer vzvratno veliko lažje vstopimo v samo vsebino sporočenega in drugih korelacij.

Odrski mehanizem znakov in neprestano nevidno premeščanje pomenskih premis relacij dualizma človek-opica je eden bolj intrigantnih parametrov uprizoritve Poročilo akademiji v režiji Oliverja Frljića. Gre namreč za nenehno tako notranjo kot zunanjo dialektiko, ki sočasno osredotočeno naslavlja in provocira kodni sistem scenskega uprizarjanja kot tudi politične fenomene izven njega. Frljić Kafkovo predlogo predela oziroma prevetri z novimi obrati, vsebinskimi vnosi in obširnejšo kontekstualizacijo, čeprav se zdi, da vse to v resnici že zajema Kafkov izvirnik ali pa ga vsaj predvidi. Dvojec Kafka & Frljić tako eskalira kot močna angažirana gesta, saj v eni uprizoritvi v taktični dinamiki sopostavlja in medsebojno mreži temeljne vzvode družbe, ki posegajo in vplivajo na individualno. S kritičnim reflektiranjem se razprostrejo zgodovinske analogije evolucijskega ustroja, ki ga lahko zaokrožimo v triadni shemi rasizem-nacizem-specizem.

Prvi avtorski prispevek režiserja je uvod, segment uprizoritve, ki bi lahko učinkoval in obstajal tudi sam zase, intro, ki je v isti meri dokumentaren in simbolen, nastavljen za predramitev občinstva, čeprav v precej mizanscensko umirjeni maniri – statičnem pripovedovanju igralke. Judovstvo kot impliciten, a globoko metaforičen element v izvirniku v predstavi dobi jasno kontekstualizacijo, ki razpira razplasten vpogled v zgodovinsko-sodobne mehanizme. Osrednja figura, opica Rdeči Peter, ponazarja fluidni karakter, ki so jo iz divjine ranjeno oziroma ustreljeno premestili v živalski vrt, nato pa se je zaradi lastne iznajdljivosti in izjemne inteligentnosti čez nekaj let znašla v visoki kraljevski družbi – in nekje vmes postala človek. Brutalno paralelo med živaljo, v specizmu manjvredno bitje, in Judi, iztrebljeno populacijo, uprizoritev najde v njunih točkah eksekucije. Koncentracijska taborišča in klavnice kot prostor nadmoči nad kategorično nedolžnimi in pomenljiva retorika, na primer »kot ovce so odšli v plinske celice«, »umrli so kot živali«, »naci mesarji so jih ubili«.

V razmerju se kaže temeljna vez drugih in podrejenih do oblasti, ki pa v primeru živalskih klavnic ne predstavlja končne postaje, temveč le vmesno, mesna postprodukcija se tam šele prične. In vendar: tudi koža, maščobe ter lasje taboriščnikov in taboriščnic so nekoč postali artikli. Seveda, sam lokalni kontekst je toliko bolj pomenljiv in tudi tvegan, uprizoritev v berlinskem gledališču Maksima Gorkega naslavlja občinstvo, ki je kontaminirano s kolektivno krivdo, za katero pa istočasno v resnici ne more odgovarjati. Gre zlasti za redefinicijo zgodovinskega spomina in razumljivo pomensko afirmacijo številnih drugih, aktualnih inačic nacizma.

Ne glede na pričakovano radikalnost je Frljićev pristop k temi in režiji presenetljivo odmerjen ter zaradi vzbujanja niza kontrastov namerno postavljen v stilu malomeščanskega gledališča, ki ga seveda ob vsaki možni priliki transgresira, okrca ali vsaj prevrednoti. S tem, ko ga postavi v prvi plan, ga v bistvu izkoristi le za ploden kontrapunkt lastnemu videnju gledališča kot takega. Monumentalna zasebna knjižnica, art decojevsko pohištvo in sofisticirana kostumografija (tudi krznena) centralizirajo dogajanje v (kvazi)intelektualno in bogatunsko sfero. S tem v podtekstu že ovrže njihovo etično kredibilnost, utrdi »krivdo« ljudi, ki dejansko imajo vpliv na zločine, slovijo po nestrpnosti in samozadostnosti, višek umetniškega angažmaja pa vidijo v brezumnem razsipavanju denarja po dražbah.

Toda ključne koordinate uprizoritve so kljub vsemu drugje. V jedru reflektiranja je pojem asimilacije, ki tu ne spregovori prek drugačnih ras, veroizpovedi ali spolne orientacije, marveč skozi preobrazbo opice v človeka, ki hkrati že zajema vso vključeno kompleksnost. Divjost, eksotičnost in animaličnost, skratka skoncentrirano drugost v eni sami vrsti. Kar najbolj zaposli naše opazovanje, je opredelitev znakovnega sistema oziroma izvedbena pojavnost izjemnega mladega igralca Jonasa Dasslerja, ki kot Rdeči Peter s senzibilno vehemenco krmari med kretnjami opice in kultiviranim človekom, je oboje in hkrati nešteto nians vmes, zato je s povsem teatrološkega in fenomenološkega vidika izvrstno opazovati njegove registre igre. Sočasno nas prepriča, da je opica in hkrati človeško bitje, tako rekoč neko »novo bitje«, nov splet atomov, novi izmislek evolucije, ki je odrsko konkreten, prispodobno pa predvsem zelo poveden. Asimilirana oseba vselej in za vedno kot tranzitna identiteta.

Kot rečeno, se je živalskega vrta otresel na račun lastne bistrosti. Ko ga njegov raziskovalni dreser razkazuje raziskovalni skupini in na njem preizkuša test inteligentnosti, Rdeči Peter uporniško izvede svoj samosvoj nastop. Na neki točki olupi banano, jo nadrobi in z njo simulira izločanje, nato pa v hipu to isto snov ponese k ustom in poje. Gnus se sprime z naravnim, odrski znak postane naturalizem. Ko ga kasneje dreser vpraša, zakaj hudiča je pojedel svoj lastni drek, mu Rdeči Peter odvrne, da je tako kot on samo odigral svojo pričakovano vlogo v družbi. In da, mimogrede, tisto ni bil pravi izloček, ampak banana. V teatru smo, halo. Ta prizor vsebuje eno izmed mnogih zarez v kodificiranju odrskega jezika celotne uprizoritve, ki s preigravanjem gledališke vloge že uteleša družbene. In s tem ko uprizarja živalsko podivjanost, jo že razkriva v človeškem nezavednem ali vsaj zatrtem. Zelo eksplicitno jo kasneje ponazori tudi eden od igralcev, ki se povsem gol drenja med občinstvom.

Seveda je to kompleksno znakovje na določenih mestih še bolj radikalno; ko gre za medsebojna telesna razmerja, emocije in stike, ko se hči aristokratskega »lastnika« Rdečega Petra zaljubi vanj, v opico, se razpre cel spektrum etičnih izpeljav. Na eni strani je to povsem običajno, Rdečega Petra igra igralec, privlačen mlad moški, ki pa je obenem na estetski ravni še vedno žival (njunega otroka upodobi plišasta opica). Vse, kar ga sicer dela človeškega, je njegova inteligentnost in privzgojene navade, med njimi tudi na novo pridobljena plemiška arogantnost in simptomatičen prezir do lastne vrste, ki ji je nekoč pripadal. A v resnici je le iz ene kletke pricapljal v drugo. Širša notranja sporočilnost je kakopak tudi drugje, v legitimaciji raznolikih človeških partnerskih razmerij in spolnih kombinacij, ki so pogosto prav tako kot opica stigmatizirane kot subjekti brez pravic, nečloveški, neprilagojeni, torej ne-naši.

Nenehen boj med izmišljenim, reciklirano fikcijo, relativno realnostjo in odrskim falsifikatom upodobi tudi prizor med Rdečim Petrom in likom Franza Kafke, avtor novele naenkrat izgubi nadzor nad lastno zgodbo, lik ga sooči svojo prosto voljo in paradoksom, kdo od njiju zares uravnava potek dogajanja. Nekakšen filozofski obračun dveh likov, fantazijskega in resničnega (čeprav je fantazijski lik v predstavi v resnici bolj realen kot pa resnični), razpre razpad med njima, a to je le razkol, če že ne istega uma, pa vsaj iste ideje; nekakšna osebnostna in s tem odrska shizofrenija.

Vse te na gosto posejane hibridne znake in simbole verjetno preseže moment, ko na oder (v spremstvu dreserja) povsem nepričakovano prikoraka pravi pavijan. Pavijan z vlogo, in sicer vlogo duhovnika, ki se mu Rdeči Peter namerava izpovedati. Markanten prizor, ki pa je predvsem – lucidno tragikomičen. Odrešenje je dvojno, Rdeči Peter se končno pogovarja z duhovnikom kot ultimativnim zaupnikom, in končno s pavijanom, s svojo bližnjo živalsko vrsto. Dinamika prizora je vsakič znova sveže avtentična, naključna, vsaj s strani pavijana, in nekaj globoko pomenljivega in pretresljivega, a tudi scensko duhovitega je v njuni sonavzočnosti. Ranljivi Rdeči Peter, ki izpoveduje najbolj intimne dileme in stisko, in pavijan, ki medtem gleda v strop, potem malo v prazno, se praska po glavi pa še kje, morda celo zazeha. Nek osupljiv temeljni nesporazum je vpisan v ta prizor, kot da se razkrije tista prava, surova egocentrična individualnost, ki ždi v nesposobnosti absolutnega slišanja drugega.

Ko buržoazni salon na odru dobesedno razpade in se sesujejo knjige kot še zadnji branik možnega intelekta, se prikaže nova scena, na vrtljivem odru se nekajkrat zarotira simbolni protipol pavijana v megalomanski kletki, ki ponazarja berlinski Reichstag, in nasproti njega političarka pred parlamentarnim mikrofonom. Na levi zastava Evropske unije, na desni nemška. Do tega zadnjega dejanja je uprizoritev potekala z razmerjem večinsko simbolnega z niansami konkretnega, medtem ko zaključna scena poteka kot konkretna slika z elementi simbolnega. V začetnih nihajih predstave slišimo, da naj bi izumitelj Thomas Edison ob obisku živalskega vrta nekoč izjavil “The animals here are not in the cage, they are on stage”. In zanimivo, kako njegova izjava ob sklepnem dejanju inscenacije nenadoma dobi še drug kontra konotacijski prizven, ki sodobno estetizirano politiko in njene simulakre postavi v obratni kontekst. ”Politicians here are not on stage, they are in the cage”. V kletki nenehnega samo-reprezentiranja. 

Uprizoritev Poročilo akademiji je kompleksna uprizoritev neštetih plasti, številnih konotacij, simbolno bogata, izkustveno nenavadna in predvsem slikovit križanec obdobij, statusov, bioloških vrst, žanrov in načel. Pričujoča refleksija se je selektivno osredotočila na nekaj najbolj izstopajočih ter reprezentativnih prizorov in idej. Nekako je o njej poročala. Če bo akademija s poročilom zadovoljna, se še ne ve.