Od "a ni hecno?" do "niste sami": kontinuiteta tovarištva

Od "a ni hecno?" do "niste sami": kontinuiteta tovarištva

Recenzija dogodka
2. 3. 2017 - 13.00

»A ni neverjetno, da vsi še kar vztrajamo tukaj … A ni neverjetno, da smo vsi še kar tukaj, da smo pravzaprav sploh prišli sem, da smo se zbrali, mi na odru, vi v dvorani, da bi povedali in gledali zgodbo o nesreči nekega izmišljenega para. A ni hecno, a ni? Vse vemo in vsi vztrajamo. A ni tako tudi v življenju, a ni? In a ni hecno,« govori Montano. Natančneje, govori Janez Starina v Lorencijevem Othellu, dokler ga naslovni junak, bolj verjetno pa Sebastijan Cavazza, ne prežene s scene.

Ne gre za pomoto, nismo zamenjali Stenice, predstave, ki jo danes recenziramo, z Othellom, temveč za vtis, da se je linija avtorskih projektov, ki so zadnji dve leti formativ gledališkega dela Jerneja Lorencija, snovala že v obdobju okrog Ponorele lokomotive, Svatbe in Othella. Z izpostavljeno kolektivizacijo, režijo kot posredništvom, prehajanjem med performativnim in gledališkim, procesiranjem skupnega ter preigravanjem vsega naštetega omenjene predstave napovedujejo režijske zastavke avtorskih projektov po motivih Učenih žensk, Kralja Ubuja, Ljubezni do bližnjega in tudi Stenice.

Na ta način lahko govor »A ni hecno« obvelja za njihovo programsko geslo. Vendar ko Stenici podtikamo besedilo iz Othella, se očitnemu anahronizmu pridruži še vzvratna analogija - uvodni govor »Niste sami« iz Stenice se udobno naseli v avditorij MGL-ja. Poanta tokratne prostorsko omejene »zahrbtnosti« seveda ni v ponavljanju, venomer isti predstavi, principih ali ustvarjanju korpusa, ki sestavljajo opus. Koprodukcijo Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj želimo vzporedno odpreti notranjemu razjedanju smisla, ki je vpisano v tekst Stenice Vladimirja Vladimiroviča Majakovskega iz leta 1929 in določa tudi časovno-prostorske premike uprizoritve med spominom preteklosti in projekcijo prihodnosti.

Po eni strani je začetek kreativnega procesa nulta točka, prazno mesto brez oblikovanega koncepta, a z zastavljenimi okvirji kolektivnega sodelovanja v obliki improvizacij, pisanja prizorov in skupinskega dela. V tem pogledu ne gre za kontinuiteto tovarištva le na tematski ravni, skupno pot je moč trasirati v vmesnem prostoru, v katerem celotna ekipa izkorišča lastno voljo in moči. Po drugi strani pa opisano izpraznjenost, ki ji v nekaterih primerih lahko rečemo tudi izčiščenost, skozi proces napolnjujejo že videni, znani in uprizorjeni prijemi.

Predstavo Stenica v celoti poganjata precizen tempo in učinkovito poigravanje z elementarnimi zasuki: naracijo prebadajo zborovski vložki in žanrska raznovrstnost, dramaturški lok ni v funkciji konstitucije smisla, ampak gradnje izmuzljive atmosfere in afektov, določenost in ekonomičnost se umikata nakopičenosti in njeni organski razpustitvi v tišino in praznino. Odrsko dogajanje se neredko podaljša v svojo zunanjost, poseže v parter in ga zavestno vključi v svoj notranji svet ter se z njim igra. A le do določene mere: kot da posamezne izpeljave prizorov zagrabijo občinstvo, ki presenetljivo zagreto sledi impulzom, nato pa s premikom fokusa v trenutku izpustijo vzpostavljeno komunikacijo.

Smešenje specifičnih družbenih razmer sodobnosti Majakovskega, ki so sledile ruski revoluciji, se pri prevajanju v uprizoritveno aktualnost preobrne v zabavljaštvo s preteklostjo oziroma jugonostalgično spominjanje. To v prvi vrsti pomeni, da od novega prevoda Tatjane Stanič v uprizoritvi razen motivnih drobcev pričakovano ni ostalo dosti. In kar je pomembnejše, predstava je težišče snovi s sedanjosti predloge skozi proces prenesla v relacijo do preteklosti. Premenjave performativnega in gledališkega so neprikrita zavestna igra, ki sproža vprašanje, ali to, kar je vseskozi na očeh, kar je stalno prisotno na odru, ali ta površina za seboj morda le ne skriva česa neizrečenega? Gre za cinizem ali res zgolj površinskost? Ne le, da se je izgubila kritična naperjenost, umanjka celotna podlaga uprizoritve.

Stenici sicer uspe prepričljivo vzpostaviti lasten svet imaginacije, ki je naseljen z dinamično in izvedbeno močno igralsko ekipo, v kateri izstopata Maruša Majer in Gregor Zorc. Vseeno pa se ne zmore vpeti in vzpostaviti vsebinskega odnosa do svoje aktualnosti. Ni »človek 20. stoletja« tisti, ki je ostal kot zamrznjen relikt, temveč gledališče samo.

Ali kot smo se že spraševali z Othellom. »A ni hecno, a ni zanimivo? In kaj je tisto nekaj, kar hoče in zakaj to hoče, zakaj hoče to v gledališču in zakaj gledališče to hoče? A ni hecno, da vsi še kar vztrajamo tukaj, čeprav točno vemo, kako se končuje in kako se bo končalo? In da si želimo biti priča koncu, ko pa vsi vemo, da je vsak konec izmišljen? Vsaj v gledališču. In ker že govorimo o koncu … «

 

Foto: Nada Žgank

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness