V Linhartovi dvorani Cankarjevega doma sta se prejšnji teden odvili ljubljanska premiera in ponovitev predstave Sveta Ivana Klavniška Bertolta Brechta v režiji Davida Sacca in Agate Tomšič, ki se podpisujeta tudi kot duo ErosAntEros; Tomšič je nastopila tudi v naslovni vlogi. Brechtovo besedilo je tako doživelo prvo uprizoritev na slovenskih odrih. Predstava je bila oglaševana s standardno spektakularnostjo, čemur je gotovo doprineslo sodelovanje skupine Laibach, ki so v živo izvajali spremljevalne pesmi h gledališkemu komadu. Oboževalci gotovo niso bili razočarani, saj je bil v preddverju pred vhodom v dvorano na voljo tudi Laibach merch, kot se spodobi za vsak nastop priljubljenega benda. Kakšen je bil torej ta gledališko-koncertni spektakel?

Samoopis predstave je relativno skop: tematsko gre za gospodarstvo, kapital, finančne špekulacije, zaradi česar je besedilo še vedno aktualno, četudi se je velika proizvodnja do danes preselila, lastništva so netransparentna, delavske množice pa ne živijo več pri nas na Zahodu. Kar, mimogrede, gotovo potrdi tudi pričujoča izvedba tega marksistično-proletarskega teksta: v našem kulturnem hramu ni bilo videti delavskega razreda, razen morda kakšnega prekarnega kulturnega delavca. Zato tudi ni čudno, da smo v bistvu zrli solidno buržujsko predstavo, ki naj podučuje dobro buržujsko publiko. Takole pravijo: »Če so milijarderji znova prebirali Marxa, da bi kapitalizem rešili pred njim samim, mi znova prebiramo Sveto Ivano Klavniško, da bi se ga osvobodili.«

Predstava je sicer skorajda mozaična koprodukcija: Gledališče Emilije-Romanje ERT / Narodno gledališče, Slovensko mladinsko gledališče v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana, TNL – Luksemburško narodno gledališče, Stalno gledališče v Bolzanu, ErosAntEros – POLIS Teatro Festival, s podporo Italijanskega inštituta za kulturo v Sloveniji. To produkcijsko širino podčrtajo takole, citiramo: »Brechtove besede [smo] zaupali igralcem, veščim različnih jezikov, saj lahko ob globalizaciji samo s skupnimi močmi dosežemo revolucijo, ki bo prihodnjim generacijam zagotovila življenje na tem planetu.« Konec citata. Kaj temu dodati? Na zdravje in lahko noč, revolucija je spočeta!

Navajanje podrobnosti produkcijskega procesa ni namenjeno samo samonamembnemu zajebavanju s ščepcem resentimenta, temveč ima tudi malo resnejšo, bolj teoretsko-interpretativno raven. Preden pa jo navedemo, je treba vendarle na hitro pregledati, kaj smo pravzaprav videli na odru. V bistvu: precej standardno, da ne rečemo klasično predstavo, ki tudi zelo zvesto sledi predlogi. Tako smo na odru priča ekscentričnemu kapitalistu, njegovim goljfivim podvzetjem, kvazireligioznemu kultu, delavskim tegobam, medijskemu senzacionalizmu, nemoči Ivaninega delovanja, vpetega v družbene strukture. Vse to je podano s pretežno običajnimi gledališkimi sredstvi, kostumografijo, koreografijo, z izvirnimi rekviziti; tudi ko posežejo po multimedijskih sredstvih, predvsem videu, slednji funkcionirajo na povsem običajni dramaturški ravni. 

Zaradi te teatrske, dobesedne zvestobe tekstu slej ko prej zgreši njegov res širok in aktualen plan. Komad je bil namreč napisan leta 1930, torej sočasno s popisovanim objektom, gospodarsko krizo, finančnimi špekulacijami, lažnimi preroki, krizo delavskega organiziranja. Je tako rekoč aktualnopolitičen. A dogodkov ne reproducira mimetično; številne navidez naključne razsežnosti in dejavniki so povezani v konsistentno makrosliko ter osmišljeni z marksističnim političnim uvidom. In to v avantgardnem procesu brechtovskega teatra. 

Aktualnost komada torej ni toliko v vsebini kot odnosu do gledališke materije. Tega najbolje opiše sam Brecht v Opombah k »Sveti Ivani Klavniški«, citiramo: »Komad je primer nearistotelovske dramatike. Ta dramatika od gledalca zahteva natančno določeno naravnanost. Dogajanje na odru mora biti zmožen spremljati v določeni, priučljivi notranji drži in ga dojemati v njegovem celotnem kontekstu in totalnem poteku. In sicer zato, da bi temeljito revidiral svoje lastno vedênje. Ne sme se spontano identificirati z določenimi dramskimi osebami, da bi bil potem le priča tega, kar te osebe doživijo. Torej ko gleda, njegovo izhodišče ni ‘narava’ oseb, ki jo je bil intuitivno doumel, temveč si ustvarja celovito sliko procesa na osnovi njihovih izjav in ravnanj.« Konec citata.

Sicer dosledna uprizoritev z bolj ali manj finimi predstavami izvajalcev ter veliko zvestobo tekstu pa ne dosega navedenih Brechtovih opomb; najbrž zaradi tega, ker do uprizarjanega ne drži brechtovske distance. Nestrokovno in malce neumno, pa vendar še kar precizno rečeno: komad steče kot čisto običajna in dobra meščanska predstava, s kakršnimi si v Ljubljani krajšamo podaljšane jesenske večere. Vsi tehnološki dodatki, videi, zoom klici, dokumentarni posnetki, razkošne projekcije – sicer le teatrska in večmedijska navajanja Brechtovega besedila – vsega tega ne presekajo, temveč prej doprinašajo k vtisu. Če podamo zelo splošno učno opombo: predstava bi gotovo funkcionirala manj meščansko, če bi bolj kot Brechtovemu besedilu sledila brechtovskemu formalnemu kontekstu. Če bi namesto Brechtove črke poskušala prenašati brechtovskega duha. Tako pa brez prevzgojne participacije občinstva zgolj reproducira sam tekst.  

Vrnimo se za konec še k izpostavljeni širši produkcijski sliki. Kot dobri marksisti vemo, da so bolj kot končen produkt pomembni produkcijski procesi, lastništva sredstev, odnosi med producenti, izvajalci, kapitalisti, delavci in državo. Prej navedene široke lovke produkcije nam jasno kažejo, da je na delu danes najbrž dominanten način umetnostne produkcije; nejavno, a javno podprto, tako imenovano neinstitucionalno kulturno delo: projektna produkcija. Tako si drznemo trditi, da splošna kozmopolitskost predstave, večjezičnost, mednarodni izvajalci, predposneti zoom klici v dialogu z živim dogajanjem na odru, sam Laibach s svojo izjemno zvočno sliko in tako dalje; da vse to ne izhaja iz notranje zasnove predstave, temveč iz projektne nujnosti. Da je projektna nujnost pravzaprav notranja zasnova predstave. In prav ti elementi, na prvi pogled povsem zunanji konkretnemu umetniškemu delu, ki jih na čisto tehnični, projektno kontingentni ravni razbiramo iz predstave, so morda tisto, zaradi česar je naša Sveta Ivana Klavniška tako sodobna. Ker tako ali drugače zgledno demonstrira gabarite projektnega dela. To bi bilo nemara brechtovsko nezavedno, ki bolj kot uprizarjanje Brechtovega teksta vznika iz predstave. 

Čisto na koncu pa bi se obregnil še ob eno malenkost oziroma morda celo mali škandal. Namreč: Milan Fras je zaspal. No, seveda ne dobesedno, a njegovo maestralno avantgardno kamnitost na odru je ob izvajanju vmesnih pesmi proti koncu skrunilo nekakšno lahno pozibavanje, da ne rečemo džuskanje. Poleg tega se je zdelo, kot da se ob aplavzu lahno smehlja. Kar ni prav nič brechtovsko, nič avantgardno in nič laibachovsko. Je vse prečloveško. Človek bi pomislil, da gre na odru za dejansko osebo s svojim tihim zadovoljstvom, profanimi apetiti ter upi in strahovi … za katero sta uspešno izvedeni premiera in ponovitev.