Otvoritvena bonaca

Otvoritvena bonaca

Recenzija dogodka
29. 5. 2017 - 13.00

Otvoritvena predstava Drama Festivala: uprizoritev Ibsenove Gospe z morja po češko režiserja Martina Františáka. Na pol polna dvorana ter namesto vihravega morja meglica.

Sodobna dvonadstropna kockasta struktura scenografa Mareka Cpina s steklenimi stranicami razkriva zasebno. Še takrat, ko je prekrita z rožnatimi zavesami, se privatno zunaj človeške kletke odkriva na video projekciji. Temu sledi tudi osvetljava, ki temni skrivnosti, pogled v preteklo ter svetli razkrivanje. V ozadju se glede na dogajanje menjajo slike fjordov, neba ter morja ter se prilagajajo spremembi posameznih dejanj in notranjega stanja Ellide. Surov, umetno tvorjen prostor, prostor človeka, se postavi nasproti naravni svobodi. Ta pa se izraža v prispodobi morja, po katerem stremi Gospa z morja.

Ibsen je pogosto preko ženskega lika pokazal na pravo naravo meščanskega zakona in položaj ženske v njem. V Hiši Lutk Nora svojega moža zapusti in potrga niti, ki so jo tvorile v ženo lutko. Izrazi dolžnost do sebe, ki presega dolžnost do moža in otrok. Strahovi, nasprotno, ponujajo realistični vpogled v lik ženske, ki ostaja v zakonu in ohranja lažno idealno podobo družbenih norm. Ibsenova obravnava samorealizacije z Gospo z morja privede do sinergije: spoji odnos med družbo, zakonom ter svobodo individuuma in ponudi up, da lahko navidezno nezdružljiv dvojec sobiva. To zasnuje preko lika Ellide, ki jo igra Eva Novotna, s katero prikaže ujetost v navidezno zakonsko srečo in končno svobodno razrešitev, v kateri ostaja z možem, toda tokrat kot plod njene lastne, neprisiljene odločitve.

Ženska, ki se lahko osvobodi družbenih obveznosti in predstavlja emancipiranega samoodločujočega posameznika, je v času nastanka besedila, torej v letu 1888, predstavljala napredek. Nasprotovala je determiniranosti omejenih, predpisanih vlog, ki jo obligirajo biti mater in gospodinja. Zgodba pa ženski lik še vedno obravnava v sklopu ljubezni, v 'ženski' sferi, saj tezo gradi preko ljubezenskega trikotnika med njo, možem Erikom, vlogo katerega je prevzel Petr Halberstadt, in bivšim zaročencem Tujcem, ki ga igra Roman Nevěčný. Njen proces osvobajanja je torej vezan na moškega in v možu išče potrditev svoje emancipacije; ko pridobi dovoljenje, ko je odvezana dolžnosti in ima prosto pot do lastne odgovornosti, je to zaradi tega, ker se je tako odločil moški, ki je ugodil njenim težnjam po svobodni volji. Moški je torej del njene poti v absolutni svobodni subjekt, s tem pa proces emancipacije ni popolnoma avtonomen.

Uprizoritev se odvrne od igre emotivnosti in se zameji v odsotnost tako čustvene kot gibalne ekspresivnosti. Slednje se sklada s praznino ujetosti Ellide, ki se izraža kot posledica njenih družbenih spon. Kljub svojemu rastočemu notranjemu nezadovoljstvu čez celotno dogajanje ohranja igro ravne prezence, s čimer tvori distanco tako do svojega lika kot do publike. Na trenutke zapiha trenutek afekta, agresije, jeze, a se zopet vrne v svojo statično pozicijo. Tudi z vstopom v stanje absolutne svobode se njena pozicija ne spremeni: njena mimika se ne osvobodi umetne kontrole.

Monotonost statičnih dialogov pa na momente razbije večja živost spremljevalne zgodbe dveh hčera, ki ju igrata Anna Stropnicka in Michaela Rykrov ter z njima povezanih izsekov komada Paranoid Black Sabbath in nekontroliranega plesa. Njun popačen, ekspresiven karakter, rožnati obleki, ki namigujeta na večjo zvestobo nravi, kar ju druži z 'norim' likom Hansa Lyngstranda, predstavljajo mladostni upor proti ponižnosti in držo, ki je že javno naravnana proti družbenim konvencijam. Le mladost in nekonvencionalnost predstavljata direktno svobodo samorealizacije ter ponujata aktivno izrazni kontrast pasivni Ellidi.

Predstava kostumografsko, glasbeno in scenografsko ločuje med družbenim delom ter morjem, ki je prispodoba za avtonomnost odločitve in svobodo. Besedilo ustvarjalci predstave posodobijo z likom umetnika, ki slika morsko deklico oziroma Gospo z morja, prav tako pa uprizoritev popestrijo s prej omenjeno video projekcijo dogajanja za privatno steno. Ne posežejo po tragični, pretirani igri, a s tem ponudijo drug ekstrem, ki meji na apatično gradnjo protagonistov. Tvori distanco med publiko in zgodbo ter se odvrača od gledališke možnosti tvorjenja druge realnosti, v katero se lahko potopimo. Kreira meglico, bolj umeten prikaz Ibsenove drame. Slednje pa lahko sovpada z idejo nenravnosti, avtomatičnosti obstoječe družbe in še vedno prisotno nezmožnostjo popolnega opolnomočenja posameznika v odnosu do družbe.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness