Naslov gledališkega vesterna Not Dead Enough sploh nima prevoda v slovenščino, čeprav je predstava sama po sebi neke vrste prevod. Prevod filmskega žanra westerna v gledališki jezik. V državi, kjer ima študentska organizacija glavnega mesta skoraj tako visok proračun kot nacionalni filmski center, ni nič čudnega, da se mora žanrske pripovedi izvajati na odru, namesto da bi jih gledali v kinu. A brez skrbi, ogled te predstave vam ne bo zbujal skomin po kinematografih. Zazdelo se vam bo, da ste že tam.

Not Dead Enough v gledališču ohrani karakteristike filmskega žanra kavbojke: v prvi vrsti kopico moških, ki si za svoje mrke poglede v daljavo vzamejo obilico časa, ob čemer ob močni svetlobi izstopa predvsem njihova silhueta. Vsak od njih si ponosno lasti vsaj eno pištolo, po kateri z nestrpnimi prsti še prerad poseže. Celo kri vidimo! Njihov dom so sušne prerije ameriškega divjega zahoda, a voda ne sodi v njihov nabor priljubljenih naročil, ko strumno in počasi vstopijo v saloon.

Not Dead Enough, ki je na ogled v Gledališču Glej, nima režiserja per se. Gre za avtorsko predstavo, ki je nastala v skupnem sodelovanju vseh ustvarjalcev predstave. Če smo še natančnejši, predstava ni bila odigrana v Gleju, ampak ob njem, na začasnem zunanjem odru, katerega desno lice se spogleduje z vhodom v galerijo Equrna. Pretekli ponedeljek smo tam v dežju in vetru, z dežniki v rokah uživali v premieri. Smešnost in intrigantna pripoved sta nas vse do zadnjega zadržala na stolih slabim vremenskim pogojem navkljub. V Glejevi dvorani bi si predstavo lahko ogledalo le sedem obiskovalcev. Tako je vsaj odredil Nacionalni inštitut za javno zdravje, ki bo s takšnimi ukrepi kvečjemu poskrbel za pokop manjših kulturnih prizorišč, ki jim kmalu res ne bo preostalo drugega, kot da svoj program začnejo izvajati v še vedno odprtih in polnih kafanah.

Če boste šli gledat predstavo Not Dead Enough, se torej dobro oblecite. In mogoče pred tem še preverite aktualne novice o dogajanju na področju kulturne politike. Tako boste vsaj lažje razumeli namige, ki se tekom celega westerna pikro kažejo v drobcih dialoga, najočitneje pa v uvodnem nagovoru Nine Ivanišin. Ali pa v trenutku, kot je mimohod stare kurbe, ki parterju razdeli letake, na katerih piše, citiramo: “Delavka v kulturi z akademsko izobrazbo išče: 1. dostojanstvene pogoje dela, 2. možnost ustvarjanja, ki omogoča dostojno življenje, in ne životarjenja, 3. spodobnega in treznega odločevalca. Šifra: #noculturenofuture.” Konec citata.

Klasično westernovsko fabulo oživljajo ravno takšni izstopajoči trenutki, ki res začinijo šestdesetminutno dogajanje. Aktualizacija, humor in sodoben pristop se kažejo tudi skozi izbor in izvedbo spremljajoče glasbe. Not Dead Enough je namreč delno tudi muzikal. Ampak tak, ki ne pretirava z nenehnimi osladnimi melodijami kot kakšna animirana Disneyjeva kreacija. Glasbe je ravno prav, med večino skladb pa nastopajoči niti ne pojejo. Včasih je glasba zgolj predvajana direktno iz pametnega telefona v mikrofon ob strani odra, včasih je zamrmrana, včasih je predposneta, včasih pa njen avtor Luka Ipavec a. k. a. Žolna v roke vzame tudi trobento. Sam je poskrbel za celotno glasbeno opremo, tudi za vmesne skladbe z morriconejevskim pridihom, ki zbudijo pravo atmosfero daljnega divjega zahoda. O pomembnosti glasbe verjetno priča tudi, da je glavnima likoma v predstavi celo ime Jimmy in Jolene.

Kot prava kavbojka je tudi Not Dead Enough poln seksizma in rasizma, a se z njim ukvarja skozi lupo 21. stoletja. Torej, s tankočutnostjo in odgovornostjo. Pa tudi s pravo mero humorja. Poleg občasnih zmerljivk in obravnavanja žensk kot lastnine so nam ob vhodu vročili tako imenovano Knjižico moškosti, v kateri najdemo napotke, kako ravnati s svojo žensko, kako biti moški, kako se moško rokovati in kako je povsem v redu, da je bel moški rasist. Vsi napotki so smešno pretirani, njihov namen je namreč ravno s pretiravanjem opozoriti na v družbi še vedno prisotne -izme, ki v zadnjem času pod populistično fašistoidnimi egomanijaki v političnih vrhovih ponovno dobivajo na moči.

Da ustvarjalci niso imeli prikritih namenov, s katerimi so želeli v resnici spodbuditi več – na primer – seksizma, nam potrjujejo na več mestih v predstavi – Jolene, glavna junakinja, je emancipirana maščevalka, pravi “vigilante” ki se v grobi svet konjev, ostrog in zlata, odpravi povsem samostojno in nazadnje tudi doseže svoje. Nič manj odločno kot Uma Thurman v Ubila bom Billa. Gostilničarka se prav tako iz pohlevne, v usodo vdane lepotice spremeni v nevarno in odločno žensko. Edina preostala ženska v predstavi pa je stara kurba, ki že od samega začetka daje vedeti, da drugi plešejo po njenem nareku in ne obratno.

Seksizem, šovinizem, pa tudi rasizem so v Not Dead Enough – kot v pravi kavbojki pravica tudi mora biti – poraženi in izgnani. Dvomljivcem pa to potrdi tudi obsežen gledališki list, ki je izšel ob premieri in ki med drugim opozarja na to, da klasični westerni – v nasprotju z našim – ne bi bili uspešni na znanem Bechdelinem testu.

Gledališki list lično zaokroži že sicer povsem razumljivo celoto predstave. Doda pa še pomemben esej filmske kritičarke Jasmine Šepetavc o žanru westerna na splošno, intervju z ustvarjalno ekipo, dobro mero črno-belih in barvnih fotografij s predstave, izvirni dramski tekst in za konec še en zanimiv esej, ki se dotika sprememb vloge žensk v westernu skozi čas in ki ga je napisal Jaka Smerkolj Simoneti. Ja, Simoneti z e-jem, ne i-jem. Tistega drugega, kot smo že omenili, ustvarjalci nimajo ravno v čislih.

Summa summarum, v domači kokoški smo lačni žanra in Not Dead Enough je super obrok, čeprav jedilnik ni prav dolg. Naj do naslednje večerje ne mine preveč časa. Kot so dokazali v Gleju, jo lahko samozaposleni in nekaj rednih SNG-jevcev odlično skuha tudi brez chefa.