Tomaž Pandur. Slovito ime. Priznani in večkrat nagrajeni umetnik svetovnega kova. Med gledališke zvezde se je povzpel s Šeherezado, za takratne čase udarno predstavo, ki je bila uprizorjena leta 1989 v Slovenskem mladinskem gledališču. Že tam je bil močno prisoten kič, ki ga neutrudno spremlja še vse do danes. Pandur se že več kot trideset let, z izjemo redkih eksperimentov, drži famoznega gledališča podob. Pri njem uporablja večinoma enake režijske dodatke. Te dodatke bi lahko oklicali kar za zbirko zemeljskih elementov, ki se razlivajo po odru: od vode do peska. Torej večkulturna in večjezična predstava Michelangelo, ki je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma gostovala prejšnjo sredo, ni bila nič, česar še ne bi videli. Že večkrat.

Predstava je plod koprodukcij številnih institucij, kar ni čudno, saj je kot vse Pandurjeve predstave zahtevala zajetno finančno vsoto. Sredstva ali del ansambla so prispevali Hrvaško narodno gledališče v Zagrebu, Festival Mittelfest iz Italije, Teatro Nuovo Giovanni da Udine ter seveda Pandur.Theaters.

Michelangelo je narejen po motivih besedila največjega hrvaškega dramatika Miroslava Krleže z naslovom Michelangelo Buonarroti. Krleževe ekspresionistične enodejanke, ki jo je napisal v svojih zgodnjih letih, je v predstavi ostalo za en debel odstavek. Krleža je bil odkriti levičar. Da besedilo sloni na marksistični teoriji, je omenjeno tudi v predstavi. Zaradi zmede pa ne vemo, ali je bila ta omemba ironična. Lahko bi bila. Prvič zato, ker se ta omemba ni priklapljala v kakršen koli kontekst, drugič pa, ker je režiser lastnik svoje gledališke franšize in je njegova ciljna publika smetana v večernih toaletah.

Predstava se odpre z ogromno projekcijo zlovešče, dekonstruktivne animacije Michelangelove znamenite freske Poslednja sodba. Projekcija se vleče grozljivo dolgo. Spremlja jo glasba, sestavljena iz zvokov kapljanja vode in udarcev po posameznih klavirskih tipkah, kar že zlovešče napoveduje masturbacijo nad artizmom, ki neizbežno sledi. Predstava se zaključi z reprezentacijo primitivne grupe turistov v Sikstinski kapeli. Simbolizirajo navadno rajo, ki jo režiser degradira na nivo nesposobnosti dojemanja Michelangelove veličine in njegove mojstrovine.

Stvarem brez konteksta v tej predstavi ni in ni bilo videti konca. Skoraj vse akcije, ki jih vsebuje, so brezpredmetne. Megalomansko in spektakelsko zastavljena uprizoritev ni mogla zakamuflirati praznine in pomanjkanja koncepta, ki sta kričala z odra. Čeprav so skoraj vsi goli, notri ni mesa in kljub pljuskajoči vodi ter barvi predstava izpade povsem sterilna.

Seveda se v obzir vzame Pandurjevo slepo sledenje estetiki, vzvišeni lepoti in umetniku kot nadčloveku. Temu je predstava tudi posvečena. Ampak namesto da bi to idejo uspešno propagiral, te porine v odklonilni odnos. Njegovi estetski prijemi tokrat niso bili niti vizualno dovolj močni, da bi zadostovali.

Že precej na začetku, brez kakršne koli podlage, v predstavo vdreta poganstvo in animalističnost, ki naj bi bila vsaj po moji interpretaciji metafora za Michelangelovo zavračanje Katoliške cerkve. Vendar pa si moram priti na jasno, ali se animalističnost malikuje ali zavrača, zaradi prej omenjene sterilnosti in teženja k vzvišeni lepoti, ki sta si s primitivizmom v navzkrižju.

Čeprav so opazni nekakšni poskusi vnosa fizičnega in homoerotike, sta najbolj erotični stvari v predstavi na vodi plujoči traktorski zračnici. Torej še dva banalna elementa v dolgi vrsti banalnih elementov. Pojavljajo se tudi nekakšni neposrečeni komični vložki, ki naredijo zmedo še večjo, kajti ne vemo, ali naj bi bila to tragično zasnovana, visoko umetniška stvaritev ali novodobna satira.

Predstava naj bi dala glas umetnosti, ki prinaša smisel in oplemeniti duha. Umetnik in njegova mistična bit pa sta velikopotezno postavljena na piedestal. Na primer zvoki poročanja iz vesoljske ekspedicije naj bi simbolizirali razvoj likovne tehnologije in kulture, ki ga Michelangelo simbolizira. Vse skupaj smrdi po pomanjkanju teoretske podlage. Raztreščenost zagovarjajo s prehajanjem različnih kontrastov: iz sanj v budnost, iz podzavesti v zavest in iz miru v kaos. Če bi bilo vse skupaj nadrealistična instalacija v neki moderni galeriji, bi to še kupili. Ampak kot odrska uprizoritev žal ne funkcionira.

Na trenutke vse skupaj spominja na Madonnin koncert, saj igralci niso zmožni več kot »strike a pose«. Igra je bila pod nivojem, kar je presenetljivo, saj so igralci člani Narodnega gledališča v Zagrebu, torej najvišje gledališke instance na Hrvaškem. Delovalo je, kot da bi gledal vajo z nizko stopnjo energije, na začetku delovnega procesa. Največ prezence je premogel igralec, ki se pojavi na odru za par minut in igra Michelangelovega psa. Nekatere geste in interpretacije so mejile že na patetiko.

Pandur že od samega začetka ustvarja visoko proračunske predstave z zato posledičnimi dragimi vstopnicami. Vzpostavljanja gledališča za visoko meščanstvo ali z drugimi besedami buržoazni teater. Razumljivo je, da z bliščem zavedeni laiki takšno vrsto gledališča čislajo. Pandur konec koncev je eden največjih.

Ampak v sredo v Cankarjevem domu smo bili priča streznitvi. Ne morem z gotovostjo trditi, ali je bil dolg aplavz na koncu le iz vljudnosti. Gledalec, ki je sedel zraven mene, ni niti za trenutek dvignil rok. Reakcije občinstva so bile že med samo predstavo hladne. Torej ta oblika ne ustreza več niti občinstvu, za katero je bila narejena. Kot pozitivno stvar te predstave bi lahko izpostavili dejstvo, da je trajala le eno uro. Hostesa na izhodu pa mi je prišepnila: „Nisi edina, ki hodi iz dvorane s takim izrazom na obrazu.“