V klubu Cankarjevega doma vlada sproščeno, a vseeno sofisticirano vzdušje; nekonvencionalno razporeditev sedežev in miz – kot da smo v kavarni – oplaja mehak zvok koncertnega klavirja. Ko si gledalci postrežemo s pijačo in se udobno namestimo, se pianistu Kristijanu Koratu pridruži še tolkalec Damir Mazrek, s katerim sestavljata glasbeni duo Harmelogic. V počasnem sosledju se jima nato na odru pridružijo še ostali nastopajoči v predstavi oziroma na plesno-glasbenem večeru La place, torej Trg, s katerim so nam 27. decembra lani, leto dni po mariborski premieri, končno postregli še v Ljubljani.

Predstava s podnaslovom Variacije za Telo, Ritem, Glas je nastala v koprodukciji zavoda Diaspore in društva KUD Baobab. Organizaciji se osredotočata na povezovanje zahodnoafriške kulture s sodobnimi glasbenimi, plesnimi in gledališkimi praksami. Nastopajoči so večinoma otroci rasno mešanih parov, predvsem očetje katerih so navadno prišli v Slovenijo v okviru štipendijskega programa gibanja neuvrščenih. Tako imata plesalki in soavtorici ogledane predstave Dalanda Diallo in Maša Kagao Knez korenine iz Gvineje oziroma iz Burkina Fasa, reper Joseph Nzobandora – Jose iz Burundija ter pevki in sestri Yebuah iz Gane. V predstavi se prepletajo vplivi afriških plesov, sodobnega plesa in hiphopa. Slednjega so zastopali trije slovenski hiphoperji, Željko Božić, Miha Furlan in Jan Marolt.

Vsi plesalci so precej uspešno prehajali in mešali omenjene plesne sloge. Afriškim plesom in hiphopu, ki ima že sam afriške korenine, je skupno odzivanje na glasbo ‒ bodisi kot upoštevanje diktata ritma bodisi kot dialog plesa in glasbene spremljave. To je bilo še toliko bolj izpostavljeno z vidika v živo izvajane glasbe, ki se je lahko odzivala na performerje. Sledenje ritmu in glasbi je bilo prisotno predvsem v eksplozivnih in odrezavih hiphop momentih, ki so v večini vsebovali odtenek konflikta ali konfrontacije. Afriški momenti pa so skočili dlje iz tega ritmičnega okvirja, tako da je gib prevzel vodilno vlogo in že skoraj prehiteval oziroma napovedoval glasbo.

Afriški pristop je bil najizraziteje opazen v skupinskih plesnih sekvencah, ki se zdijo še najučinkovitejši deli predstave. Čeprav niso bili tehnično najzahtevnejši, so bili koreografsko namreč v pravi meri postavljeni kot odprti za improvizacijo in za gibalne specifike posameznih plesalcev. Takrat plesalci izhajajo predvsem iz notranjega ritma dihanja ‒ vdihi in izdihi včasih butnejo na plano in se zoperstavijo ritmu glasbe oziroma ga nadomestijo. Posledično tudi veliko fizične in čustvene ekspresije črpajo iz prsnega koša, katerega ritmični utrip poveže nastopajoče, zaradi česar nastopajo intenzivneje in bolj zagnano. Sodobnoplesni pristop pa se je pojavil predvsem v prehodih ter v mirnejših delih predstave, ko je njegova fluidnost učinkovala v kontrastu z drugima slogoma.

Srečevanje plesnih slogov se je najbolj izrazilo v duetih, pri katerih se iz povsem plesnih principov najhitreje oblikuje gledališki naboj, v smislu prevzemanja nekih preprostih, skoraj tipskih likov in odnosov. Iz hiphoperskega giba, iz obračanja in odzivanja drug nasproti drugemu se recimo oblikujejo konfliktni, bojeviti in napadalni dueti. Po drugi strani pa sodobnoplesni pristop oblikuje tudi nežnejša plesna srečanja, kjer se tenzija ne sprošča sproti, ampak se nalaga. Potuje iz sinhronega gibanja, kjer se plesalci med seboj še ne dotikajo, a le lebdeče potujejo v isti smeri do trenutka, ko se ta ista smer zaključi v stik in ustvari podobo blizu ljubezenskemu odnosu. Pogosto se sekvence, ki bi jim ponavadi sledil dvig ali skok, zaustavijo ravno pred aktom samim, kar jih stabilizira prav v kontaktu in s tem izriše podobo intimnega stika.

Pred nami se tako odvrtijo številni prizori, v različnih plesnih formacijah – solo, duet, skupina – te pa se pogosto med seboj tudi dinamično prepletajo. Občasno se fokus na odru razkropi na več sočasnih dogajanj, ki tudi prehajajo druga v drugo. A to je storjeno v pravi meri, da ne preobremeni recepcije gledalca. Z mešanjem in prerazporejanjem performerjev tako ustvarjalci le še dodatno zakoličijo koncept trga kot prostora srečevanja in povezovanja. Energičnost se stopnjuje čez celotno predstavo in se dokončno razplamti v zaključnem prizoru, ko se na odru združijo vsi plesalci. Ko se v prostoru improvizacije in eksperimentiranja pretočno odzivajo drug na drugega, nam v svoji intenzivnosti pričarajo občutek ekstatičnosti.

Pred nami se torej razpostre več možnih skic trga kot prostora, kjer se srečajo različni plesni in ritmični izrazi ter medosebni odnosi. Glasbeno spremljavo nadgrajujeta tudi operni pevki Leticia Slapnik Yebuah in Irena Yebuah Tiran, ki občasno tudi prestopita iz petja in elegantno zaplešeta. Za razliko od učinkovitega spoja giba in glasbe pa so bili nerodno umeščeni reperski oziroma recitalski vložki Josea, sicer člana raperskega dua Murat & Jose. Preveč preprosto besedilo je v svoji dobesedni ilustraciji uprizorjenega delovalo pokroviteljsko, kot da nas za rokico vodi v osmišljanju dogajanja, ki pa je že imelo težo samo po sebi.

Format predstave, ki prepleta ples, petje, glasbo in recital, pri nas ni zares razširjen. Prehitro se našim malomeščanskim preferencam zdi nezrel, razpršen in preveč sproščen. A prav igrivost in odprtost sta kvaliteti predstave, ki je v svoji dobrodušni energiji res privlačna. Počutimo se vključene in zaobjete; kot da smo vsi skupaj na trgu. To spodbujajo tudi plesalci, ko se po odplesanem ne vrnejo v zaodrje, marveč se tudi sami usedejo za eno izmed sprednjih miz. S tem lahkotnim vstopanjem in izstopanjem z odra se ta prelevi v skoraj povsem javen prostor in gledalci dobimo vzgib, da bi tudi sami vstali in zaplesali. Širi se občutek, kot da se dogajanje ne razprostira le pred nami ali ob nas, ampak seže preko nas in se nadaljuje še za nami.

Ples tako ni več razumljen le kot športna ali umetniška aktivnost, zaprta med stene gledališč in dvoran, ampak kot nekaj urbanega in živega, kot sredstvo druženja in zbliževanja. Po koncu predstave in aplavza avtorji celo nagovorijo občinstvo in še nas povabijo, da kaj zaplešemo. Ta kvaliteta odprtosti izhaja že iz same kulture in tradicije afriških plesov in posledično tudi hiphopa, preko česar sam ples postane kraj srečanja in mešanja kultur. Z afrokubanskimi ritmi, toplimi lučmi in barvami ter igrivim odnosom do plesa, pri čemer ta ni namenjen le užitku gledalcev, ampak tudi užitku nastopajočih, nas performerji sproščeno povabijo, da pokukamo v njihove notranje svetove, ki jih oplaja še neka druga, nam tuja kultura – pokukamo na Trg. 

Na trgu je zaplesala vajenka Siri. 

Vir slike: Saša Huzjak (spletna stran CD)