Septembra smo na slovenskih odrih ugledale še eno uprizoritev Plešaste pevke. Dramsko predlogo znamenitega romunsko-francoskega zajebanta Eugèna Ionesca poznamo vse, ki smo se prebile do konca srednje šole. Ionesco se heca iz vsakdanjih fraz in puhlic, ki jih je prebral v učbeniku za angleščino, s tem pa komentira absurdno praznino malomeščanskega življenja. Teater absurda – zajebancija, pa to. 

Potreben je zgolj en guglsrč, da se nam razkrije široka paleta uprizoritev, ki so bile pri nas in na tujem odigrane od izida drame leta 1950. Zares pa je formula vedno podobna: igralska zasedba v bolj ali manj campy meščanski opravi v nekem bolj ali manj scenografsko dodelanem salonu. 

Že ob pogledu na kostumografijo in scenografijo MGL-jeve adaptacije opazimo, da se predstava nekoliko razlikuje od večine uprizoritev. Oder je prazen, z izjemo štirih prozornih stolov v ospredju, ki so osvetljeni vsak s svojo lučjo. V ozadju na sredini je na še en tak stol posajena lutka. Pred lutko je projektor, ki nanjo projicira obraz igralke, pod njenim stolom pa je še en večji projektor, sicer večino časa ugasnjen. 

Ni pa minimalistična samo scena; tudi kostumi so za oba para zakoncev enaki. Vsi nosijo enake moške obleke, lepo tajlirane z umetelnim reverjem. Širok, kot veliki brki zavihan rever na oblekah zakoncev in mreža rdeče-belih črt na gasilčevi sicer prav tako črni obleki sta majhna frivolna detajla v nasploh strogi in monotoni opravi nastopajočih. Vizija kostumografa Lea Kulaša se staplja s splošno kreativno vizijo predstave – poudarek je na malomeščanskem dolgčasu in togosti. 

Ta togost in dolgčas sta precej dobro utelešena v igri ansambla. Predvsem izstopata Iva Krajnc Bagola kot Gospa Smith in Matic Maco Lukšič kot Gasilec. Krajnc s stalnim prikimavanjem in praznim, nekoliko izgubljenim pogledom prepričljivo uteleša disociativno stanje žene, ki se je navajena pogovarjati sama s sabo. Njen mož, Gospod Smith, ki ga je uprizoril Uroš Smolej, je stereotipni malomeščanski gospod. Bere časopis in kadar že odgovori svoji ženi – ali bilokomu, svoje besede zdolgočaseno vleče. Gospoda in Gospo Martin odigrata Jaka Lah in Lena Hribar Škrlec. Lahova dikcija, gestikulacija in mimika so izrazito manj vpadljive kot pri preostali zasedbi, ki v svojih replikah poudarja bodisi enega od teh elementov ali pa vse hkrati. Lah pa je večino časa videti predvsem zmeden, kar še vedno kar sovpada s splošno predpostavko, ki jo sugerira tekst in podčrtuje ta adaptacija: ljudje smo izgubljeni v svojih vlogah in se nespretno skrivamo za praznimi puhlicami. Hribar Škrlec to utelesi s pretirano artikulacijo replik. Potem je tu še Lukšič, ki duhovito upodobi mencajočega, nerodnega Gasilca.

Pravzaprav je igra edini element predstave, ki jo drži pokonci in upraviči novo ponovitev že dobro znanega teksta. Igralci res prepričljivo osvetlijo vsakdanjo nerodnost. Kot dramaturginja predstave Eva Mahkovic v gledališkem listu povzame Talleyranda, nam je bil jezik dan za prekrivanje naših misli. V dobi, ko smo vsi socially awkward in podobne scene, je to zelo pertinentna, če ne ravno najbolj izvirna opazka. S tem se lahko identificiramo. Po drugi strani pa predstavi manjka dinamike; lahkotne zajebancije, ki tako lepo zaokroža Ionescova besedila. Lahko cenimo, da se ustvarjalna ekipa z režiserjem in scenografom Diegom De Breo vred ni zatekala k očitni pretiranosti in klovnijadi. Vendar sta prazna črnina prostora in toga neosebnost kostuma v kombinaciji z dejstvom, da igralci pač večino časa sedijo, za občinstvo prejkone utrujajoči. 

Da nagovorimo še plastičnega, seksi slona na odru v obliki dolgonoge plastične lutke. Kaj je vloga stalno prisotne lutke, ki sedi na stolu zadaj, na sredini med igralci? Lutka, ki ji je glas in mimiko s posnetkom posodila Jana Zupančič, odigra vlogo služkinje Mary. Morali bi kar fino aktivirati sive celice, da bi poiskali izgovor, zakaj je bila potrebna. Ja, lahko jo štekamo kot nek komentar na brezosebnost vsakdanjih komunikacij, ljudje smo postali roboti, tralala. Morda jo lahko beremo celo kot konkretizacijo ravnanja srednjega razreda s tistimi, na katere gleda kot na svoje podrejene. Ampak se že zdi, da se preveč trudimo. MGL-jeva Plešasta pevka bi preživela tudi brez lutke, saj ne deluje kot kakšen poseben dodatek pointu, ki ga itak že dobro skomunicirajo igralci na odru. Niti se ne zdi, da bi dodala kakšen dodaten pomemben premislek, prej se zdi kot neuspel poskus aktualizacije. 

Še skoraj bolj moteč pa je bil tisti projektor, ki je stalno čemel pod lutkinimi nogami. Spojler: uporabljen je bil enkrat in zgolj enkrat, na koncu predstave. In še večji spojler: kar nam je sporočil s projekcijo, ni nič vplivalo na naše dojemanje predstave. Morda smo starokopitne ali pa samo ne dojamemo neke hude fore, ampak pogrešale smo dobro staro puško Čehova. Četudi smo pogrešale nek umf, nek je ne sais quoi, ki bi komplementiral nastop igralcev in prepričljiveje osvežil znameniti tekst, smo v lutki in projektorju videle le odvečen balast. 

Tu se pojavi večno vprašanje: čemu pravzaprav služijo adaptacije vedno istih tekstov? Gotovo je dobrodošla dobra mera ustvarjalnosti in aktualizacije, ob čemer pa je menda zaželena tudi določena zvestoba izvirnemu tekstu. Tu je bila tokratna adaptacija deloma zelo uspešna: ta praznina, ki jo je Ionesco prepoznal v učbeniških primerih fraz, ta avtomatizem vsakdanjega sporazumevanja, ki ga je nato prevedel v svojo prvo dramo, sta bila najbolje povzeta v gibanju – ali prej, obrazni mimiki igralske zasedbe. Tekst pa je ostal bolj ali manj nespremenjen. Po drugi strani pa je scenografija, čeprav lahko razumemo željo po brezčasnem in hkrati brezosebnem prostoru, bolj kot da bi poudarila dolgčas in praznino oseb na odru, vzbudila dolgčas v nas. Ali pa je bil to ves čas point? 

Kakršenkoli že je point, najtežje zaobidemo dejstvo, da so bili nekateri elementi adaptacije precej neuporabni. Morda je bilo odvzeto malo preveč žlahtne ionescovske frivolnosti in dodanega preveč nepotrebnega materiala, ki je skušal tekst aktualizirati. To je v nas skoraj pustilo občutek, da bi prav lahko zopet prebrale tekst in se ob njem zabavale in zamislile vsaj toliko, kot smo se ob gledanju adaptacije. Skoraj – pred katastrofalnimi mislimi o zapravljenem času nas je rešila prepričljiva igra ansambla. To pa je načeloma to.

Tole pevko je pa obrila Nastja.

Vir fotografije: MGL