Udobno se namestite, zaprite oči in si predstavljajte, da plavate v oceanu. Občudujete njegovo globoko modrino, poslušate šumenje valov, se obrnete proti obali in kar naenkrat v daljavi ugledate gromozansko sivo gmoto … naplavljenega kita; kita, ki je na kopnem končno našel svoj počitek.

Plesni prvenec Kit na odru je zasnovala in koreografirala Neža Kokalj, v izvedbi pa se ji je pridružila še Zsófia Fekete. Oder Španskih borcev je pretekli četrtek tako postal kitovo zadnje počivališče. Še preden smo gledalke povabljene v dvorano, se pred njo sezujemo in smo obveščene, da lahko svoja sedišča zapustimo kadarkoli želimo, aplavza, namreč ne bo. Usedemo, zleknemo in uležemo se na praktikable zložene v tribune, ki so bile za naše maksimalno udobje odete v odeje. Ležeči telesi na odru pa se ob glasbeni podlagi pričneta počasi premikati.

Gibanje spominja na pretegovanje po dolgem spancu, zdi se kot da se plesalki poskušata prebuditi, k temu pa ju sili tudi v živo miksana bučna in eksperimentalna elektronska glasba Stefana Raschbacherja, ki se s plesom teles ne sklada. Ta disonanca glasbe in plesa nas lahko preprosto spomni na jutranji alarm, ki klišejsko velja za enega najbolj razdražljivih zvokov. Ob njem se namreč zavemo, da nas, hočeš nočeš, čaka še en dan obvezne produktivnosti, da se bomo ja zvečer počutile vsaj malo izpolnjene, karkoli že to pomeni.

Telesi se premikata vsako po svoje, vsako na svojem koncu odra, obe iščeta energijo, a v tem nista uspešni. Obenem se tudi glasbene podlage menjajo, za kratek čas lahko slišimo šušljanje z ulic, pisarn, čakalnic, kjerkoli pač povprečno človeško bitje preživlja svoj dan. Telesi namreč vsako na svoj način pripovedujeta zgodbo o poskusih produktivnosti, čeprav skupni jezik najdeta šele ko se predata počitku, takrat se povežeta, postaneta eno, postaneta naplavljen kit.

Ravno ko se združita na tleh, nas predstava v soju rdečih luči postopoma sooči s to prisiljeno produktivnostjo. Telesi se kar naenkrat sprimeta s tlemi, njune roke in noge se vlečejo kot čigumi, na katerega smo med našim hitenjem ponesreči stopili. Njuni poskusi, da bi ponovno vstali, postanejo sizifovo delo. Telesi nas v njunem neumornem zvijanju, iztegovanju, očarata, od njiju ne moremo odstraniti pogleda. Naše oči so na pecljih, se bo kateremu le uspelo odlepiti od tal? Agresivna rdeča svetloba, ki ju obsijuje, nas še dodatno prepriča, da izvajata res neprijetno rutino, ki ji ne bo konca. Mir najdeta, ko se ponovno združita, ležeta eno ob drugo. Plesalki se zdaj objeti počasi premikata po tleh v skoraj brezoblični gmoti. Tudi če smo za trenutek zmedene, se nam kmalu utrne, da je predstavi le naslov Kit na odru in telesi v soju modrih luči sedaj res spominjata na tega morskega velikana.

Naplavljen kit je seveda mrtev, a si ga z lahkoto predstavljamo kot entiteto, bitje, ki si je enkrat za vselej dovolilo sprostitve, četudi večne. Pa ne gre za tisto emfatično vdanost v usodo ali lenobno poležavanje, temveč za nekaj popolnoma drugega. Za počitek, ko je utrujenost tako velika, tako neznosna. Ko pri nekem delu vztrajamo že tako dolgo ali ko smo preprosto naveličane vsega.

Gledalki je obenem z zatemnjeno modrikasto svetlobo in vse bolj upočasnjenimi gibi namignjeno, da si lahko med predstavo tudi sama nekoliko odpočije. Morda ne ravno zadrema, to bi bilo nevljudno, pa vendar; če smo se na pragu dvorane lahko znebile svojih težkih jesenskih čevljev in se zleknile na deke, smo že stokrat bolj zen. Če si v naših vsakdanjih življenjih s težavo odpočijemo, zakaj ne bi bilo gledališče prostor za to. Tudi največje ljubiteljice odrskih desk bi se strinjale, da je to velikokrat prostor prevpraševanja družbenega dogajanja, prostor spektakla, v katerem so naše oči vedno na pecljih in kjer si počitka res ne bi mogle privoščiti.

Ob poglobitvi v danes skoraj radikalno dejanje umiritve, se plesalki potapljata še v globočine časovnosti. In, ja, brez skrbi, vemo, da čas poteka linearno, a seveda to linearnost vsaka posameznica doživlja čisto po svoje. Prav tako naš prosti čas vselej mine prehitro, vikendi so venomer prekratki, službeni sestanki pa predolgi. 

Plesalki pa časovnost ozavestita ravno s predajo njuni utrujenosti, jasno je, da sta prej s koreografijo nekam hiteli, njuni gibi tako niso bili usklajeni, glasba ju je k premikanju priganjala. Ko jima energija pojenja, tudi čas teče počasneje. S svojim ležanjem na odru pa čas preprosto ignorirata, ta ne obstaja več ali pa je večen.

V predstavi je zaznati torej predvsem preučevanje doživljanja časovnosti glede na naša različna pričakovanja. Naš službeni čas je večinoma točno določen, nenazadnje nas tudi gledališki listi vnaprej opozorijo o trajanju predstave, da ne začnemo mencati, čim nam postane malo dolgčas. Oh, kako grozovito, da bi morali mirovati več kot dve uri.

Kit na odru se časa loti nekoliko drugače, še pred začetkom izvemo, da lahko dvorano zapustimo kadarkoli, aplavza namreč ne bo. Gledalka se lahko torej meni nič, tebi nič odloči za uro dolgo predstavo ali pa ji njen tekmovalni duh tega ne dopušča in ostane notri, ko večina že sedi na pijači. Morda tudi oko kritičarke ne želi ničesar zamuditi in prav zato posedi v dvorani, ko je večina že odšla. Nenazadnje pa tudi njo premaga kašelj in po gledališkem bontonu tiho odide. 

A kaj bi se zgodilo, če nas o praktično večnemu trajanju predstave ne bi nihče opozoril. Verjetno bi bile nekoliko zbegane. Vsakič, ko glasba nekoliko potihne, nas namesto priklona plesalk pričaka začetek nove, še glasnejše sekvence zvokov, ki spominjajo na kitove jeke, medtem ko gmota skoraj nepremično leži. Morda bi ravno takrat postalo dejanje umiritve in počitka nekaj neznosnega, gledalke bi se poskušale odlepiti od sedežev, pa tega iz gledališkega bontona seveda ne bi storile. Bi pogledovale proti ostalim ali se poskušale čimbolj potopiti v dogajanje na odrskem podestu? Še tako mikavna predstava bi nas v svoji večnosti kaj kmalu izmučila.

Plesalki brez ovinkarjenja v svoji koreografiji nestrpno iščeta tisti kanček energije, a ko ju premaga utrujenost, se ji vdata in šele takrat najdeta skupni ritem. Tako povezani se resnično zavedata svoje telesnosti, saj šele tedaj najdeta skupni ritem, premikata se kot eno, ne razločimo noge od roke, enega telesa od drugega – v tistem trenutku se čas resnično ustavi.