Hoja po Ljubljani. Najlepšem mestu na svetu. Kaj je boljšega – oziroma slabšega? Na eni strani kovanca so v Ljubljani lepe ulice, na ulicah pa lepe deklice, spet na drugi predragi kafiči in dolgcajt. Ta na propagandno elegijskost meječa in v grenkobno ciničnost izpeta dvojnost je navdihovala in navdihuje mnoge bolj ali manj poetične duše, ki zlivajo besede o Ljubljani. Od ljubljenk slovenske popevke na eni strani do protigentrifikacijskih grafitov na drugi in Jožeta Javorška nekje na sredini. Vse to v svoj svežepečeni zvočni sprehod Memodrom ujemata Augenmas in beepblip.

Z zlato strelo za zvočno pokrajino v predstavi Za-mišljen sveže ovenčana Ida Hiršenfelder alias beepblip in Dare Pejić alias Augenmas premierske obiskovalke 1. septembra pri spomeniku Ivana Hribarja pričakata s slamnikom in parazolom – prepoznavnima atributoma turističnih vodičev. Obiskovalke si nadenemo slušalke, sinhrono pritisnemo na tipko play in že se nam neposredno v uhlje predvaja kompozicija, sestoječa iz zvokov Ljubljane: hruljenje golobov, hupanje avtomobilov, zvonjenje preštevilnih cerkva in zgodbe, ki pritičejo temu koncu prestolnice, v glasovni interpretaciji Line Akif in Blaža Šefa. Skratka, kompost spominov, kot sta ga oklicala avtorja, nečesa, kjer zavrženi spomini brbotajo, mineralizirajo in seveda humificirajo – da bodo lahko uporabljeni za nekaj uporabnega v prihodnosti.

Zunanjega opazovalca dogodek nemara spomni na konvencionalno turistično vodstvo. V slabi uri se skupaj sprehodimo od spomenika pri Novem trgu do Cukrarne. S prečkanjem slehernega mostiča zašijemo mesto skupaj, kot pove beepblip. Danes tu stoji turistična arterija mesta, nekoč je tu stala mestna kloaka, morda bo v prihodnosti tu stala vôdna LPP linija. Podoba tako fizičnega kot družbenega prostora tega dela mesta se vztrajno in korenito spreminja, na kar opozarjajo tudi konvencionalni turistični vodiči; Memodrom pa do podajanja takšnega sporočila pristopa poetično. Ne podaja nam točnih podatkov, temveč njihove vtise. Začenši z Ivanom Hribarjem, ki je ob začetku druge svetovne vojne v protest italijanski okupaciji zavit v jugoslovansko zastavo skočil v Ljubljanico. Ne slišimo o političnem učinku, temveč o zgroženih obrazih mimoidočih gospa in nespremenjeni nemosti Ljubljanice.

Zvočni ambient okoliša, ki smo ga navajene ob siceršnjem pohajkovanju ob Ljubljanici brez slušalk, je v zvočni kompoziciji dekonstruiran in rekonstruiran v skoraj muzikalično spremljavo hoje: ko obhodimo gostinski kvartir, vilice ne rožljajo kakofonično, ampak simfonično. Ko se sprehodimo mimo Roga, poslušamo o potapljačih, zvočna podlaga zvončkljanja pa nam v spomin prikliče kolesarske proteste. Zvočna kompozicija, kot nam sama pove, se nima za potopitveno, temveč iztopitveno izkušnjo. Naše pozornosti ne predaja prijetnim dražljajem, ampak jo drži na preži.

Dramaturško rdečo nit zvočnega sprehoda, ki jo je sooblikovala Jasmina Založnik, predstavlja čakanje na prostega operaterja Memodroma, telefonske centrale, na katero naj bi poklicale, pri čemer se ob vsakem postanku naša zaporedna številka v čakalni vrti manjša. Element Memodroma nam tudi osmisli zvočni sprehod kot dramaturški pomežik, da ja, saj vemo, da smo se udeležile uprizoritve, zvočnega sprehoda, ampak hkrati postanemo performativni subjekti v svetu, kjer Memodrom obstaja kot dejanska telefonska centrala.

Meme – slovensko razvedrilka, v prvotnem pomenu besede nečesa prenosljivega, imitiranega, vendar ne s citiranjem, pač pa z nekakšnim ustnim izročilom, ki izvirnik vselej popači, razvija dalje – je tu ključnega pomena. Razvedrilka kot sodobna strategija ustnega izročila in specifičen način spominjanja je v Memodromu ubrana kot poglavitna strategija kompostiranja spominov in podajanja sporočila. Uvodoma opisana mnogoterost Ljubljane je memificirana. Vzame denimo prepoznavni šlager Čez šuštarski most, ki evocira romantičnost urbanega središča, in nanj prilepi novo besedilo, ki ne govori le o mini krilih in deklicah, pač pa tudi o gaserjih in limkah. 

Iz uprizoritvenega vidika Memodrom zasije predvsem v treh točkah: bolje kot drugi zvočni sprehodi, ki se vršijo v centru prestolnice, naslovi našo vlogo v njem; tempo naše hoje ni konstanten, temveč se prilagaja ritmičnosti kompozicije, ki nam odzvanja v ušesih; in čeprav nas pita s spominskimi zvočnimi asociacijami, nas Memodrom izzove, naj nekatere stvari tudi pozabimo, odložimo … ko bi le bilo tako preprosto. 

Hoja v ritmu ležernega koraka je dandanes bržčas sanjarija, odmerjena zgolj redko vzetemu dopustu. Kot je nekoč zapisala Zala Dobovšek [dobôušek], odpraviti se nekam peš pomeni zapraviti, a sočasno podariti si čas – tako kot obiskati dobro predstavo pomeni podariti si čas. Umetnost zvočne hoje združuje oboje. Kot praksa upočasnjevanja in prizemljevanja, poskus neke čuječnosti pomeni kurirano izkusiti prostor v njegovi polnosti. Lokacija zvočnega sprehoda je veliko več kot readymade scenografija, lahko jo tudi vohamo, slišimo, je protagonist, čigar razvoj spoznavamo.

Ko se na koncu Memodroma kot zombiji naposled privlečemo do Cukrarne, nas na zadnjem mostu pričaka arhaičen telefon – morda ta od telefonske centrale – v njem pa faks s citatom iz Javorškovega vodnika po Ljubljani. Če si zato tudi mi dovolimo zaključiti z njim, povejmo, da pogubiti se v malem mestu pomeni edino pravo in dokončno smrt. Če pa imaš med pogubljanjem v ušesih Memodrom, te bo poguba vsaj razvedrila.

Glasbena podlaga: Heftone Banjo Orchestra - Music Box Rag (Licenca: Creative commons).