POTOKI SLINE

POTOKI SLINE

Recenzija dogodka
10. 11. 2014 - 13.00

Sredi rjovečih dvajsetih, kjer divjajo zabave in je obilje na vrhuncu, se zgodi nesojena ljubezen med Jayem Gatsbyjem in Daisy Buchanan. Roman Francisa Scotta Fitzgeralda Veliki Gatsby je bil izdan nekaj let pred uničujočo gospodarsko krizo. Zato je nekako logično, da Veliki Gatsby zadnje čase spet pridobiva aktualnost. Kajti v gospodarski krizi že smo, ampak divje zabave še kar trajajo. Ponovno vzbujena priljubljenost se kaže v tem, da je Baz Luhrmann lani v kina poslal svojega Gatsbyja. Prejšnji četrtek pa je gledališki režiser Ivica Buljan na veliki oder Mestnega gledališča ljubljanskega poslal še svojega.

Zakaj omenjam Baza Luhrmanna? Luhramann je z izborom glasbe za svoj film delno pokazal, da je to zgodba, ki se lahko zgodi tudi v sedanjosti. Podobno sta storila tudi Buljan in Mitja Vrhovnik Smrekar, ko sta v predstavo vključila sodobno glasbo, natančneje nekaj izvrstnih party remiksov z elementi jazza. Sama adaptacija in s tem uprizoritev je tudi sicer sledila filmskim predlogom. Na novo so bili dodani recitali poletnih spominov in opisov narave. Te recitale je recitirala starejša verzije Nicka Carrawaya – pripovedovalca, ki ga je prepričljivo upodobil Jure Henigman. Dodani so bili tudi songi, ki jih je povečini izvajal posamezni igralec. Nekateri songi so bili izvajani bolje, drugi malo manj.

Poanta, ki jo je režiser želel poudariti, se začne kristalizirati že ob stavku, ki ga prepevajo ob začetku: „bogatim več denarja, revnim več otrok“. Skozi predstavo se kaže vabljiva nova dekadenca zahoda, ki problematizira potratni način življenja mogotcev, pozicijo denarja kot najvišje instance in seveda način, kako kapitalizem onemogoča posameznika. Tako kot je onemogočal in eventualno uničil Jaya Gatsbyja. Lik Gatsbyja je sicer upodobil Matej Puc in upodobil ga je na nežen, a hkrati temačen način.

Predstava vsekakor vsebuje vsaj meni ljube režijske elemente v obliki potnih plesov in orgiastičnih valjanj po tleh. Ples je po večini koreografiran, vendar se vidi, da so nekateri temelji vzeti tudi iz improvizacije. Tanja Zgonc je oblikovala všečno koreografijo, ki meša charleston in moderne plesne elemente s pridihom erotike. Mesenost v nekaterih, morda celo preredkih prizorih, buhti z odra. Mastnega poljubljanja in mečkanja je v izobilju. Vendar je treba izpostaviti, da ta mesenost tokrat ni bila nabita s tisto močno eksplozivno energijo, ki je značilna za Buljanove predstave.

Redni spremljevalec njegovih predstav je tudi golota. Tokrat smo bili priča iz obleke padajočim dojkam, twerkanju, zborčku dobrih zadnjic, Henigmanu, ki se znova sleče, ter vagini v črnih hlačkah, ki za kratek čas zavzame center odra. Predvsem ženski del ekipe je lepo zajel ta vroč duh dekadence. Izvzela bi edino Tjašo Železnik, kajti njena interpretacija svetovno znanih replik Daisy Buchanan je bila nekoliko medla in plehka.

Edini kos scenografije, ki deluje, so blazine v obliki modernističnih foteljev, ki večino časa služijo svoji prvotni obliki. Nekajkrat pa jih igralci uporabijo kot gradbeni material in iz njih sestavijo enkrat avto, drugič bazen. Poševna tla in orjaški ekran, na katerem se predvajajo posnetki neba, ognjemetov ter kasneje voda, so povsem nedomiselni in brezpomenski.

Dogajanje se razvije šele v drugem delu predstave. Prvi del je statičen ter na trenutke deluje nekoliko razvlečeno, z izjemo nekaj solidno zrežiranih prizorov s seksualnostjo prepojenih zabav. Samo sosledje dogodkov v predstavi spominja na očitno ustaljeno Buljanovo MGL šablono, ki gre nekako takole: na pol statični dialog, ravsanje, kavsanje, song in spet na pol statični dialog, ravsanje in tako dalje. Takšnemu sosledju dogodkov smo bili priča tudi pri njegovih prejšnjih predstavah, ki jih je delal v MGL-ju.

Adaptacije romanov in postavljanje teh na oder je nehvaležno delo. Še posebno če so to klasiki, ki so bili že večkrat predelani v film. Inovativen in luciden Ivica Buljan vedno znova preseneti z energičnimi in z napetostjo polnimi uprizoritvami. Ampak tokrat sta bili energičnost in napetost več ali manj odsotni.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Ti pa pišeš, kot bi imela 12 let in bi morala za domačo nalogo v šoli napisati prosti spis po ogledu predstave. A nimate lektorjev ali koga podobnega na RŠ?

Je očiten prepad med kvaliteto pisanja med tabo in Zalo Dobovšek.

Žal se moram strinjati s predhodnico, mislim pa tudi, da si predstava tako nizke kvalitete, kot je tale postavitev Gatsbyja, zasluži tudi kako ostrejšo besedo ...

Moj cilj je doseči Zalin nivo. Morda mi ne bo nikdar uspelo, ampak se trudim. Poskušala se bom otresti opisnosti, klišejev in otročjosti. Drži pesti, da mi uspe. Hvala za napotke. :)

...in tako postaneš dosadan. Ko jih jebe, kritike kritikov.

Meni se pa tale kritika sploh ne zdi tako napak spisana. Pač nisi uporabljala 10000 tujk, pa kaj potem. Vsebina je jasna, kar za mnoge s tisočerimi tujkami in "učenimi besedami" okrancljane kritike, ne bi mogel reči. Pa nisem a priori proti tujkam, ne me narobe razumet. Vsak pač razvija svoj stil pisanja in meni se zdi, da imaš znaš držat neko ravnotežje.

Ups, en *imaš je preveč v zadnjem stavku. ;)

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness