Prelomi, preboji in prihodnost

Prelomi, preboji in prihodnost

Recenzija dogodka
8. 1. 2018 - 13.00

V zadnjih izdihljajih lanskoletnega praznovanja množičnih božično-novoletnih prelomnih dogodkov je za zaključek leta neodvisna gledališka scena nazdravila na dolgo pričakovano dvojno dvajsetletnico v polju sodobnih uprizoritvenih umetnosti - ustanovitev zavoda Bunker ter s tem tudi mednarodnega festivala Mladi Levi. Temu na čast se je odprlo štirikrako omizje, ki je segalo v globoke krajine nastanka in razvoja programskih ter organizacijskih vsebin Bunkerja. Vse od prostorskih bitk, estetskih in žanrskih novitet, pa tja do neusahljive želje po vzgajanju in negovanju občestva, mednarodnem mreženju ter strukturiranju kulturnih vsebin znotraj lokalnih skupnosti.

Če se potrudim na kratko strniti obširno delovanje tako vseprisotnega zavoda v polju uprizoritvenih umetnosti, se raje kot na hvalisanje vseh dosežkov in izpostavljanje mnogoterih prebojev oprem na glavno tezo in izluščim vodilni problem, ki je povzročil nastanek Bunkerja: neizprosna borba za boljše produkcijske pogoje v širšem kontekstu sodobne umetnosti v našem prostoru.

Nastanek Bunkerja je sprožila dvoletna raziskava s strani Asociacije ter Mirovnega inštituta, ki je prepoznala fizični manko in zanj iskala metode zapolnitve vrzeli v obliki vadbenih, predstavitvenih in javnih prostorov za uprizarjanje scenskih praks. Vse štiri epizode okrogle mize so problematizirale pravzaprav najbolj izpeto in premleto jamranje o pomanjkanju financijskih sredstev ter primernih pogojev za katero koli obliko umetniškega ustvarjanja in kulturnega razvoja. Kljub temu izkupiček pogovora ni napeljeval na samopomilovanje, temveč pozival k reševanju današnjih problemov po modelu razreševanja prostorskih deficitov znotraj vseh strok umetnosti od razpada Jugoslavije v začetku devetdesetih.

Prostorska stiska je problem, s katerim se Ljubljana, v nasprotju z Mariborom, kjer je situacija nasprotna – veliko prostorov in malo produkcije – srečuje že zadnjih dvajset let. Hiperprodukcija prehiteva prostorske zmožnosti in onemogoča vzpostavljanje scene, ki bi se naselila med štiri stene in s tem omogočala pogoje za vzpostavljanje vsebine, ki bi se na ta prostor vezala ter tako negovala profiliran kulturni kontekst. To, kar je Bunkerju uspelo pred dvajsetimi leti na področju uprizoritvenih umetnosti, je zrcalna preslikava današnje situacije sodobnega plesa. Predstavitveni in izvedbeni prostori so seveda pod striktno politiko pogojevanja, medtem ko prostor za vadbo, razvoj, izobraževanje in ozaveščanje nikakor ne najde svojega fizičnega mesta. Sodobni plesalci, samozaposleni v kulturi, romajo od enega prostora do drugega, so v neprestanem iskanju doma, nomadi, ki jih nihče noče sprejeti, jim za stalno ponuditi strehe nad glavo. Tako, kot je gledališče Sestre Scipion Nasice v osemdesetih uprizarjalo po stanovanjih in romalo od ene kleti do druge, danes kljub obljubam višjih sil zaenkrat še zmeraj od enega studia do drugega plešejo sodobni plesalci.

Potrebno je izpostaviti, da rešitev še zdaleč ni tako preprosta in jo je treba razumeti kot dolgotrajen razvojni proces. Boj, ki ga je bil Bunker, zdaj bijejo mlajše organizacije in kolektivi, ki želijo formirati laboratorijske inštitucije (primer GT22), ki bolj kot fizičen prostor nudi atmosfero referenčnega polja sodobnih umetnosti ter si prizadeva za proizvod pogojev za procesualno raziskovalno ustvarjanje umetnikov mlajše generacije. Ta princip je zasnovan na interdisciplinarnosti, solidarnosti ter kolegialnosti. Morda je utopično in naivno polagati upe v organizacijo in produkcijo uslug, poznanstev in principa “od ust do ust”, a je to vseeno tista praksa, ki se je v preteklosti izkazala kot najbolj produktivna.

Mit umetnikov nosi svojo pokorno trpečo zgodbo: da je kvalitetna umetnost vedno nastajala iz težkih pogojev ustvarjanja. Na srečo in žalost je to samo fantazma, ki smo jo ob prelomu milenija premostili in vse bolj detektiramo izgubo na kvaliteti produkcije, kadar ni možnosti konkretnega fizičnega prostora, na katerega bi se lahko vezala vsebina in s tem posledično vzpostavil kontekst dotične scene. Slabost in lepota nevladnih organizacij je ta, da so zmeraj v odvisniškem razmerju. Tako od razpisov, ki diktirajo sredstva in s tem pogoje delovanja, kot od konkurenčnih odnosov znotraj ogrožene kolegialnosti alternativne scene, kar zaradi omejenih sredstev znotraj majhnega prostora in vselej ponavljajočega se vzorca razpisov zahteva prilagajanje vsebine.

Dokler se umetnosti ne bo razumelo in tretiralo kot dela, enakovrednega ostalim, tudi umetniki ne morejo pričakovati rešitve, ponujene na pladnju ali pričarane s strani ministra na belem konju. Odgovor na obupane borbene molitve umetnikov se v resnici skriva prav v izkupičku dvajsetletnega delovanja zavoda Bunker. Zavod, ki je detektiral vsebinska in prostorska pomanjkanja, prečesal lokalni prostor Ljubljane in še čez, ter uspel vzpostaviti mednarodna sodelovanja in povezave, ki so svojo plodnost najbolje reprezentirali skozi dvajsetletni repertoar festivala Mladi levi.

Kljub anekdotičnemu, nostalgičnemu in romantičnemu percipiranju festivalskih užitkov in doživljajev, je le-ta uspel v naš prostor pripeljati nam (še) ne poznano svežino žanrske raznovrstnosti (dokumentarno gledališče, afriški sodobni ples, sodobni cirkus, uprizarjanje postopkov, participatornost itd.), vzgojiti izobraževalne programe, ki mislijo skozi oči gledalca (Via Negativa Lab) ter vzpostaviti kulturno vsebino znotraj lokalne skupnosti (park Tabor, Onkraj gradbišča).

Kljub dvajsetletnim preskakovanjem raznovrstnih ovir in temu primernim hvalospevom se mi zdi nujno na tem mestu osredotočiti na prihodnost in zavestno delati v smeri vzpostavljanja novih raznolikih prostorov sodobnih scenskih umetnosti - ne zgolj fizičnih, temveč tudi vsebinsko diverzitetnih, ki bi lahko znotraj širokega nabora sodobnih uprizoritvenih praks vseeno vzpostavljali različne scene. Primer tega je scena Stare mestne elektrarne, ki znotraj enega prostora gostuje tako različne kolektive in umetnike (Marko Bulc, Katarina Stegnar), kot ponuja opcijo procesualnosti dela skozi razvoj in raziskovanje (Via Negativa, Beton Ltd.)

Vsebina ima zmeraj potencial poroditi se tam, kjer je problematizirano pomanjkanje. Če se jo uspe prestrukturirati v jezik uprizoritvene forme in aplicirati na razvoj specifične scene, se lahko naseli tam, kjer bodo odprta prva začasna vrata, vse dokler ne dozori in se ne preseli skozi vrata svojega pripadajočega uprizoritvenega doma.

Po novih uprizoritvenih prostorih sem raziskovala vajenka Varja.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.