Roki pobereta dva kvadra. Roki postavita dva kvadra. Roki pobereta dva kvadra. Noga naredi korak. Roki postavita dva kvadra. Roki pobereta dva kvadra. Nogi naredita dva koraka. Roki postavita dva kvadra. 

***

S plesno solo predstavo Vse kar se je že zgodilo, ki smo si jo ogledali 12. novembra v Plesnem teatru Ljubljana, se je koreografinja, plesalka in plesna pedagoginja Vita Osojnik podala v žanr gledališča predmetov ali v njegovo neposredno bližino. Sivo oblečena performerka v prvi sliki predstave prestavi sive kvadre iz skladovnice na robu odra v horizontalno črto, ki prečka oder. Dva po dva po dva. V naslednji sliki prestavi kvadre v še eno črto, tokrat zamaknjene za devetdeset stopinj. Dva po dva po dva. Potem v vzporedne vrste, ki se raztezajo čez celoten oder. Dva po dva po dva. Gibi so utilitarni in hitri. Kot delavka za tekočim trakom ali prodajalka, ki postavlja izdelke na police. Fokus ni na teksturi gibalnega telesa, pač pa na rezultatu, da so kvadri prestavljeni. Sledi prizor, v katerem Osojnik leže na hrbtu krožno prepotuje celotno ploskev odra in pri tem obrača kvadre na drugo stran. Dva po dva po dva. Sledijo različne kompozicije kvadrov, pri čemer gradnja vsake traja nekaj minut. Proti koncu predstave si Osojnik tlakuje sivo pot, se po njej sprehodi in deležni smo kratkega igranega prizora, v katerem zamahne po navidezni vodi, vanjo vtakne glavo, in ugotovimo, da je pot pravzaprav pomol. 

Predstava Vse kar se je že zgodilo spominja na žanr počasnega solističnega prestavljanja predmetov, ki nas je čakalo na koncu koronskega leta 2020, v katerem so umetniki med karanteno po ure in ure sami ždeli v studiih. Vzporednice lahko povlečemo s solo predstavo Slaba družba Vita Weisa, v kateri je uro in pol počasi in zbrano prestavljal odrske rekvizite, stole, luči in drugo opremo. Za predstavo je bila ključna perfomerjeva intenziteta, s katero je vzpostavil zanko med svojim telesom, predmetom in podobo predmeta. Postavitev predmeta je sledila čustvenemu telesnemu naboju, s tako nastalo sliko pa je Weis podpiral svojo prezenco, kar je nato vodilo prestavljanje predmetov in nastajanje naslednje slike. Performer je počasno gradnjo podob uskladil z našo hitrostjo njihovega procesiranja in nam ob tem puščal prostor za domišljijo in asociacije, našo koncentracijo pa je vzdrževal s svojo telesno intenziteto. Sorodna je bila tudi predstava Ni mogoče čakati zaman Leje Jurišić in Miklavža Komelja, v kateri je Jurišić več kot dve uri prestavljala kamne. Logika oblikovanja podob v tej predstavi ni izhajala iz čiste subjektivitete kot pri Weisu, pač pa je plesalka metala male kamenčke, ki so določili pozicijo večjih kamnov. V kombinaciji načrta, naključnosti in igrive sprotne interpretacije se je Jurišić nanašala predvsem na mišične intenzitete, ki jih proizvede počasno izvajanje zahtevnih pozicij. 

V opoziciji s tema odrskima deloma se pokaže šibka točka predstave Vse kar se je že zgodilo: prehitra je. Ker je gib Vite Osojnik osredotočen samo na to, da kvader prestavi – na KAJ —, ne pa na to, KAKO je kvader prestavljati, lahko vsak prizor preberemo v nekaj sekundah, traja pa minute, v katerih se ne porajajo nove nianse odrskega dogajanja. Pri Weisu smo videli, da počasno in intenzivno izvajanje kljub predvidljivosti vseeno pritegne našo pozornost k sledenju počasnega odvijanja časa ter opažanju tekstur predmetov, luči, performerjevega koraka in tako naprej. Jurišić pa nas je čez dve uri kamnov vodila tako, da je naš fokus prestavila na svoje telo, na trzanje mišic v počasnih in zahtevnih pozah. Pristop prestavljanja objektov oziroma gledališče predmetov stoji in pade na prezenci performerja. Njena ali njegova zbranost in počasnost sta namreč ključni most med hitrostjo vsakdanjega dogajanja ter mirovanjem predmetov. Ko se izvajalec delno popredmeti, odpre našo pozornost, da predmetov ne vidimo le v njihovi utilitarni znakovni podobi, pač pa jih uzremo kot bivanjske entitete s svojo težo. 

Predstava Vse kar se je že zgodilo je opazen odmik od preteklega opusa Vite Osojnik, recimo dueta s Kajo Lorenci Nosila sem tuje otroke iz leta 2016 ali predstavo Hombre Masa iz leta 2019, ki so jo izvajali mladi plesalci baskovske kompanije Dantzaz. Za njeno estetiko je bila ključna napetost med fizično zahtevnostjo izvajanja plesnih gibov na eni strani ter močnimi odrskimi slikami, atmosferami in glasbo na drugi strani. Na površini predstav so tako lebdele podobe bodisi intime in ljubezni v Nosila sem tuje otroke bodisi revolucije in množic v Hombre masa, vendar je intenzivno telesno početje subvertiralo njihovo enoznačnost in proizvedlo kompleksno neulovljivo odprtost podob ter pomenov. Sledovi tega pristopa ostajajo tudi v Vse kar se je že zgodilo. Performerkino izvajanje je namreč potopljeno v nojzersko glasbo Matevža Kolenca, oblikovalka svetlobe Urška Vohar s hladno svetlobo pričara odtujeni, nemara futuristični svet, ki ga dodatno podpre kostum Tine Pavlin. Vse to nas napotuje na nekakšno metapripoved, ki naj bi osmislila prestavljanje kvadrov. 

Naslov »Vse kar se je že zgodilo« in citat Elene Ferrante v gledališkem listu, »Noč za nočjo sem tavala okrog in se prepoznavala v ideji o vsesplošnem razkroju, ki pa v sebi že nosi seme nove ureditve sveta,« sugerirata, da kvadri predstavljajo pretekle osebne ali družbene dogodke. Odrsko dogajanje torej ni zgolj samonanašalno kot pri Weisu ali Jurišić, pač pa nas metaforični okvir napotuje ali na zunanjo družbeno resničnost ali proti notranjemu svetu avtorice. Obrise tega napotevanja lahko razberemo v nekaterih gledaliških momentih, ki jih predstava naniza proti koncu, kot so: že opisana hoja po pomolu; kratek dvominutni plesni solo; oblikovanje kvadrov v puščico, ki kaže junakinji pot naprej; ter iz kvadrov spletena žoga, ki prileti na oder v zadnji sekundi pred zaključno zatemnitvijo. Vse te elemente seveda hitro preberemo, težava pa je spet ta, da delujejo kot hipen znak, ki naše pozornosti ne zmore obdržati dlje. Na odru namreč ni protipola – neke telesne intenzitete, ki bi izvirala ali iz plesno-gibalne zahtevnosti ali iz počasnosti izvajanja ali iz česa tretjega. Ta bi nam lahko odprla vrata proti avtoričinemu notranjemu svetu, ki ga trenutno slutimo zgolj v sledovih. Ali pa bi nam lahko omogočila odprto igro izmenjave med narativom in performativom, ki bi obema dala potrebno teksturo in kompleksnost, da gledalce prestavi iz »to in to se zgodi« v »kako se vse to dogaja«. Recimo: 

***

Prsti roke potipajo rob kvadra. Počasi ga potežkajo in preverijo, ali ga zapestje lahko dvigne. Druga roka zatipa drugi kvader. Prsti obeh rok čakajo in premišljujejo. Zapestje prve roke dvigne kvader. Rama se usloči. Tudi drugi kvader se odlepi od podlage. Noge se nagnejo in potisnejo telo izven ravnotežja proti neznanemu. 

***

Sicer konceptualno zaokrožena in vizualno izčiščena predstava vendarle deluje kot skica, ki bi jo moral performativ še naseliti. Ko bi tako dobila svoje polno telo, bi se nam verjetno odprla tudi v naslovu in nekaterih prizorih nakazana vrata k tematiki že preživetega. Predstava Vse kar se je že zgodilo je napovedana kot prvi del nove avtoričine trilogije oziroma triletnega opusa v Plesnem teatru Ljubljana. Kaj vse se bo v trilogiji še zgodilo, pa bomo videli v naslednjih dveh letih. 

*** *** ***

Naslovna fotografija predstave - Nada Žgank.