Razgaljena improvizacija

Preteklo soboto se je v KUD-u France Prešeren  zaključil že enajsti mednarodni festival improvizacijskega gledališča Goli oder. Tudi sicer KUD poznamo kot hram improvizacije v Ljubljani, saj z izjemo finalnih tekmovanj impro lige v SiTi Teatru in občasnih gostovanj v Menzi pri koritu tovrstnega gledališča ne opazimo prav pogosto.

Kako lahko postane oder zanimiv, ko pa na njem ni scenografije? Igralci, ki nastopajo na njem, pa so oblečeni v povsem vsakdanja oblačila. Navzven  se ne razlikujejo od povprečnega obiskovalca. Vseeno pa se hitro prelevijo v robustne mafijaše, sramežljive gospodinje ali pozabljive starčke. Verjetno ste že slišali, kako poteka improvizacijska predstava. Brez gledalcev ne more obstajati. Moderator na začetku na izbrano temo pobere ideje iz publike. Išče se lahko prostor, odnos, naslov ali kaj čisto drugega. Nato se luč zatemni in že čez nekaj trenutkov začne na odru nastajati povsem ad hoc predstava.

Pri vsem tem ne smemo pozabiti na gledalca. Tudi ta med improvizacijsko predstavo stopi v povsem svojevrsten dialog z igralcem na odru. Ko ta nakaže, da v rokah drži na primer pištolo, ta še vedno ostane nevidna. Gledalcu pa se zdi, kot da je postala resnična in si jo v rokah predstavlja vse do trenutka, ko je igralec ne vrže stran. Tako kostumografijo kot že omenjeno scenografijo in posebne efekte namreč ustvari igralec sam s pomočjo pantomime. Sceno pa sta še popestrila lučkar in eden do dva glasbenika, ki sta ju vedno spremljala in prav tako improvizirala med samo predstavo.

Posamezne skupine gostujočih improvizatorjev so dobro opravile svojo nalogo v posameznih predstavah, ki vedno znova navdihujejo. V predstavi se nazadnje vedno improvizira. Vendar se lahko ta začne na različne načine; s pevskim tekmovanjem, iskanjem knjig v publiki zaradi njihovih naslovov, izbiranjem različnih režiserjev med igralci in podobno. Italijanski Teatro a Molla je svoje pomanjkljivo znanje angleščine nadomestil z izjemnim gibanjem telesa in humornimi vložki prav na račun italijanskih stereotipov in njihovega znanja jezikov. Ameriško-kanadska naveza Rocket Sugar Factory se je bolj izkazala v besednih igrah in v prikazovanju različnih vlog. Za slovenske improvizatorje pa moramo povedati, da žal vsi niso dosegali standardov, ki so jih vzpostavili gostujoči. Posledično so se nekatere predstave mednarodne zasedbe odvijale na trenutke bolj ali manj uspešno.

Pohvale vredno je, da kljub komaj štiridnevnemu festivalu, ki se ga je letos udeležilo nekaj manj gostov iz tujine kot lani, delavnice za improvizatorje ostajajo. Kot spremljajoči program so organizirali štiri delavnice, ki pa žal niso bile dobro oglaševane. Že za festival sam bi lahko rekli, da je bil slabo predstavljen javnosti, kar se je posledično poznalo tudi na slabšem obisku. Za razliko od lani tokrat nismo mogli videti razprodanih dvoran. Prej omenjene delavnice pa so nazadnje izpadle kot notranje izobraževanje za že vpletene člane slovenske impro lige.

Kljub vsemu je publika dobro sodelovala z moderatorjem in improvizatorji in tako pripomogla k sproščenemu vzdušju. V prihodnje si želimo le čim manj žensk, ki se ne znajdejo v različnih vlogah in se na koncu vedno poslužijo vloge seksualno razvratnih Rusinj. Želimo si tudi čim več gledalcev, ki bi se na oder drli svoje predloge, da ne pobirajo le tistih od stalnih obiskovalcev KUD-a. Želimo pa si tudi nadaljnji razvoj improvizacijske scene na slovenskem in še več podobnih razvedrilnih dogodkov, pa čeprav le v angleščini. Morda naslednjič celo ne v KUD-u?

Pred Golim odrom je oblečena posedala Pia Nikolič.