V tokratni oddaji Teater v eter recenziramo pred dobrim tednom dni ogledano predstavo Staging a play: Antigona koreografa in edinega izvajalca te predstave Matije Ferlina v koprodukciji zavoda Emanat in Mediteranskega plesnega centra v Svetvinčenatu. Predstavo smo si ogledali v nedeljo, 24. 6., v Stari Elektrarni, le dan po prvi slovenski uprizoritvi.

Predstava je prinesla dobro uro koreografske svežine. Avtor ni plesal, temveč se je večidel predstave sprehajal po prazni dvorani v nadvse predvidljive smeri. Pri koreografiranem sprehajanju ga ni motila scenografija, delo brata Mauricia Ferlina, ker je slednjo sestavljalo le nekaj opek, palic, stolček, čelada in še kakšna malenkost. Kombinacija prazne scene in navidez naključnih oziroma brezpomenskih objektov je v kombinaciji z navidez spontano hojo in zvokom najprej zahtevala razbijanje glave o svoji pomenskosti, kot je v tej razsežnosti teatra običajno.

Telo se vzpostavlja kot edini nosilec pripovednega okvirja, ki poskus dekonstrukcije drame preobraža v gib. A tekom predstave potreba po osmišljanju vsakega posameznega elementa v koherentno povezavo z Antigono izzveni, sprostitev zahtev razumevanja pa šele omogoči gledanje predstave v vsej njeni dovršeni nepomenskosti. Koreografija predpostavlja gledalčevo poznavanje mita in se osmišljuje le, v kolikor korespondira z Antigono. Ta skorajda nemogoča zahteva pri mnogih, ki v glavi ne operirajo s celotno vsebino drame, sproži ravno to nepomenskost. Na vseh nivojih predstave, v gibu, sceni in zvoku, je nemogoče iskati pomen brez poznavanja osnovnega mita. Hkrati so ustvarjalci natančno premislili, kako mora predstava delovati, da bosta gibanje in razporejenost opek izpadla spontano.

Zvočno kuliso so predstavljali meditativni posnetki Luke Prinčiča in odlomki drame v angleškem prevodu Dona Taylorja. Instrumentalna glasba se je izmenjevala z glasom, ki je recitiral odlomke. Glasba se je povezovala z gibanjem plesalca, ki nam je ob njej kazal obraz in ga skril, ko se je začel govor. Ob slabem zračenju prostora je nedinamičnost zvoka pripomogola k zaspanemu sesedanju v stol.

Ta prevod je avtor izbral zaradi stika z njim že zelo zgodaj v svojem izobraževanju in sodobnosti prevoda, ker je bil namenjen širši publiki BBC-ja. Definitivno pa angleško besedilo omogoča širši dostop raznovrstnim gledalcem izven koreografu domače Hrvaške in Slovenije, tudi ali predvsem na festivalih. Ker angleščina dandanes ni ovira, je besedilo razumljivo večini. Žal pa zaradi slabe kvalitete opreme in mestoma slabe artikulacije besedilo ni bilo vedno jasno in je bilo potrebno o napredovanju teksta v predstavi sklepati posredno preko dobrega poznavanja vsebine Antigone. Ne da je podrobno poznavanje sosledja dogodkov pomagalo pri razumevanju koreografije, saj je izvajalec z nezaznavno subtilnostjo prehajal med liki in napredovanjem zgodbe. Iz tona glasu se je dalo prepoznati, kateremu liku je v nekem trenutku posodil glas, in po pretečenem času o približnem nahajanju v tekstu.

Natančna umestitev vsakega trenutka v strani Antigone pa niti ni namen uprizoritve. Dramaturg predstave Goran Ferčec jo postavlja v širši kontekst Ferlinovega dela v solistični konceptualni seriji predstav Sad Sam in razširjenih koreografskih uprizoritev Staging a play. Vsebino Antigone skuša dekonstruirati in v zgostitvi ene osebe uprizoriti vse like, njihova medsebojna razmerja in zaporedje dogodkov. Predstava želi graditi novo obliko gledališča in razbirati nove logike reprezentacije. Ferčec poudarja, da gre za lovljenje ravnotežja na robu izvedbene logike. Z odkritim tveganjem se Ferlin loti radikalne gledališke in koreografske rekonstrukcije drame preko zgolj lastnega telesa v interakciji z glasom, ki prihaja iz zvočnikov.

Ravno ta glas, ki govori odlomke iz Antigone, daje predstavi največjo moč. Angleški govor občasno umolkne in le takrat se izvajalec pokaže s svojim mestoma spačenim obrazom. Grotesknost obraza gledalce naslavlja neposredno v nasprotju s predstavami, kjer se nam plesalci smehljajo ali je njihov obraz le izraz fizično napornega gibanja. Kadar iz zvočnikov doni hreščeč in težko razumljiv govor, so usta in premikanje obraznih mišic gledalcem skriti. To plesalec doseže preko obračanja obraza stran od gledalcev, nadevanja za predstavo tudi sicer pomenskega rekvizita bojne čelade ali pa premike glave dodatno zakamuflira z razmršeno lasuljo. Ferčec pravi, da je govor poglavitno koreografsko orodje, ki s telesom in njegovim gibanjem vzpostavlja celovito podobo. Dalje pravi, da je govor osvobojen telesa in aparata njegove proizvodnje. Iz poslušanja predstave pa je očitno, da je glas odvisen od mehanskega prenosa.

Tekom predstave se naivno sprašujemo, če Ferlin govori slišane besede, ko je obrnjen stran od nas. Vidimo, da ima pritrjen mikrofon, a ne vidimo, če ga dejansko uporablja. Čeprav si lahko želimo, da bi temu vprašanju prišli do dna in iščemo informacije, ki kažejo eno ali drugo, na koncu odgovora ni. Zvok govora je preveč izčiščen, si rečemo, da bi ga lahko govoril v realnem času. A zvok je hkrati tako popačen, da bi lahko do šuma prišlo v povezavi mikrofona z ozvočenjem. Predstavi uspe s pomanjkanjem drugih elementov scene in koreografije gledalce siliti ravno v to prevpraševanje govora. Morda se šele na koncu predstave sprijaznimo, da je potrebno govoru dopustiti svobodo in resno vzeti dramaturgove besede, da je govor osvobojen, in s tem sebe osvoboditi tega vprašanja.

Predstava v svoji meditativnosti, mirnosti in nezaznavnih koreografskih ter igralskih prijemih v nas resonira še dolgo po ogledu. Ponuja proste interpretacije in kaže na umetniško sponatnost, preurejeno v fizično zahtevne, a navidez spontane gibe. Ker gre še za eno v vrsti mnogih uprizoritev Antigone, nazadnje v SNG Drami 2017, je sveže ravno pomanjkanje prisile, da moramo ob višjem moralnem dejanju Antigone doživeti katarzo, in se lahko zadovoljimo le s sproščujočim občutkom, ki ga prinese nekonvencionalni koreografski pristop k tragediji.

...