Predstava z naslovom Razglednice ali Strah je od znotraj votel, od zunaj pa ga nič ni, ki so jo prejšnji mesec krstno uprizorili v Drami, je nastala po dramskem besedilu slovenske dramatičarke Simone Hamer. Ne le kateremkoli besedilu, temveč po tistem, ki je bilo nagrajeno z letošnjo Grumovo nagrado na Tednu slovenske drame le nekaj dni pred premiero predstave.

Dramsko besedilo Simone Hamer poskuša zajeti vprašanje in odgovor hkrati: kaj je tisto, kar nas določa? Del vprašanja razvije skozi fotografski objektiv glavnega lika Tinke in skozi niz prizorov, enot, lahko jih tematsko poimenujemo kar razglednice. Dramski fragmenti, ki si ne sledijo kronološko ali po logiki linearne pripovedi, skupaj ustvarijo konglomerat celotnega dramskega besedila. Predstava to celoto poskuša na odru zajeti s pomočjo vidne distinkcije med dvema svetovoma. Že tako fragmentirano besedilo razdeli na dva pola. Predstava tako lebdi v prostem prostoru med fotografskim studiem popotnice Tinke ter prizori z Osvajalcem in Oprodo.

Del odra, ki ga zaseda fotografski studio, služi kot podlaga za projiciranje potovanja popotnice Tinke, ki jo igra Polona Juh. Barbara Žefran odigra vse tujce in domačine, s katerimi Tinka stopi v stik med spoznavanjem sveta skozi objektiv svojega fotoaparata. Skozi različne situacije v različnih razglednicah se giblje kot opazovalka in spoštljiva zapisovalka zgodb širnega sveta, Polona Juh pa vlogo razvije še bolj v smeri razmišljujoče in kontemplativne posameznice in vlogi nekaj doda na poetični ravni.

Na drugi strani pa Saša Pavček in Nina Valič ustvarjata prizore oziroma razglednice dvojice Osvajalca in Oprode iz različnih časovnih obdobij. Ustvarita zgodovinsko izpričano velike osebnosti, od Krištofa Kolumba do Hitlerja in Himmlerja, nazadnje pa končata kot sodobna brezimenska politika. Ustvarjalci do velikih zavojevalcev izberejo komični pristop, ki razkrije njihove groteskne obraze. Zaradi uporabe bolj vsakodnevnega jezika in splošne komične note v njunih prizorih pa njune razglednice delujejo kot komični vložek v ostalem dogajanju.

Distinkcija med svetovoma se potencira že na ravni jezika likov. Tinkini monologi so že v svojih koreninah bolj poetski v primerjavi z Osvajalčevim in Oprodovim bolj realističnim govorom. Očitna razlika, ki kar bode v oči oziroma v ušesa, dvojno podčrtuje razliko v njihovi osebnosti: Tinka v glavnem kot opazovalka ter Osvajalec in Oproda kot komična, vendar kruta zavojevalca.

Sredinsko mesto med enim in drugim svetom pa zavzemajo pasaže oziroma monologi različnih predmetov, kot so pero, drevo ali celo most. To so neme priče, ki najbolj objektivno iz prve vrste poročajo o grozotah, ki so se dogajale širom po svetu in v zgodovini. V režiji Ajde Valcl so ti predmeti oživeli s pomočjo projekcije montaže fotografij in avdio posnetkov. Monologi se izgubijo v konglomeratu ostalih razglednic, kajti prehodi med Tinkinimi monologi in monologi predmetov so sprva neizraziti.

Glavna pola predstave, svetova popotnice in zavojevalcev, se tako vsak na svoj način spopadata z vprašanjem odgovornosti. Kaj odnese popotnik od potovanja in kaj pusti zavojevalec na novem ozemlju? S kakšnim občutkom odgovornosti to počnemo? Kakšne posledice imajo dejanja? Kaj ostane?

Na ravni forme predstava dvakratno podčrtuje svojo vsebino. Če je že samo besedilo grajeno na vsebinski binarni opoziciji in medsebojnem definiranju, predstava to postavi v sprednji plan. Najsi bo to poetično in komično, moderno in novo ali umetniško in politično. Predstava z vizualno ločitvijo na levi in desni del odra, različnim barvami luči ter predvsem na ravni jezika ustvari dva popolnoma ločena svetova Tinke in zavojevalcev. Oba pola sta vsak po svoje suverena gledališka dela, vendar izgubita stičišče in medsebojni kontekst.

Svetova bi drug drugemu morala ustvariti skupni kontekst predstave, najsi bo to zgodba o tesnobi modernega človeka ali o odgovornosti do sočloveka, o katerem govori samo dramsko besedilo. Jasna ločitev teh dveh svetov le na trenutke najde vezne točke in zato predstava deluje razkosana na dva sterilna dela, ki si izmenjujeta žaromet. Ob koncu težko pričakovanega glasnega trka politike in umetnosti ne dočakamo, temveč nadaljujeta pot drug mimo drugega, prostor med tema dvema svetovoma pa ostane nedefiniran.

Besedilo predstave je nastalo po naročilu, po podelitvi Grumove nagrade pa so bila pričakovanja velika. Razglednice so zgleden primer tega, kako se moderni slovenski avtorji lahko še zrinejo na slovenske odre skozi razpoke vrat institucionalnih gledališč. In navkljub razparcelirani postavitvi je samo dramsko besedilo zares gosto v vsebini in drugačno v formi, ki pa ji gledališče težko sledi.