Ritem, ki izzove odziv

Ritem, ki izzove odziv

Recenzija dogodka
2. 10. 2020 - 13.30

Ko je julij, pride v Ljubljano festival uličnega gledališča Ana Desetnica in zasede del mesta – v zadnjih treh letih Slovensko od Kongresnega trga do Figovca. Oblikuje se malo mestece z vsaj tremi vzporednimi prizorišči, tako da lahko vedno spizdiš, če ti predstava dojadi, in uletiš v drugo. Vrvež obiskovalcev oblikuje varno zaščitno mrežo podpore, v kateri lahko predstave zaživijo in rastejo. Čustvena izmenjava med nastopajočimi in spontano oblikovanim avditorijem, pogledi iz oči v oči, telesna bližina – to ni le draž uličnega gledališča, ampak tudi njegovo bistvo; tu se porodijo različne estetike in izkušnje. Za razliko od dvoranskih gledaliških oblik, ki jim dajo fizični okvir zgradbe ali dvorišča, je skupnost v uličnem gledališču vedno močno občutna in očitna. Nato pride leto 2020 in z njim koronaukrepi.

Namesto sončnega julija mrzel september. Po tem, ko se je okrnjeni poletni del festivala še odvil v skladu z omejitvijo na 500 obiskovalcev, je bila jesenska etapa med 17. in 19. septembrom izvedena v strožjih pogojih. Okoli nepokošenega travnika pri Ambroževem trgu ob stari bencinski črpalki na nabrežju Ljubljanice je bil napet rdeče-bel trak, ki je določal prizorišče. Na njem 50 plastičnih stolov. Oštevilčenih. Publike pa še manj: nemara nas je 30. Septembrski oblačni četrtki pač ne privlačijo počitniško razpoloženih družin, ki bi z otroki posedale po festivalu. Povrhu tega izgleda, da bo deževalo. V gledališko ogrado stopi moški in si radovedno ogleduje pas z bobnom na sredini. Nadene si ga. Začne se z udarcem.

Udarec.

Nadaljuje se z ritmom. Priteče dekle in tolkalcu odgovori z udarci po samostoječih bobnih. Iz njunega dialoga nastane skladba, po kateri na prizorišče priteče še ostalih šest članov barcelonske zasedbe Sound de Secà. Ko četa ljudi z nasmehi do ušes zaokroži okoli nas, se zdi, da je v našo podalpsko potlačenost z njimi prišlo tudi katalonsko poletje. Slišimo ga, ko primejo za tolkala.

Večina uličnih predstav za to, da bi vzpostavile začasno skupnost, iz katere lahko na ulici šele vznikne gledališče, uporablja karakterje. Ti služijo kot uporabniški vmesnik, s pomočjo katerega publika vstopi v predstavo, performerji pa nato usmerjajo njeno pozornost k dogajanju, ki ga pogosto uokvirja zgodba. Predstava Possê nima ne karakterjev ne zgodbe, ima pa vse tiste performativne prvine, ki omogočijo karakterje in zgodbo. V medsebojni igrici domislic in odzivanja, ki poganja predstavo, nastopajoči svoj namen vedno komunicirajo s pogledom – tako soigralcem kot občinstvu. Prav tako počakajo na reakcijo gledalcev, preden se dogajanje nadaljuje. Jedro dogajanja je skoraj otroška igra med nastopajočimi, v kateri se izmenjujeta iniciativa in sledenje.

Ena od odlik predstave je brezhibno zlitje bobnanja, plesa in igre – vsi nastopajoči namreč počnejo vse to in vse to počnejo tudi hkrati. Pri tem člani kolektiva Sound de Secà nimajo ne gledališke ne plesne izobrazbe, pač pa se pri skupini tolkalcev po desetletju druženja, žuranja in igranja poznata brezhibna uigranost in medsebojna kemija. Nekje na svoji poti so pobrali tudi režiserja Genísa Farrana, ki gleda predstavo s strani; član skupine Robert Canela pa sklada njene bobnarske kompozicije. Lahkoten spoj glasbe, giba in skupinske dinamike nas preslepi, da se zdi, kot da so kompleksne skladbe spontano nastale med izvajanjem. V skladbi, ki jo slišite v ozadju, recimo, na točno določen udarec vsi nastopajoči hkrati izvedejo isti gib, kar sredi uličnega prostora ustvari močan vizualni učinek. Zavedeta nas ravno enostavnost gibov in akcij ter vešče vodenje naše pozornosti h glasbeni strukturi, ki tvori ogrodje predstave.

Possê je bila zasnovana kot pohodna predstava – gre torej za poulični žanr, pri katerem se nastopajoči premikajo po ulici in sproti nabirajo občinstvo. V koronski priredbi, ki smo si jo ogledali v Ljubljani, je postavitev statična, pri čemer smo gledalci sedeli po celotnem obodu krožnega prostora predstave. Kljub rosenju in nizki udeležbi je predstava zaživela. Sound de Secà igrivost, ki jo ustvarjajo med sabo, fluidno prenašajo na občinstvo. V krožni postavitvi predstave so pogosto s hrbti drug proti drugemu in z obrazi proti publiki. Njihov čustven izraz ne odraža notranjih stanj, ampak je vedno obrnjen k prejemniku. Vedno je že v odnosu, v igri ‒ deluje kot povabilo, češ, priduži se nam. Na enak način se v predstavo vpisuje ritem bobnov. Ne gre za milozvočno poduhovljeno melodijo, ampak za čutno zaznavno vibracijo basov. Za ritem, ki pričakuje telesni odziv – bodisi udarec na boben, plosk rok, krik ali ples.

Possê je lekcija iz enostavnosti in komunikativnosti. Čeprav gre v bistvu za glasbeno predstavo, jo vzpostavljajo elementarna odrska sredstva: hoja, pogledi, nasmehi, povezave, pobude in odzivanja. Skoznja se uspešno manifestira želja skupine, da bi dinamiko svojega žuranja prenesla v skupinsko situacijo z gledalci. Ti postanemo del začasne heterotopije, začasnega odmika od vsakdana, ki ima obliko srečanja med gledalci in izvajalci. Glasbeni strukturi, ki daje dogodku časovno hrbtenico, je dodana srčika uličnega gledališča brez vsake navlake – občutek, da smo skupaj. A predstava ne prinaša samo bobnanja. Konča se s tole pesmijo, ki ji na koncu pritegne še občinstvo.

Tale pesem

*** *** ***

Foto: Luka Dakskobler

Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness