Tokrat vstopamo v polje odklonskega, kjer se že drugič zapored, v manj kot enem letu formira festival ali, bolje rečeno, drugi letni shod slabo prilagojenih –Sindikat odklonskih entitet v organizaciji in produkciji zavoda Emanat. Festival oz. sindikat, torej v tem primeru zaščitnik samozaposlenih ustvarjalcev neodvisne scene, je v predhodnem tednu razprl prostor in pogoje za delo in predstavitev ustvarjalcev, ki tovrstnih priložnosti v tekoči produkciji morda nimajo. Vendar kaj je tisto, kar je odklonsko znotraj uprizoritvenih umetnosti? Govorimo o praksah, ki se morda ne uvrščajo čisto klasično pod nobeno podzvrst neodvisne scene, jim ni moč prilepiti predpone zgolj plesa ali performansa ter se gibljejo v sferah alternativnega, podzemnega, nedorečenega. V tokratnem prispevku se osredotočamo na neosvetljen del znotraj domačega in mednarodnega programa, ki ga še nismo pokrivali.

Če na hitro opravimo površinski pregled dogajanja, se zdi, kot da se odklonskost, ki jo sindikat zastopa, najbolj kaže v raznovrstnosti vsebin – vse od osvetljevanja telesnosti in seksualnosti prek vsakdanjosti in političnosti ter formatov, ki se gibljejo preko klasičnega performansa, pa vse do cirkusa in stand-upa. Vsesplošna atmosfera dogajanja je ustvarjala občutek majhne sproščene in odprte skupnosti, ki svoje entitete že skoraj prijateljsko razvršča in umešča med gledalce ter publiko znotraj in onkraj uprizoritve vključuje v lasten ustroj. 

Poleg nove epizode Tatov podob v Gromki, ki so zopet ponudili paleto inteligentno domišljenih in performativno razgibanih točk, se je v podobnem formatu odvila uprizoritev Futraj moj ego v izvedbi Anje Bezlove. Peformerka se je, sorodno kot tatovi, lotila burleskno-kabarejskega pristopa, kjer je znotraj ene uprizoritve tako na odru kot prek videa kreirala serijo likov, ki so preigravali ženske in slovenske klišeje. V sicer ohlapno performativni izvedbi in nekoliko naivnem konceptu se je avtorica in performerka spustila v smešenje stereotipov, zaokroženih v zbiranje podpisov za prepoved vojne v Sloveniji, in problematiziranje občega pomanjkanja znanja. Tega je naslavljala skozi formiranje publike v razred, ki ga izobražuje o strpnosti ter perečih družbenih in političnih tematikah. Uprizoritev je v estetskem in izvedbenem smislu ustvarila občutek nekakšnega undergrounda devetdesetih, ki pa odklonskosti onkraj alternativne temperature v uprizoritvenem smislu ni dosegla.

Čeprav so se v prejšnji sindikat že uvrščale prvine improvizacije in stand-upa, pa nas je v tokratni ediciji presenetila Shazia Mirza z izvedbo zelo klasičnega formata stand-upa, naslovljenega Delo v nastajanju. Čeprav je komedijantka zvezdnica v Veliki Britaniji, je bil obisk Stare elektrarne številčno intimen, s čimer je ustvarila občutek klubskega nastopa, ki je komedijantki deloval v prid, saj ga je tudi vsebinsko naslovila. V porastu internetne televizije in vsebin, ki jih ponuja mainstream produkcija, na primer Netflix, se stand-up kot forma, ki združuje entertainment in politično, skoraj izobraževalno gesto, ne nek način zdi neumestljiva v obravnavani sindikat. A če format prestavimo v kontekst Slovenije, kjer je stand-up sinonim za obravnavanje seksističnih in rasističnih stereotipov, preigravanje klišejev o moških in ženskah in preprosto poneumljanje publike, ki v gledališču onkraj poceni vicev in preproste situacijske komike nima večjih pričakovanj, se zdi, da je sindikat pravi naslov za tovrstni nastop, kjer je stand-up lahko več kot vse to.

Na odru se onstran klasičnega stand-upa ne dogaja veliko; v uri in pol se vsebinsko vzpostavi humoren družbeno-kritičen lok, ki zaobjame problematizacijo zahodnega sveta in njegovega odnosa do žensk, muslimanov, Brexita in debelih belih moških. S sloganom „I feel sorry for white man, because their time is over, this is a time for women“ Shazia zaobjame tudi vsesplošni občutek sindikata in v kombinaciji cinično-ironičnega zastavi vsebinsko podstat, ki smo jo v nadaljevanju spremljali vseskozi sindikat.

Kot kultna ponovitev znotraj programa se je odvila copy-paste slovenska adaptacija predstave Marijs Boulogne Večna medikacija, ki jo je leta 2006 premierno priredila in prerežirala Simona Semenič. V okviru sindikata je bila letos uprizorjena trideseta ponovitev v izvedbi Barbare Kranjc Avdić in Jelene Rusjan. Večna medikacija jevsebinsko in uprizoritveno še najbolj zajemala nek vsesplošen konglomerat vsega, kar predstavlja sindikat, s čimer je zarisala rdečo atmosfersko nit celotnega festivala. Predstava v svojem jedru pripoveduje o spočetju in rojstvu božjega vnuka, o liku Rose, deklice, ki ne joka. Naracija je dramaturško speljana preko ekscesnosti, objestnosti, eksplicitnosti, vulgarnosti, fanatičnosti, vse do norosti in končne - večne medikacije. Izvedbeno predstava v logiki trash estetike preigrava prvine gledaliških klišejev, predmetnega uprizarjanja, križanja lutkovnega in performativnega pristopa. V eni uri dobimo občutek, kot da smo se premestili dvajset let nazaj, v svet in čas, kjer so seksualne, verske in fekalične eksplicitnosti na odru predstavljale noviteto in drznost, kar pa nas v kontekstu obujanja stare predelane predstave v resnici ne zmoti, temveč nostalgično popelje v skoraj zgodovinski odvod neodvisnega gledališča.

Marijs Boulogne kot vsestranska ustvarjalka je znotraj sindikata poleg izvedbe originala svoje uprizoritve razstavljala tudi male kvačkane vulve v okviru interaktivne instalacije v Galeriji Alkatraz. Predstavila je tudi prostorsko instalacijo pletene rožnate vulve SWELF, ki je kot scenografija služila najbolj pričakovani ustvarjalki in performerki sindikata Sophii Rodriguez.

Moja narava, idejno zamišljen kot improvizirani performans, se v sami izvedbi kaže kot plesno-dialoško srečanje s publiko. Rodriguez, ki pleza, se spogleduje, obeša in guga, skoraj akrobatsko onegavlja razsežnosti pletene vulve, se skozi njo prebija in išče pot do gledalcev, išče jezik, s katerim bi lahko v sproščeni, razgaljeni različici nagovorila publiko. Estetsko zanimiv performans zaradi spoja golega energično in karizmatično gibljivega telesa, vpetega v kombinacijo monumentalne vulve znotraj še monumentalnejše Stare elektrarne, pa se na vsebinski ravni ni premaknil dlje od asociativnega naslavljanja tukaj in zdaj, performerkinega odnosa do sebe, njenega telesa v prostoru z nami. 

Peformansu je naslednji dan sledila javna predstavitev delavnice #brezfiltra, ki je pod vodstvom Rodriguez predstavljala zaključek sindikata in nekako zaobkrožila rdečo nit festivala. Predstavitev je v obliki na pol improvizirane uprizoritve mladih plesalcev in performerjev razprla razsežnosti vprašanja odklonskih entitet ter v bizarnosti imaginarnih likov, ki raziskujejo svoj glas in telo v uprizoritvenem prostoru, orisala nekakšno žanrsko bodočnost, ki ji sindikat poskuša slediti. 

Bolj kot vsebinska in uprizoritvena vprašanja pa je Sindikat odklonskih entitet v svoji butični izvedbi razprl problematiko lastne festivalske identitete. V poplavi majhnih festivalov, ki se fokusirajo na specifičen odvod uprizoritvenih umetnosti neodvisne scene, se zdi, kot da se neodvisna scena s tovrstnim razmejevanjem čedalje bolj razdeljuje. S tem se razkropi in nekako zapade v cikel naslavljanja zgolj specifične, že obstoječe publike. Čeprav je sama pomembnost festivala več kot očitna, saj predstavlja in vpeljuje tako vsebinske kot uprizoritvene prakse, ki znotraj drugih festivalov in rednega programa morda ne najdejo svojega prostora, pa se vseeno zdi, kot da se tovrstni festivali s svojo osamosvojitvijo hkrati tudi osamljajo in na nek način čedalje bolj zapirajo v lastno sceno.

Vprašanje, ki se na tej točki postavlja, je, ali je neodvisno sceno smiselno razločevati na toliko „samostojnih entitet“ ter si s tem ožiti prostor in razpon publike, ali pa je zgolj potrebno slediti miselnosti, da vsaka mikro scena znotraj neodvisne scene potrebuje svoj prostor. Svojo publiko že ima; ji slednja zadošča, ali ustvarja zgolj zanjo? V vsakem primeru so iniciative, kot je Sindikat, nujne in bistvene za negovanje, razgibanost in razvoj sodobne uprizoritvene scene ter njenega eksperimenta znotraj neodvisne umetnosti.