Skok v ulično kritiko X: Recenzija predstave Fun Fact. Predstava je bila uprizorjena 29. avgusta v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana kot del festivala Mladi levi.

***

A veš tisto, ko prvič slišiš šalo o devetem septembru in dvojčkih in ti je smešno, ampak ti je tudi malo nerodno, ker te skrbi, da si slaba oseba, ker se smejiš. Ampak potem pa prileti ta druga šala.

Ba dum tsss

Ta druga šala je že smešna. In tretja in četrta. Jebi ga, svet je pač nepovratno v kurcu, in dokler ne jočemo, se lahko vsaj smejimo. In zato je 9/11 smešen. Ampak, a je res? Fun fact, nekateri pravijo, da ne. Diskutirajmo.

Slovensko-estonska koprodukcija Fun Fact nas posede za mize v skupinah za kviz in nam s prvo od zgodbic oriše samoreflektivni lok, ki ga bo poskušala v naših možganih zakuhati v naslednji uri in pol. Lik, ki ga uprizarja Primož Bezjak, je kot mulc oboževal pašteto, in to tako zelo, da je v prid [beri šepetaje, erotično] zapeljivega kosa svežega, belega kruha z ravno prav debelo namazano plastjo paštete zignoriral, da je sestra pod oknom stotalkala avto. Ob tem se je povprašal, celo obtožil: [beri poudarjeno in dramatično] Kdo sem?

Toliko za začetni nadnapis ali opozorilo publiki. Zdaj nas bodo skozi tekmovalno igro pub kviza poskušali zapeljati in omamiti z zabavo, da bi nas lahko potem streznili v prav takšen samokritični razmislek. Ampak mi – v nasprotju z njegovo sestro – dovolj hitro opazimo, kaj je pred nami.

Ba dum tssss

Začetna vprašanja so lahkotna. V skupinah si razbijamo glavo, s kom je slovenska sveže samostojna nogometna reprezentanca igrala svojo prvo tekmo, kaj so predvajali estonskemu predsedniku na obisku v Sloveniji in zakaj je Rodinov kip misleca gol. Fun fact, zaradi Freuda. Vsaj tako meni druga najzabavnejša ekipa v dvorani. Prva je, kakopak, naša, ker za eno mizo združuje pet genzijevcev.

Vprašanja predvidljivo in postopoma zavijejo v temnejšo ulico družbenih nepravičnosti, naravnih katastrof in množičnih nesreč v obliki poplav, požarov in potopov. Vrstijo se opisi panike, ki je zajela palubo ladje Estonija, ko je leta 1994 potonila, in podatki o smrtnih žrtvah v nesreči letala Inex-Adria, ki je v megli trčilo v korziško goro. Pilot je pred trkom baje izjavil: »Gôtovo je.«

Nasmeški naj bi postajali grenkejši, smeh nekoliko bolj samoreflektiran in prežet z občutkom sramu, v nas naj bi se prebujala obča krivda, da sodelujemo v bar kvizu o tragedijah. Ampak guilt trip deluje nekoliko slabše, če se tega nihče od nas ne spomni, ker nas takrat še ni bilo. Guilt-tripanje je pač milenijski očiščevalni ritual, medtem ko smo mlajši vso to osebno krivdo že zdavnaj pretopili in memificirali. Vrla gen Z ekipa se zato ne da. Ne uspeva nam zadrževati svojega nadstandardnega, zeitgeistovskega, inter-nad-in-pod-tekstualnega, od družbeno politične marginaliziranosti zaznamovanega komičnega talenta, da še takšno oh in sploh tragedijo kar najokrutneje desakriramo.

Vneto se na primer vržemo v nalogo, naj po vzoru nizozemskih kolonialistov v ladjo najučinkoviteje razporedimo sužnje. Prvemu predlogu se zoperstavi ugovor: »Ampak nekam morajo srat’!« Dilemo hitro razrešimo. A misliš, da so se Nizozemci ukvarjali s tem, kam sužnji serjejo? Generacijska krivda za suženjstvo pač ni naša, zato hehetanje srednje uspešno zadržujemo tudi, ko igralci v smrtni tišini na tleh uprizarjajo sardinjenje teles pod ladijskim krovom.

Da bi nam vseeno aktivirali kakšno sramotilno mišico, performerji uberejo drugo strategijo: deli in vladaj. Vsaka skupina mora izbrati, koga izmed njih bi po načelih triaže najverjetneje prvega oskrbeli v primeru nesreče. Kaj bolje razbije skupnost kot razmislek o tem, koga bi najlažje žrtvovali in kdo si zaradi [beri šepetaje, erotično] svetlolase, voljne, družbeno koristne maternice zasluži preživeti. Ampak generaciji Z je individualizem vendar naš doma! Na listek kot odgovor torej skupinsko napišemo »Mene« in dodamo smeškota, da je jasno, da se nas splača rešiti, ker smo res zabavni in kjut.

Vremenske razmere se zaostrijo in okvir kviza odpihnejo močni sunki vetra, ki dvigajo črno ponjavo, obešeno s stropa. Ta najprej pobaše eno mizo [nomnom], medtem ko nam nastopajoči razlagajo, da se ne smemo ozirati nazaj, za temi, ki smo jih izgubili. Črnina se širi, v zraku tulijo sirene za evakuacijo, ljudje vstajajo in se pomikajo proti varnemu zavetju tribune na drugi strani ponjave. Naša miza obsedi na mestu. Dovolj daleč smo. Zdi se nam, da smo varni. In nemara se nam tudi malo ne da. Haha, I guess, da bomo umrli. Mimo prihiti performer s puhalom za listje in nam zavpije, naj ostanemo, kjer smo. Prav, saj smo itak nameravali umreti.

Za mizo prevedrimo nevihto. Ko se plahta poleže, na tej strani ostanemo skoraj sami, kar nas pripelje do očitnega zaključka, ki ga razglasi član naše mize: »A smo zmagali?«

[predstavljaj si ploskanje, ki nato nenadoma utihne]

Po pogledu performerjev sklepamo, da ne.

Med zaključnim monologom, ko se gledamo s tistimi, ki so končali na tribuni, si tiho čestitamo, da smo tako zabavni in da so bili pravi fun facti šale, ki smo jih počili po poti. Razumeli smo, kaj je predstava skušala sprožiti v gledalcu: zabrisati in nato resno ozavestiti mejo med tragičnim in zabavno zanimivim. In to je, priznajmo, precej verodostojno storila za predstavnike milenijcev v občinstvu. Pri mlajši publiki pa je, kot drugo letalo v dvojčka, trčila v generacijsko pogojeno potrebo, da se zajebavamo iz vsake tragedije, takoj ko – ali še preden – je to družbeno sprejemljivo. In imeli smo se super, samo iz povsem drugih razlogov. Pilot je mogoče res rekel »Gôtovo je«, ampak humor vsakič znova reče »We’re so back«.

Skratka, shut up, predstava, pet nerealno duhovitih gen Z ljudi brez volume-controla is talking. RIP kapitan une estonske ladje, you would have loved, kok je bil estonski igralec pravičniško pissed v tvojem imenu, res nisi bil kriv.

Ena drugo po ramenih tapkata Zala Julija in Nika.

RIP Bush, you would have loved ta fotošop.

***

Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega  programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Družine umetnosti Narobov in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani  Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v  sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.