Skok v ulično kritiko IX: Recenzija predstave Mrmranje kolektiva Susie Wang. Predstava je bila uprizorjena 27. avgusta v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana kot del festivala Mladi levi.

***

Pod naslovom predstave si verjetno predstavljamo tiho in umirjeno, mrmrajočo uprizoritev in ob vstopu v dvorano scenografija to tudi potrdi. Na odru je namreč plaža, sestavljena iz ogromne modre sintetične plahte, napeljane od stropa navzdol, ter rumene podlage, ki ustvarja podobo peska. Sceno podpirajo zvoki morja in tako vse kolektivno stremi k morski atmosferi. Realistični scenografiji pa kontrira abstrakten in nadrealističen narativ predstave.

Najprej se na prizorišču pojavi neznana plavalka, ki skoči v morje, potem pa je na odru ne vidimo več. Nato pristopi mož Barni, pridruži se mu žena Sabine in skupaj prikazujeta nekoliko absurden zakonski odnos. Večino časa na primer delujeta kot neznanca, hkrati pa se vsake toliko romantično sladko poljubita, pogovarjata se o resnih zakonskih stvareh, vendar je njun ton robotski. Vendar ta kontradiktornost odnosa ni predstavljena kritično, marveč šaljivo. Predstavo tako na prvi vtis doživljamo precej igrivo in zabavno.

Nato pa v dogajanje med njima vstopi čudaška neznanka Kim in – sicer s prijaznim tonom – nadleguje ženo, takoj ko njen mož izgine v morju. Počasi in usklajeno z dramaturškim lokom se tako lahkotna predstavica začne zapletati. Dogajanje postaja vse bolj čudno, kar je še najbolj videti v stopnjevanem čudaškem obnašanju neznanke – najprej opazimo, da ima črna usta, ker se nažira z bomboni iz oglja, nato poje celotno tubo sončne kreme, ko jo žena prosi, naj jo namaže po hrbtu. Tudi odnos med ženskama je vse bolj čuden, neznanki se namreč začneta prehitro in preosebno spoznavati, druga drugo sprašujeta osebne stvari in tako vstopata v osebni prostor sogovornice. Hkrati njun odnos vse bolj nakazuje na lezbičnost. Ta se še bolj razvije in poveže s paranormalnostjo, ko nenadoma sredi plaže opazimo skrivnostno jajce, ki se začne premikati in celo stopi v stik z junakinjama.

S tem predstava odpre prehod iz realnega v imaginarni svet. Gib postane grotesken in grozljiv, vzdušje se iz lahkotnega spremeni v skrajno neprijetno. Sabine sede na jajce in zdi se, kot da bi jo jajce obsedlo, njen obraz postane demonski. Kim na drugi strani začne izvajati čudne rituale, ki prav tako delujejo demonistični. Povrhu vsega pa je homoerotični odnos med ženskama predstavljen stereotipno. Tako se v gledalcu ustvari moralni razkol med tem, da bi pogledal stran, ker je vse tako klišejsko, in težnjo, da ne odvrne pogleda, saj je občutek podoben tistemu ob ogledu grozljivke ali med listanjem po rumenih časopisih – čeprav nam ni prijetno, je človek v svoji podzavesti preveč pokvarjen, da bi se lahko takšnemu početju uprl.

Vso to pot od preprostosti do bizarnosti v levem kotu odra podpira glasba, ki nas na začetku pozdravi s šumi in pljuskanjem morja, nato pa postopoma vse bolj spominja na dramatično filmsko glasbo, ki podkrepi tako čudnost kot emocije. Zvok se tako z zgodbo ujema in jo hkrati dopolnjuje. Še več, predstavi uspe z uporabo zvoka ustvariti občutek filma, ki je zaradi vse te demonskosti in bizarnosti po žanru seveda grozljivka. Še najbolj spominja na Kubrickov The Shining (v prevodu Izžarevanje), saj se enako igra s psihološko strahljivostjo, rezkimi zvoki in neprijetnostjo. Podobno kot v omenjenem filmu, kjer glavni junak Jack postaja vse bolj čuden in strašen, se tudi v predstavi napetost stopnjuje, jajce postaja vse večje in večje in vsi smo na trnih.

Tako predstava najbolj spominja na psihološke trilerje, ki odpirajo nadnaravno in potlačeno. Zanimivo pa je, da je konec srečen, kar pri takšni zvrsti ni ravno običajno. Mož in žena se namreč spet snideta in luč se ugasne v njunem objemu. Kljub neznanski čudnosti in abstraktnosti je na koncu vse kjut in hepi. Vprašanje je, kaj sporoča ta konec. Tako mi po ogledu predstave ostaja pomislek, da je bila to pravzaprav parodija takšnih filmov, da bi se morda lahko končali srečno in ubili vso to čudnost, ki je popolnoma nerealna in se z njo ne moremo poistovetiti. Ob koncu uprizoritve se namreč dogajanje povrne v morsko vzdušje in gledalec hitro preneha biti pretresen nad vso abstraktnostjo, se pomiri in odide naprej v svoje življenje, z mislijo, da je videl dobro predstavo. Morda je tako prav. Morda ni treba, da nas vsaka stvar pretrese in pusti nestabilne še en teden.  

***

Zapis je nastal v okviru modula Skok v ulično kritiko, dela celoletnega  programa Ulična kritika. Program poteka pod okriljem Družine umetnosti Narobov in v partnerstvu z Radiem Študent ter je sofinanciran s strani  Mestne občine Ljubljana. Modul Skok v ulično kritiko nastaja v  sodelovanju s festivalom Mladi levi in zavodom Bunker.