Od leta 2019 naprej je v delu plesalke in koreografinje Leje Jurišić opaziti izrazit vpliv ameriškega postmodernega plesa ter neoavantgardih pristopov poznih šestdesetih let prejšnjega stoletja. Tako sta leta 2019 z glasbenikom Milkom Lazarjem v predstavi De facto s trkom plesa in eksperimentalne glasbe razkrila samonanašalne momente obeh umetniških disciplin, ki so pokazali na njuno v visoki kulturi sicer prikrito materialno podstat. Leta 2020 je Jurišić dvourni dogodek Ni mogoče čakati zaman oblikovala s principi naključja, igrivosti in trajanja, recimo tako, da ji je telesne pozicije določil met kamenčkov. V letošnji predstavi Koncert, ki smo si jo ogledali februarja, sta z dramaturginjo, scenografinjo in oblikovalko svetlobe Petro Veber konceptualno nanizali zaporedje prizorov, ki so izhajali iz principa avantgardnih uprizoritvenih partitur.

Pri naštetih predstavah Jurišić avantgardnih strukturnih principov konstrukcije, načrtovanja, naključja in samonanašalnosti ni uporabljala v njihovi berljivi, čisti, demonstrativni obliki. Namesto tega so ti oblikovali dramaturško ogrodje, na katero je lahko pripela svoj specifičen perfomativni pristop, ki tvori močne kontraste med navidezno rafiniranostjo visoke kulture in prešvicano telesnostjo, ki visoko kulturo hkrati vzpostavlja in spodkopava. Pri tem Jurišić oblikuje duhovit tok navidezno spontanih menjav med telesno izčrpavajočim trajanjem, nenadnimi fizično zahtevnimi gibi in hudomušnimi komentarji.

Te koordinate smo lahko opazili tudi na premieri projekta Rdeči gozd, ki smo si ga ogledali 14. decembra v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana. To pot Jurišić ni na odru, pač pa je k sodelovanju povabila mlade plesalce, rojene med leti 1992 in 1997, z različnimi plesnimi ozadji, od sodobnega plesa do hiphopa in flamenka. V ustvarjalnem procesu, ki je potekal od marca, je vsak performer pod vodstvom Jurišić oblikoval svoj solo material, te pa je nato ustvarjalna ekipa skupaj s Petro Veber in glasbenikom Eduardom Raonom spletla v enourno predstavo vzporednih odrskih dogajanj.

***

Ko vstopimo v dvorano, se pred nami razpre rdeči gozd – rdeča miza na sredini, rdeča vrata na desni, rdeč podboj levo zadaj, na tla položena rdeča vrata kot nekakšna krsta v globini odra. Na levi Raon s harfo. Desno zadaj je Žigan Krajnčan zaselotejpan na tla kot Jezus na križu.

Na pot v gozd nas povabi češka plesalka Kristýna Šajtošová s solom, ki posnema repertoar Leje Jurišić, in zariše koordinate predstave. Kot v famozni koreografiji ameriškega postmodernega plesa Trio A Yvonne Rainer iz leta 1966 se sekvence gibov Šajtošove brez jasne logike nizajo po površini tako, da nikoli ne moremo razbrati, kaj bo sledilo. A kjer navznoter obrnjen fokus Rainerjeve pri Triu A proizvede namerno neizrazitost in enakomernost plesnega materiala, je solo Šajtošove sešvasan iz ostrih kontrastov: elegantni tehnični izvedbi sodobnoplesnega giba sledi nenaden ekstremen zdrs v žensko špago, nato vsakdanja hoja, udarec po čopiču ali govor. Plesalka nenadnih telesno zahtevnih gibov ne uporablja, da bi občudovali njeno mojstrstvo, pač pa da bi razkrila surovo telesnost, ki performiranje omogoča. Znajdemo se v znanem kozmosu Leje Jurišić z včasih ostrimi in včasih humornimi kontrasti med visokim in banalnim, družbenim in osebnim, močnim in ranljivim, čustvenim in telesnim. Le da je Šajtošová sposobna še hitreje izvesti še zahtevnejše performativne zasuke, medtem ko kriči, kako rada govori slovensko in da je tu že mnogo let, pa ji nihče še ni podelil nobene nagrade. Solo zaključi z intenzivno plesno sekvenco tik pred publiko, da jo lahko tudi telesno občutimo. Ko se loti barvanja svoje obleke z rdečo barvo, se se pred nami razpre tudi ostali gozd.

***

V srednjem delu predstave se razprejo vzporedna dogajanja na različnih delih odra, ki tu in tam trčijo druga v drugo. Strukturo in enotnost videnemu materialu nudita v živo izvajana in posemplana glasba Eduarda Raona ter rdečo-bele luči Petre Veber. Rdečo iz naslova predstave bi lahko brali kot metaforo za duševna stanja, vendar rdeča scenografija in kostumi poudarijo nenarativni dobesedno čutni okvir, da je rdeča pač rdeča in basta.

Vsi kontrasti, ki jih je prej v svojem plesu manifestirala Šajtošová, so zdaj razpršeni v množici performativnih dejanj, a le redkim performerjem uspe združiti register visoke kulture z njegovim hkratnim spodkopavanjem. Delno je uspešna Veronika Valdés s klubskim poplesavanjem. Flamenko plesalka Urška Centa kljub nekaterim fizično zahtevnim gibalnim sekvencam vztraja v identifikaciji z vzvišeno prezentacijo lepote. Podobno skuša Žigan Krajčan, ki smo ga v njegovem letošnjem plesno-pevskem spektaklu Fusion Reactor bolj slišali peti, kot videli plesati, očarati z resno vzetim pevskim vložkom. Spodkopavanje vzvišenega se še vedno zgodi, a namesto da bi bilo izvedeno znotraj plesnih teles, je izvedeno režijsko, torej tako, da ena akcija subvertira drugo, recimo ko perfomerji kričijo drug preko drugega. Rdeči gozd se nam razpre kot ploska rdeče-bela pokrajina enakovrednih mikrodogodkov, na kateri se čustvene, telesne, zvočne ter performativne intenzitete zgoščajo in redčijo. Tako kot po gozdni poti zaidemo v kakšno globel ali pa odkrijemo jaso.

***

Sidrišče Rdečemu gozdu nudi počasi odvijajoč se performans Gašperja Kunška v globini odra, ki izhaja iz nekaterih elementov njegove lanske predstave Palača uma – premišljevanje o smrti. Kunšek do pasu gol z ritualno zbranostjo iz kozarcev počasi pije rdečo tekočino, ki mu pljuskne tudi na torzo. Nato kozarce zgrize. Jih meče ob tla. Ritmično hodi po njih. S svojim početjem ne oblikuje le kulise ostalemu odrskemu dogajanju, pač pa ozvočeno grizenje in razbijanje kozarcev tvori tudi most med performiranjem ekipe ter zvočnim dežnikom, ki ga tke Eduardo Raon.

Ko se odrski kaos umiri, Kunšek na svoji glavi balansira nekaj dolgih drevesnih vej in jih s počasnimi koraki prinese na sprednji del odra. Sledi mazanje trupa z rdečo barvo, ki jo ima v ustih; udrihanje po rdečem stacionarnem telefonu s palicami; intenziven šamansko rejverski ples, med katerim si odlomljeno palico vtika v usta. Kjer je Šajtošová sledila logiki Leje Jurišić v vzpostavljanju opozicij med vzvišenim in telesnim, ki so vedno bile tudi opozicije med družbenim kodom ter osebnim, so pri Kunšku te iste koordinate že organsko zlite v telesno celoto. Zdi se, da se giblje v fokusiranem transu svete norosti ali telesne modrosti, kjer sta osebno in podružbljeno, posvečeno in banalno eno in isto. Na koncu da znak Raonu, naj ugasne glasbo in odvihra z odra.

***

Predstava Rdeči gozd je zanimiva kot poskus Leje Jurišić, da bi svoje izkušnje in veščine predala mlajši generaciji plesalcev. Pri tem jih je bolj ali manj uspešno potisnila iz njihovih običajnih okvirjev proti nenarativni odprti strukturi in vzpodbudila k izhajanju iz samega telesnega materiala. Dobrodošlo je, da performerjev pri tem ni postavila zgolj v vlogo izvajalcev, ki bi jim od zgoraj vsilila svojo koreografijo – ves material je nastal v dialogu med Jurišić in posameznim nastopajočim. Po drugi strani pa ne bi mogli trditi, da je bil odnos med Jurišić in performerji povsem enakovreden. Pogoj uspešnega ustvarjalnega procesa je namreč bil, da se performerka ali performer znajde znotraj opozicij telesnega in vzvišenega, osebnega in družbenega, s katerimi Jurišić operira. Ena od plesalk, Anamarija Bagarić, je nekaj dni pred premiero tudi izstopila iz projekta.

Kristýna Šajtošová je nase prevzela performativni slog Jurišić, ki ga je na nekaterih mestih še potencirala do ekstremov, medtem ko je Gašper Kunšek nadaljeval bolj performativne nastavke svojih prejšnjih projektov. Oba izstopajoča sola sicer uspešno nosita predstavo, v katero se nato vpenjajo prispevki ostalih nastopajočih, a težko bi rekli, da smo gledali povsem končan projekt, ki je do konca razvil vse svoje potenciale. Vprašanje je, kam gozd razvijati naprej – ga kot mestni park oklestiti le na to, kar je že polno oblikovano? Nadaljevati proces in razviti performativne vložke vseh nastopajočih do nivoja Šajtošove in Kunška v kompleksen pragozd? Ali pa bo Rdeči gozd nemara le vmesna stopnja, poganjki za morebitne prihodnje projekte?

*** *** ***

Naslovna slika - Gašper Kunšek v Rdečem gozdu; Foto: Sunčan Stone