Toliko kulture, toliko projektov, toliko predstav v naši mali, pa tako zelo z omiko obloženi državi. Nedavno smo si uspeli ogledat še eno v tej vrsti kulturnih premier, avtorskih projektov, izvajalski konceptov, in sicer reč, naslovljeno z A štekaššš? avtorjev Barbare Kapelj Osredkar ter Damirja Avdića, našega mojstrskega razčefukatorja. Prav to kanimo tule malo premisliti.

Na sedišča Stare elektrarne nas je pospremilo značilno Avdićevo kitarsko nažiganje, distorzirani odmevi naravnega mola, agresivno meditativno menjavanje dveh akordov ter kratki vmesni rifi, pač obenem megalomansko in intimno srboritništvo, kot smo ga vajeni. Majster na visokem praktikablovskem odru z inštrumentom, feršterkerjem in svojo nasršeno pozo ter gospa Kapelj Osredkar na samem podnu, ob steni ter potrpežljivo čakajoča, da vendar vsi zasedemo svoj prostor. Videti je bilo oziroma slišalo se je obetavno, ne?

Bolj kakor s soavtorico sem seznanjen z Avdićem in njegovimi epskolirskimi nastopaštvi in dobro vem, kako nenadrkljivo zna postreči s svojo poezijo, komadi, z vsem predoživetim pačenjem vred, z izjemno tenkočutno zmožnostjo pripovedovnja, sam postati unikaten medij, prek katerega konzumiraš njegove umotvore. In to, česar smo bili deležni na premieri, je bolj ali manj to, s tem da tip pač ni bil sam, temveč je, vsaj od začetka, poglavitno naratološko vlogo prevzela njegova kolegica.

Kaj je imela za povedat? Nič kaj pretresljivega, bi rekel, nič, zaradi česar bi se komurkoli razodelo kaj vem kaj subverzivnega. Kulturniško imigrantska tematika, iz same srenje predobro znano konstantno ironiziranje, podajanje besedila, ki iz glavnega loka tu in tam postane dialog, potlej malce poetizira, spet kasneje govori anekdote itn. Sam tekst je tudi glavni nosilec predstave, razen rdečih čeveljčkov, katere bistveno opomeni prav spremni tekst, ter na divje kitarsko žaganje razparane vrečke stiroporskih kroglic, da je fino zasnežilo na odrski pod, ni nobene druge res teatralne razsežnosti.

Poleg zajebantskega opozarjanja, kako zajebani časi so, nekako zasilno skupaj zmontiranih avtobiografskih momentov ter razmišljanja o domnevni radikalnosti sodobne gledališčne produkcije, dodobra začinjeni s fuk foricami, spermo in krvavenjem, se besedilo začenja počasi samonanašat na predstavo, njeno genezo, nastajanje, odnos med avtorjema. Na neki točki začne med malo daljšim Barbarinim nabijanjem Avdić pospravljat kufre, zlagat kable, odklapljat feršterker, v čemer sem napak zaslutil zadnjo sekvenco ter tako zaman obžaloval, da bomo zdaj izgubili ta žestoki punk.

No, nismo ga, šele zares smo ga dobili, brez glasbe, pravzaprav. To je šele uvod v zadnje dejanje, Avdićev pripovedovalski solo, z malo njegove ljubke slovenščine in večino bosanščine, monolog, katerega veščina po mojem mnenju kar fino zasenči predhodna izvajanja njegove kolegice. Spet njegovo gledišče gledališke umetnosti, vaje za predstavo, učenje, kako funkcionira sodobni teater, oseben odnos ali neodnos med njima itn. itd. Pravim, iz pripovedovalskega gledišča odlično, duhovito, umetelno, izvežbano, poslušal bi ga po predstavi na pivu celo noč. In tudi Barbarina izvajanja, tj. njeni besedilni izseki iz težkega težkega migrantskega in za nameček še kulturniškega življenja, sami po sebi niso slabi, mestoma prav dobri.

Vprašanje, ki se mi ob vsem tem postavlja, je sledeče: zakaj predstava? Zakaj se temu reče avtorski projekt? Zakaj koncept? Namreč, če si takole mentalno predstavljam prebrati zgolj tekstualno transkripcijo, mi ne bi, zdaj, ko sem jo videl, sama predstava dala nobenega presežka, spričo katerega bi besedilo kaj bolje ali drugače razumel. Tako je naš avtorski koncept bolj kot na gledališko predstavo spominjal na teatralni literatni večer z avdićevsko muziko in ekspresivnim nastopom, tu in tam kakšno gledališko fintico.

Sta pa vsaj v govorjenju šla 'do konca', kot sta se izrazila, pa še to pogojno rečeno, tj. besede niso postale teatralno meso. Predvsem v Avidećevem razmisleku, kaj pomeni v teatru iti do konca, naštevanju, kako bi imel Janšo in Jankovića ter jima jebal mater, kako bi drkal na Angelo Merkel in jo razveselil, ker nanjo najbrž ni drkal še nihče, kako bi se dalje šlo do konca, če bi se na odru pofukala, ter seveda nekoliko patetičnega zaključka, odprto vprašanje, a sta fukala med pripravo predstave in dolgega temnenja na tišino, ...

Za konec morda čisto pragmatičen napotek, malo pametovanja. Kako vso to naštevanje prevesti v gledališki medij onstran golih besed, je vprašanje. Saj še fukanje, to najnesnažnejše mešanje tekočin, je vredno in rajca le toliko, kolikor je simbolno samo na sebi, zato so tudi vse neke radikalne, dejansko dobesedne sperme in krvi ter razne fekalije v teatru tako dolgočasne. Npr., lahko bi, kaj vem, drkal neskončno kitarsko solažo pred portretom Merklove. Ali, če se držim svojega literarnega foha, o tem spisal pesem in jo – zapel, izvedel, zaigral. To bi potlej morda pomenilo malce več teatra. Tako pa imamo, kar imamo, avtorski projekt Barbare Kapelj Osredkar in Damirja Avdića. A štekaš?