2. 2. 2023 – 13.30

Subliminalna samokritika

Audio file

Drago poslušalstvo, se spomnite nekdanjega predsednika Filipinov, zloglasnega Rodriga Duterteja? Spada v tip tupih populističnih voditeljev, kot sta bila  Berlusconi in Trump, ki svojo oportunistično politiko zamaskirajo v tradicionalne vrednote ter obenem z duhovičenjem dobrodušnega pajaca glumijo slehernika, kot da so malo trčeni, malo pokvarjeni, a dejansko eni od nas, pošteni in z ljudsko dobrobitjo v srcu. Duterte je to vlogo najbrž prignal najdlje; v brezkompromisni vojni proti drogam je po lastni izjavi še kot župan mesta Davao policajem osebno demonstriral, kako je treba pobijati preprodajalce mamil. Ena od njegovih najkontroverznejših izjav je bila tista o islamističnih teroristih. V času, ko so ti javno ubijali, obglavljali in zažigali žive ljudi ter z objavljanjem posnetkov probavali po svetu sejati strah, je Duterte na neki tiskovni konferenci bistro demonstriral, kako vsaj malo nevtralizirati grozo pred zlom – postati zlejši od zla. In je rekel: »Prinesite terorista in živega ga bom požrl. Dajte mi malo soli in kisa pa bom pojedel njegova jetra. Pred njim.«

Brez skrbi, še vedno poslušate Teater v eter. Zakaj razmišljanje o predstavi Strah in beda Tretjega rajha Bertolta Brechta v režiji Sebastijana Horvata in koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča ter Kina Šiška začeti z morda malo neokusno kulinaričnim ovinkom? Ker tako najlažje demonstriramo našo pozicijo: tako je, do predstave, ki smo si jo ogledali v hramu naše urbane kulture, smo v takšnem razmerju, kot je Duterte do teroristov. Hočemo ji pojesti jetra. Se pravi, preseči njeno kvazi radikalno postajanje. Preden se lotimo kritiškega ljudožerstva, bi najprej v nekaj kratkih točkah skicirali njeno bolj ali manj spodletelo ustvarjanje. Uf, pa smo se izdali.

Najprej je treba izpostaviti, da se zasnova in nastavki predstave ter nekateri elementi izvedbe sploh ne zdijo zgrešeni. Nasprotno, določene stvari so povsem spodobne, na primer odrska postavitev, glasba, osvetlitev, dinamika določenih mest. Težko bi tudi rekel kaj čez predstave igralcev in igralk, ti so predano in vešče izvajali svoj posel, mestoma tudi odlično. Tudi čez Brechta ne bomo udrihali, saj ga vendarle smatramo za enega temeljnih avtorjev prejšnjega stoletja, katerega vpliv posebej na teater tudi danes težko precenimo. Če torej oder, scena, muzika, igra in Brecht štimajo, v čem je omenjena spodletelost? Režija, bi bil eden od možnih odgovorov, a s tem bi bilo rečeno premalo, zato bomo raje rekli – nekaj gnilega je v samem poslu. Njegovo ime: slovensko institucionalizirano gledališče in specifike njegove produkcije.

Poglejmo si jo malo pobliže, kar na primeru naše predstave. Ta sestoji iz dveh delov; prvi bi bil Brechtov, ne pa brechtovski – gre namreč za bolj ali manj klasično izvajanje nekega dramskega teksta, v našem primeru je to Strah in beda Tretjega rajha. Kar je še kar gledljivo, če recimo poskusimo pozabiti na brezkurčen dolgčas slovenskih teatrov, ki ti takoj na začetku predstave pred ksiht porinejo kurca. Pripombo jemljite dobesedno. A tekst, dramaturgija, tek, tok, scanje vendar stečejo, in to ne slabo. Zatakne se seveda pri najbrž glavnem grehu splošne slovenceljske poustvarjalnosti: aktualizaciji. Oziroma poskusu aktualizacije.

Drugi del, daljši, glavni, iz standardnega toka odtrgan del predstave, ne-Brechtov, a kao brechtovski, namreč odloži okove klasičnega teatra in s svojim postopanjem, najbrž namozganim v možganskih trustih izvajalcev in izvajalk ter režiserja, stopi bolj med nas, publiko, v naš čas, njegove prilike in neprilike. To naj bi bile podobe in rdeče zastavice fašizma med nami? Žal je treba takoj povedati: njihov poskus ne kapira Brechta, ne kapira fašizma, še najmanj pa kapira svoj čas. S tem nočemo reči, da ustvarjalci in ustvarjalke ne opazijo ali razumejo simptomatik sodobnosti, temveč se jim zalomi, recimo temu, pri njihovi gledališki sintezi.

Če to počasi utemeljimo: v svoji kritiki današnjosti že detektirajo nevralgične točke našega mainstreama, nekatere pereče stvari z obeh tako imenovanih političnih polov, pri čemer so recimo desničarske diktatorske skomine dovolj evidentne. Jasno pa je dobro poudarjati predvsem levičarske hibe. Vemo, da levičarju ne gre nič bolj na kurac kot drug levičar. In drug levičar je vedno slab levičar. Tako se sprehajamo čez teatrsko galerijo zajebavanih tropov – Luka Mesec, Nika Kovač, fajtamo dalje, Fotopub, afteriranje, spolne zlorabe, begunci, splošno levičarsko topoumje, benigne kritike kapitalizma, tečno samoopredeljevanje sodobnega gledališča in tako naprej. Vse prav, vse drži, vse je res. Bogami, koga od nas ne trigerira vsaka nova naslovnica Mladine

Kje je torej spodletelost? Zgolj v tem, da si ne jemljejo pet sekund kolikor toliko resnega premisleka o svojih kritičnih slikah, temveč bolj ali manj arbitrarno nametavajo zajebavanja in se premetavajo semtertja – vse skupaj poteka v melosu gostilniške debate, samo da jo naši Mladinci in Mladinke pač glumijo v svojem dobro znanem šarenem slogu. Ena proti ena pačenje, prepovečevanje, parodiranje, travestiranje, splošno afnanje na steroidih. Kar je super, komu ob pivu, žganju in še čem bodisi za šankom ali na kaki afterici ne paše podjebavati Levice ali Inštituta 8. marec? To nam gre več kot odlično, a postavlja se vprašanje: zakaj moramo to gledati na odru Katedrale Kina Šiška? Oh, slovensko gledališče, zrcalo slovenstva …

Ena od razsežnosti, ki se je najbolj polotijo, je, povsem pravilno, tako imenovana woke kultura. Da pač topoumno prosvetljeni nosilci današnje morale vnaprej kenslajo kakršenkoli pomislek, zajebancijo ali tudi zgolj nerazumevanje denimo žensk, nebelega folka, trans skupnosti in tako naprej, – še pred vsako resno artikulacijo. Ne da kritiziramo povod za kritiko, ravno nasprotno, tudi neprimeren ali žaljiv humor je še vedno humor. Je pa treba povedati, da niti niso tako zelo smešni, poleg tega pa morebitno dobro nelagodje, ki bi vzpodbudilo prevpraševanje določenih praks, iz sicer vešče nagravžnega prepovečevanja kao leve občutljivosti izpodrinejo predvsem nesubverzivnost šokiranja, splošna čudaškost in sram za izvajalce. Ne moralični, temveč tisto, čemur pravimo cringe.

Zaključimo navzgor in podajmo predlog za nadgradnjo pravkar podane neizprosne kritike družbe. Zelo umestno so za kritiziranje izbrali itak politiko, akademsko levičarstvo pa splošni papagajski protikapitalizem, tudi boj z današnjimi progresivnimi čuvarji morale je upravičen. V vsej ostroglednosti pa so pozabili na še eno ključno grupacijo: javno financirana slovenska gledališča, njihove režiserje, dramaturge in igralske ansamble. Ne rabimo veliko: na oder postavimo trop glumačev in glumačic, ki se retardirano pačijo z najbolj očitnimi finticami, dodajmo par simulacij fuka – ne smemo pozabiti malo pomahedrati z nekaj kurci – malo politega pira, malo bljuvanja paradajzevega soka – in smo. Ampak čakajte, saj točno temu smo bili priča na odru! A, bistro, prijatelji in prijateljice, res pametno; nezaznamovano samozavedanje, nevidna tančica večne četrte stene. Hoteli smo jim požreti jetra pa so oni požrli naša. Sublimno! Potem pa nič – ostanejo nam le še iskrene čestitke.

*

Slika: Wikimedia commons

Aktualno-politične oznake
Avtorji del
Kraj dogajanja

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj