To ni to. To je moja mama. 

Predstava Izrekanja je svojo premiero doživela pred tremi tedni v Stari mestni elektrarni v produkciji zavoda Emanat. Drama kanadskega dramatika Jordana Tannahilla je ob tem doživela svojo izdajo v slovenščini izpod peresa Pina Pograjca , prav tako pod okriljem Emanata kot del zbirke Prehodi. 

To je zastava. To je prazna obljuba. To je svetlobna hitrost.

Tekst in predstava v režiji in koreografiji Maje Delak sledita precej preprosti, minimalistični strukturi, značilni za postdramsko gledališče. Skozi besedilo se nizajo kratki opisni stavki po formatu To je pes. To je, kako se uležem. To je politično. Stavke izgovarja oziroma izreka pet oseb ali pet teles v značilno postmodernističnem odmaknjenem racionalnem tonu, tok stavkov, ki se fragmentirano nalagajo drug na drugega, pa spominja na modernistični tok zavesti.

 To je modernizem. To je postmodernizem. 

Izgovorjenim stavkom v predstavi pripadajo njihove lastne geste. Te so večinoma abstraktne, na trenutke pa tudi, večinoma na humoren način, podčrtujejo pojem ali situacijo, omenjeno v stavku. Mestoma se stavki in geste vpnejo v višji meta nivo ustvarjanja in poteka predstave. Stavku »To je soba, ki se zatemni.« sledi zatemnitev dvorane. 

 To je bil dvig podlage med odstavki. To je kritika predstave Izrekanja na Radiu Študent.

Do sedaj opisane okoliščine dišijo po že videnem, prežvečenem, preizkušenem na slovenskih gledaliških odrih. Podoben postmodernistični odmik je denimo pripovedna taktika v opusu Tomija Janežiča. Fragmentiran narativ postaja mali status quo, meta zavedanje ustvarjalcev, da delajo predstavo, pa prav tako pogost modus operandi. Vendar je tako v tekstu kot v koreografiji Izrekanj vse skupaj do konca osmišljeno.

Avtorju teksta kljub avtofiktivnemu pristopu – v tekstu se namreč neposredno sooča s trenutkom, ko je bila njegova mama diagnosticirana z rakom – težko očitamo samozaverovanost. Linija opisnih stavkov s svojo univerzalnostjo gledalca namreč pripelje do lastnega asociativnega toka spominov ali pa mu omogoča samoprepoznavanje v doživetjih in podobah teksta, ki nihajo med najlepšimi in najgršimi deli človeškega bivanja. Osebno postane kolektivno. Nekako podobna refleksija, kot smo jo na naših odrih v zadnjih letih že doživeli v predstavah Agmisterij Klemna Kovačiča in Sad Sam Matthäus Matije Ferlina .

To je kvazar. To je brazgotina po aknah. To je veganski piknik, na katerega vsak prinese hrano. To ni absolutno nič. 

V kontekstu avtorjeve pozicije soočanja se razjasni tudi fragmentirana struktura. Gibalci Nataša Živkovič, Mark Jacob Cavazza, Staša Popovič, Leon Marič in Loup Abramovici  so kosi ene človeške zavesti, ki se bori s smislom; v najnižjem trenutku želi ozavestiti vse, kar obstaja poleg bolezni, s čimer se misli ves čas vračajo k mami. K izvorni bolečini in problemu, ki rojeva celotno vesolje idej. To zavest podpira koreografija; telesa se ves čas odmikajo, ločujejo ter vračajo v skupino, kot jata ptic ali skupina nevronov, ki pluje. Odločitev za pet fragmentov se zdi sicer predvsem ritmična in le podpira idejo razpada, saj se plesalci razen po starosti in spolu v načinu pripovedi ne razlikujejo očitno. 

 Njene oči, ki so modre In niso modre, a vendar Neizgovorjene In neslišane Jata, ki Ni doma In ni v redu

Potek predstave in dramaturška linija – pod dramaturgijo se podpisuje Benjamin Zajc – deluje ritualistično. V začetku predstave je na sredini bele kocke odra postavljena skupina pohištva in predmetov, naloženih na kup, kot aranžma spominov. Predmete nastopajoči, ko se izreki in geste razživijo, začnejo raznašati po odru in se z njimi soočati, kot bi pred nami potekal ritual žalovanja. Njihova čustvena in logična odmaknjenost od dogajanja gledalca pri tem ne ovira pri poistovetenju, besedilo je dovolj močno, da govori zase, miselni tok sam po sebi vzbuja emocije. 

Ko so predmeti na odru doživeti, jih plesalci začnejo pokrivati z belimi rjuhami. Spomini so nežno pospravljeni v podzavest, telesa, ki v sebi nosijo breme žalovanja, vstopijo v skupinsko tresenje na močno glasbo s klubskimi ritmi Luke Prinčiča . Sicer v njihovem tresenju ni čutiti naključnosti, celotna predstava od začetka do konca namreč sledi načrtnim – četudi deloma improviziranim premikom po odru. Tudi tresenje je ritmično, podobno kot izreki niso pretirano čustveni, si predstava ne pusti popolnega razpada. 

Tresi tresi mami tresi mami tresi tresi. 

Med belimi rjuhami in telesi na tleh ostanejo zgolj položeni čevlji. Izčisti se jasen spomin. Čeprav čutnost in preciznost lahko pripišemo že dramskemu tekstu, ki režiserja predstave na podoben način kot kakšen tekst Duncana McMillana  pelje za roko in mu ne dovoljuje bajnih vložkov, lahko v predstavi čutimo premišljeno koreografijo, ki je v nasprotju z dramatikovimi navodili spontanosti natančno začrtana in dobro postavlja mizansceno vseh petih teles in ustvarja močne odrske slike. V kombinaciji s scenografijo in glasbo je celota več kot zgolj trdno stoječa.

Liki se na koncu ponovno postavijo v skupino in odidejo iz dvorane. Fragmenti se vrnejo v eno, obred je končan, izreki so osmišljeni. Gledalka pa je podoživela dovolj, da na poti iz dvorane potoči še kakšno solzico.

Izrekala se je Lara Nia Matos.