Na mednarodni dan žensk je v SNG Maribor premiero doživela predstava, ki jo je ekipa ustvarjalk oklicala za »spicy hot pop mess uprizoritev za ženske in moške, ki se ne bojijo pristati v ženski glavi«. Precej ironično se je poleg ljubljanskih buržujev, ki na štajersko migrirajo le ob tovrstnih priložnostih, ob boku kulturne ministrice Aste Vrečko v kričeče roza obleki na premieri predstave Toxic znašel tudi mariborski župan Saša Arsenovič. Tako heterogeno elitno množico lahko v Maribor nemara pripelje zgolj odrska priredba literarnega dela, ki je bilo lansko jesen v knjigarnah najbolj vroča roba. V Sobotni prilogi Dela jo je, kot se za sodobni slovenski kanon spodobi, blagoslovila tudi Vesna Milek. Na Radiu Študent pa smo septembra lani ob izidu literarne predloge izpod peresa Eve Mahkovic zapisali, da si avtofikcije Toxic zaradi neposrednega izpovedovanja v kombinaciji z nekuriranim navajanjem in umeščanjem možganskih smeti v vsakdanji kontekst nikakor ni težko predstavljati na odru.

Da bodo Toxic postavili na oder, smo izvedeli le nekaj tednov kasneje, ko so iz mariborske drame sporočili, da bo gledališko priredbo besedila pripravila Nataša Matjašec Rošker, ki jo je gledališka srenja lani ovenčala z Borštnikovim prstanom. Prvakinja mariborske drame je formo uprizoritve povzela po delu romana, poimenovanem Vertigo, ki je najmanj dojemljiv za neposredno interpretacijo. Po navedbah Matjašec Rošker, tudi snovalke koncepta odrske adaptacije, je želela uprizoriti »hot mess« vzponov in padcev, razmišljanj, refleksij, citatov, misli, ikon, možganskih smeti, muzike in popa. Za dramatizacijo je poskrbela kar avtorica literarne predloge Eva Mahkovic, pod dramaturgijo pa se podpisuje Maja Borin. Dramatizacijo povečini sestavljajo fragmenti iz literarne predloge, ki secirajo žensko v kapitalizmu in introspektivno odstirajo osebno ikonografijo Eve Mahkovic. Vlogo protagonistke, ki jo je Mahkovic priredila po sebi, pa odigrata dve igralki – Nataša Matjašec Rošker in Liza Marijina.

Dramski tekst je nepremišljeno in površinsko zasnovan, saj so fragmenti iz avtofikcije, za katere se zdi, da so jih ustvarjalke v predstavo uvrstile po sili razmer, nametani skupaj brez pravega koncepta. Toxic je osvežujoče brati ravno zaradi tega, ker se lahko bralec k tem nametanim fragmentom brez ortodoksnega vrstnega reda vrača – nekaterim možganskim smetem glede na raven poistovetenja posveti več pozornosti, drugim manj in si obdukcijo Eve Mahkovic naposled sestavi sam. Naključno in copy-paste nizanje možganskih smeti v predstavi pa nima nikakršnega učinka, ki bi gledalca prepričal v to, da Toxic na odru ne gledamo izključno zaradi popularnosti knjižne predloge.

Koncept ni nujen samo za to, da bi zadostil potrebi po vzpostavljanju odnosa med predstavo in gledalcem, temveč tudi, ker knjižna predloga suspenza ne gradi na temeljih zgodbe, ampak na stopnjevanju sentimenta, po katerem nosi naslov. Edini pravi poskus sistematizacije dogajanja na odru je vračanje k varnemu objemu potrošniškega impulza – k paketu, ki ga protagonistka na začetku uprizoritve naroči, čisto na koncu pa ta v obliki ogromne disko krogle tudi prispe. Poskus, da bi predstava dobila rep in glavo, pa se izjalovi, saj nikoli zares ne uzremo globljih plasti vloge potrošništva, igralki le tu in tam slučajno navržeta ime luksuznega produkta, po katerem hrepeni protagonistka, ki naj bi bil v odrski priredbi osrednje gonilo toksičnega sentimenta.

Med Natašo Matjašec Rošker in Lizo Marijino drastično primanjkuje dialoga, saj se med igro povečini le izmenjujeta kot dve enakovredni glasnici istega monologa. Izbira igralk je sicer obetala več, saj bi Eva Mahkovic Natašo Matjašec Rošker kot eno največjih igralk sodobnega slovenskega gledališča z lahkoto uvrstila v svoj cvetober žensk navdiha v literarni predlogi. Liza Marijina pa se je nedavno proslavila z vlogo razredno osveščene uličarke in slikarke Eve v filmu Prasica, slabšalni izraz za žensko, ki je diametralno nasprotje toksične protagonistke v knjižni predlogi uprizoritve. Skrbno izbran in smiselno umeščen dialog med njima bi lahko bil izjemno vznemirljiv, predvsem zaradi kontrasta med naravo igralk. Pričakovati je bilo, da bo dialog v bolj eksperimentalni maniri postregel s trčenjem in morebitnim sožitjem dveh razmeroma različnih interpretacij toksičnega sentimenta naseljevanja ženskega telesa. Namesto tega pa v prvi polovici predstave dobimo razdrobljeno strukturo nizanja enoznačnih monologov in okornih plesnih gibov v ritmih karaoke verzije Taylorinega komada Shake it Off. Izbira komada, ki ga tehnik uprizoritve ne zavrti samo enkrat, se zdi vprašljiva, če vemo, da je Mahkovic večkrat povedala in zapisala, da se Toxic v največji meri sklada s Taylorinim zadnjim albumom Midnights, ne 1989.

Ustvarjalke so s kabaretskim vzorcem monologov, plesnih vložkov in nekaj gledaliških songov, ki jih je za predstavo napisala Liza Marijina, občinstvu verjetno želele predočiti vrtoglavico poglavja Vertigo, po katerem se je zgledovala avtorica priredbe. A tovrstna struktura vrtoglavice različnih možganskih smeti, vključno z afiniteto do popularne kulture ter luksuznih dobrin, je moteča, saj zaradi pretirane ironizacije v monologih in nesmiselnega glasovnega pačenja pri anglizmih izpade cenena. Problematično je tudi to, da v določenih trenutkih, ko bi igralki monolog lahko izkoristili za bolj korenito nadaljevanje uprizoritve, z monologom prekineta in nato prevečkrat zaplešeta ob zvokih pop komadov.

Interpretaciji protagonistke, s katerima se igralki dopolnjujeta, sicer nista napačni, sta pa mestoma prenasičeni s tendenco po ustvarjanju spektakla na temeljih virov toksičnega sentimenta, kot je že omenjeni potrošniški impulz. Igralki bi lahko namesto tega – zlasti čustveno – poudarili sentiment in uprizoritvi dodali manjkajočo avro iz literarnega dela. Četudi obe igralki ime nadaljevanke Gossip girl, iz katere je Mahkovic črpala navdih, izgovarjata z enim s-jem na koncu preveč, je na mestu pohvaliti glasovne zmožnosti Nataše Matjašec Rošker, s katerimi lahko v trenutku zapelje občinstvo. Da bi to uspelo tudi Lizi Marijini, pa bi morala biti, predvsem pri interpretacijah avtorskih songov, manj previdna.

Po razgibane pol ure kabareta z rožnatimi mikrofoni v rokah obeh igralk, uprizoritev ubere počasnejši ritem, saj se igralki pod zvezdami na televizijskih ekranih izpovedujeta občinstvu in šele na tej točki začneta z introspektivnim seciranjem toksičnega. Igralki ležita v temi, zaradi česar se mora občinstvo dobrih deset minut zanesti zgolj na njuno glasovno interpretacijo monologov, kar razmeroma kratki predstavi z neprepričljivo izvedbo dramskega teksta odvzame nekaj pomembnih trenutkov. Bolj kot ta prizor nekoliko blagodejnejše deluje prizor, v katerem se Nataša Matjašec Rošker po nizanju bolj čustvenih možganskih smeti uleže v miniaturno različico cerkve oziroma v zavetje katoliške ikonografije Mahkovic. V prosojni cerkvi nadaljuje z monologom, najpomembneje pa v enem redkih primerov izkoristi scenografijo Lina Japlja, ki sicer izgleda kot možgansko smetišče in je eden konceptualno bolj premišljenih delov uprizoritve, a je igralki sploh ne izkoriščata.

Ko Liza Marijina svojo soigralko reši prosojnih zidov rožnate cerkve, smo zopet priča kabaretskim uprizoritvenim metodam. Igralki iz velikega rožnatega zaboja naposled izvlečeta maski z obrazom Eve Mahkovic, si z njima zakrijeta obraze in začneta plesati. Animirani kolaž obrazov avtorice literarne predloge se predvaja tudi na televizijskih zaslonih, kar v kombinaciji z gibanjem igralk sugestira, da je obdukcije Eve Mahkovic konec. Ta pa se v resnici sploh nikoli ni dodobra začela, saj je bilo v slabi uri predstave precej bolj kot »seciranje groze obstoja protagonistke« čutiti potrebo ustvarjalk po tem, da bi predstava izzvala podobne kritike, kot jo je v Večeru podala Petra Vidali, ki je zapisala, da je Toxic na odru malega odra mariborske drame »prava podoba novega feminizma«. Ustvarjalke so si želele, da bi bila uprizoritev všečna in sorazmerna s sodobno popfeministično estetiko. To pa jim je brez vsakršne konceptualne osnove in oprijemljive aplikativnosti nenazadnje tudi uspelo.

Avtor naslovnice: Peter Giodani