Trda zbita zemlja

Recenzija dogodka
trda zbita zemlja_moja zemlja moje korenine
29. 11. 2023 - 13.15

 

Čuj, čuj, čuj...

 

Jezik je zapletena tvorba, ki smo jo zavoljo pisane besede sistematizirali in jo kot temelj nacionalnim formacijam poenotili. Ampak najprej ga vsi govorimo. In govoriti se ne naučimo iz knjig in slovnic, temveč ob poslušanju okolice, ki nas obdaja, medtem ko rastemo. Posnemamo zvok, ki prihaja iz ust tistih, ki so nam blizu, in oni nam povedo, katere zvočne kombinacije so besede ter kakšen je njihov pomen. Jezik je tako prisoten v prostor-času takrat, ko je izgovorjen, in zvočne podobe besed, ki zapuščajo naša usta, imajo oblike pokrajine, kjer smo se jih naučili.

Haložani so prebivalci Haloz, panonskega gričevja, ki prične valoviti, ko iz smeri Ptuja prečkamo reki Dravo ali Dravinjo, ter se dviguje vse do Donačke gore in še naprej, prek meje, kjer govorijo drugače, a nekako slično. Grozdje so po teh hribih sadili že stari Rimljani, na vrhu zdaj Donačke gore pa je nekoč davno stalo pogansko svetišče, posvečeno soncu. In kot se rado zgodi v hribovitih in nedostopnih krajih, so se tudi tu v zgodbah in pričevanjih ohranili drobci staroverske mitologije, v sodobnosti bolj pripisane vraževerju. Prav geografska zakotnost je pripomogla k temu, da so Haloze postale zaznamovane kot del periferije, ki se je še v času bivše države soočala z revščino in pomanjkanjem.

Retrospektiva fotografij Stojana Kerblerja v Moderni galeriji
 / 23. 12. 2018
V pomanjkanju priložnosti so ljudje iz Haloz odhajali. V iskanju boljšega življenja, dela, izobrazbe. A vsem ne ustreza ostati v tujem kraju. Ne privadijo se vsi na govorico, ki ne odseva hribčkov, posejanih z vinogradi in gozdovi. Tako kot so mnogi odšli in je večina ostala, se jih je nekaj iz tujega hrupa tudi vrnilo. Stojan Kerbler na primer, zdaj že kanonski slovenski fotograf, poznan po serijah del, kot so Haloški človek ali Koline, v katerih je ovekovečil haloški način življenja v drugi polovici 20. stoletja. Njegove fotografije kot vizualne spremljevalke svojega zvočnega opusa redno uporablja Muzikačaka, mnogoplastna entiteta, za katero stoji Haložanka Sara Korošec. Tudi ona je, tako kot Kerbler – le da slabih petdeset let kasneje –, študirala v Ljubljani in se nato vrnila v ustvarjalno zavetje haloških bregov. Njen glasbeni projekt, ki je v javnost izplul na Klubskem maratonu Radia Študent leta 2015, z opisom »dama iz Haloz in njena glasbena izpoved«, se napaja iz lokalnih tradicij, pesmi, inštrumentov, zgodb in konteksta ruralnega okolja.

Zaključujemo letošnjo predstavitveno dirko klubskih maratoncev v etru Radia Študent
 / 10. 9. 2015
Po vrnitvi v domači pristan se je Korošec poleg dela v tovarni v Kidričevem – kar je še ena točka življenjepisa, ki jo povezuje s Kerblerjem – še naprej ukvarjala z glasbo, komponiranjem, učenjem novih inštrumentov in terenskim snemanjem. Pa tudi iskanjem ter spoznavanjem ljudi, ki skriti za meandri premnogih dolin počnejo podobno kot ona. Z dogodkom Moja zemlja, moje korenine, ki se je odvil v petek, 24. novembra letos, v Večnamenskem kulturno-turističnem centru Podlehnik, se je Sara prvič v življenju postavila med ljudi, s katerimi sobiva. Tako jim je nakazala, kaj pravzaprav sploh počne, kdo je in kaj so zgodbe, ki si jih med seboj delijo vsi »tisti, ki s(m)o zrasli na haloških bregovih, in tisti, v katerih so ti bregovi zrasli«.

Intervju s Saro Korošec, organizatorko dogodka Moja zemlja, moje korenine
 / 24. 11. 2023
Zanjo torej prelomni dogodek je v celoti nastal v domačem okolju ter je prav temu tudi namenjen. Način priprave in dela je bil participatoren, s poudarkom na vključitvi raznovrstnih predstavnic in predstavnikov lokalnega prebivalstva. V uri in pol se je na odru zvrstilo zares impresivno število glasov. Od ljudskih pevk Trstenk do članov in članic dramske sekcije Kulturnega društva Podlehnik, govork iz družinskih in prijateljskih krogov, glasbenikov, vokalistk ter sodelujočih samostojnih umetnic. Korošec je pred začetkom dokaj sivolasi množici, ki je skorajda napolnila podlehniško dvorano, podala dobronamerno navodilo – med predstavo ne ploskajte, če pa želite, lahko na koncu. Prošnja je padla na plodna tla in pomembno oblikovala gledalsko izkušnjo. Druga za drugo so se začele vrstiti zvočne zgodbe, ki jim je prostor dala ravno tišina v dvorani. Omogočila je namreč, da se je slišal tudi njihov odmev v obliki mrmranja, šepetanja, hahljanja, prikritih smrkov in zarotniških sosedskih spogledov.

Pripovedovanja so bila razdeljena v šest poglavij s pomenljivimi naslovi: Me čuješ, Trda zbita zemlja, Moja zemlja, moje korenine, moja zemlja, moje trpljenje, Dom je krog mene, Pre-hodi ter Stara cerkev, nova vera. Njihovo menjavanje na projekcijskem platnu v ozadju je narekovalo ritem in kazalo na premišljeno dramaturško zasnovo dogodka. Obenem so se na platnu subtilno prikazovali tudi drugi vizualni materiali – digitalno manipulirane fotografije Stojana Kerblerja, videoposnetki skozi okno hiške nekje v Halozah ter intervju z gospo Mimiko. Preostali nastopajoči so se na oder večinoma povzpeli iz publike, spet drugi so k mikrofonu pristopili iz zaodrja. Eni so brali, drugi so svoje vloge odigrali. Veliko jih je uglasbila ali pa se nanje glasbeno odzvala Sara, ki je nenehno pletla rdeče niti v tok dogajanja. Včasih sama, nemalokrat v družbi vokalistk Maje Butolen Zorko, Doroteje Feguš, Brigite Gračner in Line Habjanič, ki so se jim pri aranžmajih mestoma pridružili tudi preostali člani benda Banda haloška!

Pred odrom sta stali dve slikarski stojali, na katerih sta med eno izmed pesmi začeli nastajati dve risbi, portreta. Na eni strani je vzniknila stara ženica in na drugi dva moška obraza. Avtorici sta portreta prinesli na sredo, ju postavili drug ob drugega in nadnju razgrnili dolg rdeč list papirja v obliki strehe. Nastala je hiša. Ob moška obraza sta postavili napis »Družina glave«, ob ženski portret pa napis »Glava družine«.

Muzikačaka samo sebe opiše kot one-woman-does-everything-by-herself, kar se v dobesednem prevodu glasi nekako takole: ena-ženska-ki-vse-naredi-sama. Ali kot so jo poimenovali radijski kolegi: Sara Korošec je bend-ženska. Tako ni nenavadno, da je avtorica, katere delo poudarja samostojnost, samozvonkost in samozadostnost ženske figure na specifični geografski lokaciji, v ospredje avtorske predstave skupnostnega značaja postavila ravno »babice bojevitih src« ter njihovo kolektivno, pa čeprav navidezno osamljeno borbo. Te pogumne ženske haloških hribovij so se poleg vseh že tako nenaklonjenih okoliščin bojevale še s trdim patriarhatom hribovitega značaja. Zbita zemlja, zbita žena … gre zadnji verz te pesmi. Ob ogledu predstave Moja zemlja, moje korenine tako spoznamo, da je v resnici posvečena kraljicam gozda in razpada, poganskim dušam, coprnicam in vsem žavbam, s katerimi so bile namazane. Njihovim težkim izgubam in skritim željam.

foto-domen-slovinic
Sara Korošec v studiu Radia Študent, friško iz Haloz.
 / 4. 12. 2023
Moja zemlja, moje korenine nas je popeljala na nenavadno in ganljivo potovanje samospoznavanja in samosprejemanja. Z njo se je Korošec prenehala skrivati v hiški med griči kot zatočišču pred zunanjim svetom, Haloze je prijela za roge in jim pogledala globoko v drobovje. Tako je hiška postala domačija in Haloze ponovno dom.

 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness