Drama je na meniju ponudila predstavo po dramski predlogi Antona Pavloviča Čehova Tri sestre, v režiji Janusza Kice. Ena iz dramskega kanona, kamor bi umestili še kakšne grške drame, dela Shakespearja, Ibsena in še koga, ki cilja na iskanje žlahtnosti in brezčasnosti režiserja, igralcev, mogoče kar gledališča. Torej, velik zalogaj. V nadaljevanju pa o tem, ali je bil okusen.

Čehov je dramo napisal leta 1900, leto dni po smrti njegovega očeta in nekaj let pred njegovo smrtjo leta 1904. Prav v drami Tri sestre lahko najdemo pomembne povezave med vsebinskimi poudarki drame in življenjem Čehova. Natančneje med prepuščenostjo usodi in minljivostjo življenja, ki jo narekuje čas, ter smrtjo njegovega očeta, ki je kot dejstvo manifestirana tudi v dramskem delu.

Tri sestre Irina, Marija, Olga in brat Andrej živijo na podeželju. Drama se začne leto dni po smrti njihovega očeta in v maniri malodušnega dolgočasja karakterji razvijejo svoje poti. Razvoj dogajanja, struktura dela ne sidrišči na osrednjem dogodku ali karakterju, ki bi vodil kasnejše dogajanje v razplet, pač pa s počasno linearno dinamiko vodi do nekakšnega izteka, do bizarnega zaključka.

To počasno linearno razvijanje dogodkov podpre tudi maksima Pojdimo v Moskvo!, ki jo sicer prva izgovori Irina, a izgleda maksima vseh otrok Prozorov. Omenjena maksima nakazuje na edini večji dogodek, ki bi se moral zgoditi, a se ne zgodi. Ta želja, ki je sprva katalizator življenja, v minevanju časa na podeželju ob predaji v to izpraznjeno usodo postane moreč suspenz, ki jih ohranja v melanholični pasivnosti. 'Moskva' pa ostaja daleč stran, ironično ogledalo njih samih, zvezana prerokba.  

V predstavi je to čehovsko melanholično predanost življenju najbolje zajel prostor. Z nenehnim prestavljanjem pohištva, z oddaljevanjem, približevanjem, prerazporejanjem miz, stolov, klavirja sta se abstrahirali globina in velikost prostora. Premiki pohištva so dajali občutek velike podeželske hiše s temnimi kotički, ki ustvarjajo medprostore odnosov.

Čehov zajema trpko in mračno slutnjo entropije življenja, ki ji ni kos ne volja ne želje, ne poskusi delovanja. A nasproti tega čepi vedno prisotno dejstvo življenja – tega se pač živi. In ravno v preprostosti tega vedenja se skriva skorajda neka mala radost.

Odnosi na odru pod Kicevo taktirko nosijo naboj prej omenjene čehovske melanholije, a zdi se, da režiser z branjem resnično dobro poseže v Čehova in iz vsake potencialne komičnosti izbeza največ. V primerjavi s Frljićevo uprizoritvijo Treh sester v kranjskemu gledališču se izogne cinizmu, groteski in lansira nekaj izbranejšega – komičnost, ki se razvije iz ambivalentnosti med pripisanimi potenciali karakterjev in njihove inherentne pasivnosti.

Minevanje in lebdenje odnosov po skritih medprostorih  hiše spremljata in poglabljata klavirsko igranje in ustvarjanje zvokov kapljanja, stopicljanja, tragičnosti. Glasbena spremljava se ob koncu po dvoboju poročnika barona Tuzenbaha in štabnega kapetana Solionija strne v mali pihalni orkester. Slednji aludira na vojaški orkester in mogoče nehote, na komične detajle smrti Čehova. Ta je bil iz nemškega zdravilišča pripeljan v vagonu za ostrige, na dan njegovega pogreba pa je nekaj izmed tisočih žalujočih sledilo napačnemu pogrebu. Pogrebu generala Imperialne ruske vojske, ki ga je spremljal vojaški orkester.

Pri uprizoritvi stare kanonske drame se ne bomo izognili vprašanju, ki se najraje postavi. Kaj ta drama govori o aktualnosti? Prej slišano kar samo ponuja odgovor. Pasivnost nedelovanja in brezvoljnost življenja odslikavata stanje današnje družbe. Strnjeno – aktualizacija se oprijema dejstva izpraznjenega opazovalca dogajanja. Samota in osamljenost karakterjev vedno bolj postajata izpraznjenost in ne potencia samorefleksivne pozicije. In 'Moskva' se zdi še daleč.

Iz 'Moskve' pa se oglaša Sonja Zlobko.