V Kranju Gurlitsch, v Gurlitschu konec malomeščanskega sveta

Kaj se zgodi, ko v idilično udobje meščanskega sloja poseže že najmanjša nevšečnost? Ali je to dovolj, da se popolnoma razblinijo malomeščanske iluzije o varnosti in se razkrije licemerstvo salonskega levičarja? Deževen dan v Gurlitschu je nova predstava režiserja Sebastijana Horvata in dramatika-dramaturga Milana Ramšaka Markovića, ki raziskuje očitno à la mode tematiko, kompromitirano pozicijo bogatega belega moškega. Premierno uprizoritev v koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj smo si ogledale 27. marca v PGK-ju.

Občinstvo se je posedlo okrog osrednjega prizorišča, jedilne mize, za katero sta veselo kramljala dva malomeščanska para. Peter in Ingrid, ustaljen par srednjih let, ki ju uprizarjata Aljoša Ternovšek in Vesna Pernarčič, ter David s svojo bivšo študentko – sedaj pa partnerico Sofi. Davida je uprizoril Miha Nemec, Sofi pa Živa Selan. 

Peter in David se zbadata – stara kolega, pač, oba intelektualca in zelo hip. Spodobno oblečeni Peter v beli srajci in fino pletenem puloverju sicer deluje treznejši napram Davidu v kulskih supergah, živahno odetemu v osnovne barve. Peter piše za nek malomeščanski celovški časnik, kjer so se nedavno odločili, da se bodo šli družbeno kritiko in v vsaki številki objavili en aktualnopolitičen članek. Za časopis obravnava begunsko krizo – šel je celo na bosansko-hrvaško mejo, kjer se je pogovarjal s pribežniki in videl razmere, v katerih živijo. Na površju je zelo ozaveščen človek, a se kmalu izkaže, da je prav gordijsko zapleten v svoj malomeščanski klopčič. Priznajmo si: Peter je salonski levičar.

Zaplet: Ingrid želi zbranim pokazati ogrlico, zapuščino prednice, ki je bila ena izmed prvih prominentnih feministk na Avstrijskem. Ježeš; izginila je. Peter je odločen, da bo storil vse, kar je v njegovi moči, da najde izginulo premoženje. Soočimo se z glavnim vprašanjem drame: kaj se zgodi, ko v udobno idilo meščanskega sloja poseže že najmanjša nevšečnost? Dnevna soba se razblini: prostor se zatemni, bučna družba razkropi med občinstvo, ostane le še osvetljeni Peter. Nekje iz ozadja dvorane zazveni očitajoč glas Petrove mame; domov je spet prišel ves potolčen. Se ne zaveda, kako nevaren je ta svet? 

Občinstvo obrača svoj pogled – z zapletom smo iz udobja neposrednega pogleda na odrsko dogajanje vržene tudi gledalke. Da lahko sledimo dogajanju, ki se premika po dvorani, moramo aktivirati svoje vratne mišice. Horvata in Ramšaka Markovića fascinira prikaz premikanja skozi čas in prostor, preseganje omejitev, ki jih predstavlja gledališka dvorana. Pomislimo še na Dogmo 95, posebej na film Thomasa Vinterberga, Praznovanje. V tem filmu sunkovita kamera suka naš pogled po razblinjanju podobe srečne in uspešne družine. Ritem dogajanja narekuje ritem pogledu ‒ ga aktivira ‒ in na prefinjen način sugerira gledalčevo notranje doživljanje.

Kaj bomo videle in kako bomo gledale predstavo določa tudi to, na kateri sedež smo se posedle – sedežnega reda ni, stoli so postavljeni v treh vrstah okrog glavnega prizorišča. Nekatere stvari bodo ostale nevidene, zgolj slutene. Zasnova prostora sledi narativnemu konfliktu: tudi v nezavednem Petra Winklerja preži slutnja – obeta se zlo. Svet je res tako nevaren, kot mu je govorila mama, in zdaj, ko je izginila ogrlica, je počil mehurček varnosti, ki ga je obdajal. Iz navidezno preudarnega woke modela se preobrazi v psihotičnega, agresivnega paranoika. V nekaj hitrih, elegantnih potezah, se malomeščanska idila preobrazi v parkirišče za Lidlom in potem v oberkrainersko beznico, kjer vlada skoraj lynčevsko absurdna atmosfera. Peter je nenadoma obdan z ljudmi, s katerimi se sicer kljub svoji neizmerni toleranci ne bi nikoli asociiral. Tam se zbirajo ulični filozof Jockel, ki ga duhovito upodobi Borut Veselko, Miha Nemec ‒ »Žid« Uli in odlična Darja Reichman kot »kurba« Marta. V Petrovo urejeno življenje vdira Drugo, to pa ga neizbežno žene v pogubo.

Ker v drami protagonista obvladajo strasti, v prepad ga žene njegovo nezavedno, bi zaplet lahko opredelili kot klasično tragičen. Obenem pa je ‒ izgubljen v dogajanju, ki ga noče oziroma ne more sprejeti ‒ komičen. V hipsterskem profesorju Davidu in skrajno karikiranih seljakih v beznici se izrisuje karakterna komika. Tudi sicer niso redki komični vložki, ki dajejo gledalkam varljiv občutek varnosti. Kot da ne bi skupaj s protagonistom drsele v črno luknjo, kot bi se okoli nas ne odvijal shitshow, množenje prostorov in situacij, za katere pravzaprav sploh ne vemo več, ali so resnične, ali pa le proizvod razkola med Petrovim sfriziranim egom in njegovim razjebanim nezavednim.

Marsikatera poslušalka je morda že pomislila na kakšen drug aktualen prikaz meščanskega belega moškega, denimo na kakšen lik iz serije White Lotus, ali pa na kakšnega Östlundovega protagonista. Tudi sicer Ramšak Marković kot enega izmed vplivov navaja Östlunda. Je to nekakšna mea culpa, češ, zdaj pa imamo svoje, predolgo smo se zajebavali, ali pa je zgolj prepucavanje strahov privilegiranih v družbi? Dobra mera ironije, s katero se Ramšak Marković in Horvat lotita Petrovega razkroja, postavlja obe možnosti na distanco. Ogledalo je nastavljeno. Ker se v občinstvu znajde marsikatera meščanka, to ogledalo tudi dobro funkcionira. Zlasti, ker je iz občinstva nemalokrat slišati smeh, v nelagodje pa je gledalka hočeš nočeš prisiljena, že z dramaturgijo pogleda. Podobno kot liki v White Lotus ali pri Östlundu, ki so od belega priviligiranega moškega menda narejeni predvsem za belega priviligiranega moškega, se občinstvo Petru zlahka posmehuje, v zasnovi lika je občutiti zdravo mero samoironije. Nedaven porast takih likov sugerira, da tisti na prednostni poziciji prevprašujejo svoj položaj, v pod površjem tlečih nevarnostih pa je moč čutiti nelagodje. Menda je to klasični strah pred izgubo privilegija, ki se je rodil iz porasta gibanj, kot sta #MeToo in Black Lives Matter, ter občutek, da v evropski mehurček prodira Drugo, menda porojen iz begunske krize, omenjene v predstavi. 

Mimogrede, Peter je v iskanju dragocene ogrlice prenehal s pisanjem tistega članka o beguncih, zaradi katerega prej ni mogel spati. Točka prešitja se je sparala, razpadel je simbolni svet, ki je vzdrževal njegovo malomeščansko življenje, na plan so privreli vsi strahovi in frustracije. Petrov svet v beznici, nekakšnem lynčevskem Black lodgu, razpade. Navsezadnje konča v gozdu, kamor ga pošlje Jockel, češ, tam se bo vse zrihtal. V gozdu Peter do smrti pretepe naključnega mimoidočega, lovca. 

Pa je Peter res ubil človeka, ali je gozd in vse, kar se tam odvija, zgolj simbolni prostor njegovega nezavednega? Nič ni zares gotovo, razen to, da je vse v kurcu. V dramatično zatemnjenem prostoru, kjer vidimo le osvetljen Jocklov obraz, nam ta pove zgodbo o črni luknji. In o tem, kako je svet pravzaprav že stokrat šel v kurac. Sam vi, intelektualci, tega še niste skapiral. Čisto mogoče je, da se nam je v dobrih dveh urah, ki smo jih na ponedeljkov večer preživele v Gurlitschu, pokazal smisel vsega skupaj. Čisto možno je tudi, da nam Jockel le prodaja ceneno filozofijo. Vseeno je Deževen dan v Gurlitschu dramaturško dinamična ter vsebinsko in vizualno bogata predstava, ki je uspešna v svoji upodobitvi paranoidne krize tistih na poziciji moči, ko je ta pozicija vedno bolj kompromitirana. 

Besede današnjega Teatra v eter so prideževale iz vajenke Nastje.

Vir fotografije: PGK