Se spomnite, ko v Malem princu de Saint-Exupéry opisuje, kako je kot otrok narisal boo, ki je požrla celega slona, in nato pokazal to sliko odraslim? »Zakaj bi se bali klobuka,« so odvrnili po hitrem ošvrku risbe, ne da bi opazili njeno globočino, in s tem zatrli mlademu Antoinu vse upe na bodočo slikarsko kariero. Podobni strahovi se zbudijo, ko poskušamo razložiti ljudem, vajenim dramskega realizma, predstavo Midva med nama gledališke improvizatorke Sare Šoukal ter v uličnem in klovnovskem gledališču izurjenega Luke Piletiča, ki smo si jo ogledali 21. decembra v Klubu Gromka. »Saj je zgolj ljubezenska zgodba,« bodo rekli. »Tu pa res ni nič posebnega,« bodo dodali. In navrgli, da ne vidijo nobene politično angažirane osti ali česa drugega družbeno relevantnega. Kot pri risbi boe, ki prebavlja slona, se morebitni očitki ne tičejo toliko samega umetniškega dela kot pričakovanj in gledalskih navad. Začnimo torej pri gledališkemu realizmu. 

Realizem v gledališču, holivudskem filmu ali televizijski seriji ni uprizoritev realnosti, temveč njene specifične reprezentacije, v kateri je inspiracija iz realnega življenja reducirana na najnižje skupne imenovalce, ki naj bi jih večina gledalcev prepoznala. Opravka imamo z znaki, ki jih oblikujejo določene umetniške strategije. Realizem ponavadi uokvirja neka zgodba z začetkom, sredino, koncem in poanto. Takšno zgodbo poganjajo liki, ki nekaj hočejo in jih v tem temeljno določa njihova predzgodovina. Odrski dialogi tako niso podobni brezciljnim cikličnim vsakodnevnim pogovorom, pač pa jih naprej porivata razvoj zgodbe in konflikt med liki.

***

V predstavi Midva med nama ničesar od tega ni. O likih ne izvemo kaj več od tega, da sta par. Zgodba ne vodi nikamor, razen v prikaz različnih aspektov partnerske zveze. Kar je realistično, ni to, o čemer predstava govori, ampak kako je uprizorjena. Nista realistična lika ali zgodba, temveč odnos med njima in način, kako se par obnaša. Tega načina ne prepoznamo kot znaka, v katerem naj bi se kot publika poenotili, temveč sama tekstura in proces uprizarjanja zrcalita naše izkušnje in vedênje. Recimo uvodno nesmiselno golobčkanje in čebljanje: »Jaz sem te bolj pogrešal kot ti mene! Ne, ne, ne! Jaz! Ne, jaz, jaz sem te bolj kot ti.« V to ljubezensko žvrgolenje se kasneje zareže ljubosumje, ki preskoči v nostalgijo pa v prepir in celo klofuto. 

Če ima predstava neko družbeno poanto, ta ni eden izmed hashtagov, trenutno popularnih v intelektualnih krogih – feminizem, ekologija ali družbeni angažma. Tudi te vidike moramo poiskati v uprizoritveni metodi. Recimo v tem, da med likoma ni nobenega duvanja za višji gledališki status, ki ga včasih vidimo pri gledališko-improvizatorskih juncih, temveč sta si v deželi onkraj šovinizma in spolnih klišejev ljubeče enakovredna. Ali da odnos med karakterjema in med performerjema temelji na zaupanju, v katerega se lahko naselijo še tako negativna čustva in prepiri, pa zaupanje še vedno ostane. Vztrajanje pri kompleksnosti odnosa vzpostavi situacijo, v kateri prepoznamo svoje obnašanje. Kljub humornemu tonu predstave v njej ni ironične distance ali sarkazma, zato se ne režimo likoma, ampak z njima. Režimo se pravzaprav sami sebi – v prepoznavanju lastnih simpatičnih in bebavih vzorcev se oblikuje skupnost med performerjema in gledalci, ki ne temelji na redukcionističnih moralkah, ampak na skupnem samorazumevanju. 

Prav takó skupnostno izkušnjo vešče gneteta performativni veščini nastopajočih, ki – z izvorom v improvizacijskem in fizičnem gledališču – zmoreta vse tisto, pri čemer dramski gledalci, izučeni na AGRFTju, pogrnejo. Recimo, ko brezhibno prehajata med igro v likih in direktnim nagovorom publike. Ali ko iz govora o svojih likih v tretji osebi preskočita v  prvo osebo. Ali ko v intimni atmosferi Kluba Gromka, kamor se nas je nagnetlo kakih 30 gledalcev, nista vzpostavila četrte stene – pa kljub temu med nami ni bilo štoraste neprijetnosti, ki nas pri takšnih manevrih ponavadi zadane v dramskih gledališčih. Ravno to zavedanje – kako poslušati soigralca in občinstvo in temu prilagoditi tempo igre in intenzivnost čustvenega izraza – vzpostavi obziren, ljubeč odnos s publiko. S tem pa se med tematiko predstave in našo skupno izkušnjo vzpostavi enačaj.

Čeprav govorimo o načinu igre, ki je realističen v svojem izhajanju iz vsakodnevnega obnašanja in se izogiba izumetničeni patetiki slovenskega dramskega gledališča, pa v predstavi izstopa ravno najmanj realističen prizor. V njem Piletič in Šoukal izvajata gibalno kontaktno improvizacijo na malem fotelju, celoten prizor pa se abstraktnim in nekoliko nenaravnim gibom navkljub počasi sprevrže v sekusalno ekshibicijo z vsem pripadajočim stokanjem in zadihanostjo. Čeprav stiliziran prizor še zdaleč ni realističen, je realističen način, kako karakterja reagirata. In tako se vrnemo k občutku zaupanja med nastopajočima, ki jima omogoči, da se iskreno odpreta in nam dopustita vpogledati v nekatere svoje ne povsem zavestne moduse obnašanja. 

***

S tem prispemo do produkcijskega modela predstave. Opisano zaupanje med performerjema, dobro poznavanje drug drugega in oblikovanje unikatne uprizoritvene metode, ki brezhibno spoji principe fizičnega in improvizacijskega gledališča, so bili možni šele skozi dolgotrajni ustvarjalni proces. Tega pa so omogočili: razpis Mladike Mestne občine Ljubljana, ki dodeli do tri jurje evrov mladim »progresivnim« avtorjem, rezidenca, plačana s počivavčerji, ter seveda obilica časa v zimsko-pomladanskem lockdownu na začetku leta 2021. Ali po domače – oblica veselja in prekarnega dela. 

Zaradi intenzivnega kreativnega procesa sta avtorja lahko iz istih vaj oblikovala še improvizirano sestrsko predstavo – Midva med nama: Improviser’s cut, o kateri smo pisali v našem poročanju s festivala Goli oder 2021 in ki je kljub naslovu, tematiki ter približno istim performativnim veščinam  popolnoma drugačna beštija. Kjer fiksirana predstava Midva med nama ohranja ista lika in v intimni ter humorni komunikaciji s publiko znotraj majhnega klubskega ambienta gradi samoprepoznavajočo se skupnost, se je Improviser’s cut razpršil po veliki dvorani Stare mestne elektrane – Elektro Ljubljana in nanizal poetične cinične drobce mnogoterih parov v slepi ulici. 

Ker je uprizoritveni pristop Midva med nama nevsiljiv, lahkoten in igriv, se lahko v očeh gledalca izgubi, saj predstava svojih tematik ne oznanja na veliko in se izogiba velikim zgodbam ter najnižjim skupnim imenovalcem. Večplastni partnerski odnos, ki ga nastopajoča uprizorita med sabo, predstava podvoji v svojem odnosu do publike, s tem pa lahko tematiko predstave ne le ugledamo, temveč jo tudi celostno občutimo – četudi ne nujno vsi povsem zavestno. Ker gre za izpiljeno predstavo gledaliških zvrsti, ki so spregledane tudi znotraj neodvisne scene, apeliramo na poslušalstvo, naj si jo ob priliki ogleda in podpre nizkobudžetno produkcijo. Da ne bosta avtorja, kot de Saint-Exupéry, namesto v umetniški karieri pristala v aviaciji. 

*** *** ***

foto: Asiana Jurca Avci