»Sem znanstvenica, ki se ukvarja z vojnim dobičkarstvom. Služim na trpljenju in izgubi ljudi in se prepričujem, da je to dobro zanje. V toploti svoje mehke raziskovalne komore, oborožena in zaščitena z zidom znanja in knjigami namesto opek, si postavljam spomenike in gradim klube oboževalcev, ki me bodo citirali.« Nena Močnik, avtorica doktorske disertacije z naslovom PREŽIVELA TELESA, UMRLE ŽENSKOSTI: Seksualnost v naracijah o preživelih žrtvah posilstev v bosanski vojni, se je po končanem raziskovalnem delu odločila, da bo svojemu doktoratu priložila še eno »prilogo« – performativni esej Konzervirano. Predstava Konzervirano je hrbtna stran znanosti, je popolna in načelna degradacija njenih normativov in na novo vzpostavljeno utelešenje vseh tistih stranskih raziskovalnih produktov, ki se jih znanstveni red z vsemi štirimi otepa. Emocija, vživljanje, sočutje.

Stvar se toliko bolj zaplete, ko se raziskovanje določene tematike giba na skrajno tankem ledu, kjer je nemogoče določiti delež osebnega angažmaja, ne da bi pri tem že implicitno vključeval akt parazitiranja in izkoriščanja katastrofičnih dogodkov na račun lastnega, avtorjevega akademskega razvoja in veljave. V potrebo (ki je toliko, kolikor je intimna, tudi profesionalna) po ozaveščanju, arhiviranju, kritičnem pristopu in opozarjanju se nenadoma, tiho kot zrak, priplazi nepovabljena gostja: krivda. Naseli se in pač biva.

Nena Močnik je za namen doktorske ekspertize opravila okoli 1500 intervjujev z žrtvami posilstev. Poslušna do znanstvenih paradigem, kakor priznava, je delo opravila preudarno in analitično dognano ter tako, kot se pričakuje: s priporočeno distanco in umetnimi umiki od srhljivih pričevanj, ki jih je vestno beležila in nato zapakirala v procentualne kolače.

V uprizorjenem solističnem nastopu Konzervirano (ogled 30. 9. 2016 v Pocket teatru) se brez vsakršnih zadržkov naposled odpravi v soočenje s samo seboj, v borbo in razčiščevanje vseh »moralnih stisk in navlak«, nakopičenih v času njenega empiričnega raziskovanja. Vsebinsko natančno, semantično ekonomično in kritično odmerjeno predstavo lahko razumemo kot insceniran terapevtski obračun, psihoanalitično seanso, v kateri avtorica sočasno izvaja vlogo vprašanega in spraševalca, pacienta in analitika, interpreta in izdelka.

Nepretrgan monološki slap (s priloženimi dokumentarnimi izseki, mestoma plastičnimi orisi nasilja in lucidnim, interaktivnim momentom delavnice psihodrame) učinkuje kot transkripcija ranljivega telesa in uma, ki se neprestano boji, da ne prispeva dovolj – ne viru ne prejemnikom, in začenja izgubljati orientacijo, kateremu svetu zaznave naj pripada.

Razcepljeno telo, ki išče ravnovesje med resnico, etiko in krikom, se za hip iztrga iz objema akademskega sveta in »odrešujoče« prestopi v gledališki, fiktivni svet kot tisti teritorij, ki dopušča in omogoča, da besedo zamenja meso, statistiko atmosfera in tuje citate lastna izpoved. En sam rekvizit – zdelan kovinski sod – iz prizora v prizor premika svoj namen in signalizacijo, kot velika konzerva, hrapava in groba, je hkrati tudi zatočišče, masovna vprega, ščit, raskavo platno in nadomestna tarča za agresivne popadke.

Ujamemo tihi paradoks, ki se nahaja v fenomenu telesnega izpostavljanja. Intervjuji kot obrat prakse k teoriji in predstava kot zasuk teorije k praksi. Izkušnja obeh strani akterk se zavrtinči v svoje nasprotje in zato na nek način metaforično poenoti: zadržano telo, delujoče v akademsko-teoretski sferi, in ranjeno telo, zaznamovano z morasto izkušnjo, se prepustita tujemu pogledu – tvegata novo interpretacijo, nenadoma iz sakralnega objekta postaneta ocenjevano blago.

Kako kategorizirati 1500 intervjujev, ki oživljajo travmo, in kako uprizoriti svojo pripadnost raziskavi, ki si za svoje izhodišče izbere rano? V vsakem primeru s konzerviranjem. Doktorat, gledališka predstava, recenzija, vse to je konzerva, ki ji nikoli ne zmanjka dna, pravzaprav se v njej vedno najde celo prostor za še eno vojno.