Vračanje (Revenir)

Vračanje (Revenir)

Kulturna ali glasbena novica
13. 10. 2014 - 13.00

O predstavi Vračanje, ki jo lahko doživite pod odrom ljubljanskega Mini teatra, lahko na prvi pogled razmišljamo vsaj na dva načina. Najprej gre za vrnitev francoskega dramatika Pascala Ramberta v naš prostor, tokrat tudi v vlogi režiserja vizualno-poetičnega performansa, ki je nastal v koprodukciji z Novim kazalištem Zagreb. In drugič gre za vračanje njegove uspešne predstave Zapiranje ljubezni - vračanje v smislu njenega nadaljevanja. Prvo vprašanje, ki se ob tem odpira, je tako: Ali je sploh mogoč govor o Vračanju kot samostojnem delu, zaključeni celoti?

Na zgoraj zastavljeno vprašanje lahko odgovorimo vsaj na dva načina. Prvič: O predstavi Vračanje ne moremo govoriti kot o samostojni predstavi, ločeni od Zapiranja ljubezni, saj s tem izgubimo preveč pomenov, ki se ob primerjavi lahko odprejo, preveč življenja, prav tako pa se nam pomembno zoži dojem ustvarjalnega modusa avtorja Pascala Ramberta. Drugič: O Vračanju lahko govorimo kot o zaključeni celoti in jo obravnavamo samo zase, saj vendar ne gre za II. del, za nadaljevanje v strogem pomenu besede. Prej lahko govorimo o prelomu, rezu, destrukciji.

Ker se po našem mnenju krivica predstavi Vračanje, v primerjavi z njeno predhodnico, že kaže v bolj skromnih medijskih odzivih, zelo spekulativno pa se bo tudi v odzivih občinstva, smo se odločili za drugo pot. Tako je tudi zato, ker bi s primerjavo obeh predstav preveč odvzeli gledalcem, ki se na ogled šele odpravljajo. Zato se bomo spustili v nekaj zelo tihega in mehkega. »Pred sabo bomo videli nekakšen ples smrti. Mrtvaško pravljičnost. V temi in svetlobi. Tih dialog smrti. Telesa in besede, ki prosijo bitja, naj se vrnejo – iz tihega sveta mrtvih – in se ljubijo pred našimi očmi.«

Pred našimi očmi sta se subtilno ljubila Anja Novak, ki je pred kratkim na Festivalu slovenskega filma dobilo nagrado za najboljšo igralko, in Žan Perko. Igralca, katerih tradicionalna vloga je bila porušena, sta bila večino časa izrabljena kot del projekta, bila sta operacijsko orodje. Velik del predstave, ki traja 45 minut, ostajata v temi, nema in skrita za optičnimi triki. Skrita za minimalističnim videom, animacijo, skulpturama ter nazadnje mojstrskima lutkama okostnjakov Gregorja Lorencija, ki so še dodatno razkrajali njuno prezenco.

A njune redke besede, kot sta »Pogrešam te«, ki jih za lutkama plešeta s svojimi telesi in so bile obiskovalcem izpisane zgolj na ekranu, je treba vzeti smrtno resno. Šele kot med sencami abstrahirana duhova igralca postaneta osrednja odrska poezija, poetika teatra, »gola« atrakcija. Namesto reprezentacije prisotnosti ustvarjata performans odsotnosti. V odsotnosti in hrepenenju pa se rišejo številna polja interpretacije za gledalca, za iritacijo z zvokom v popolni temi, ki traja, ali za njegov pogled vase, za prepustitev v pokrajino domišljije.

Poleg igranja z razmerji med gledališčem in sodobnimi mediji ter preizpraševanjem vloge igralca Pascal s svojo predstavo Vračanje torej odpira tudi vprašanje vloge gledalca, ki je klican in izzvan k udeležbi. V pomoč so mu črno-bela slika, igra senc in luči, ki brišejo trde meje materialnosti in odpirajo številna videnja. Zelo malo vnaprej danega, skoraj iluzionizem, zahteva refleksijo in igro z lastnimi podobami in čustvi, ki lahko privedejo vse do tesnobe, bodisi zaradi strahu ali predsodkov. Zdravilo zanjo naj bi poznala hostesa – takšen je bil namreč beli napis na črnem zaslonu televizije pred garderobo ob koncu predstave.

Pascal z režiranjem duha odmaknjenih igralcev, Ane in Žana, riše smrt, lepoto in dimenzijo časa. Riše vračanje ljubezni dveh teles, dveh duš, dveh teles in duš ali morda ljubezen štirih. Gledalec se zaradi praznine le z velikim naporom in še to morebiti vsaj deloma lahko izvije iz tega, da zgodbe iz zgolj podanih okvirjev v celoti ne zapiše sam. Iritacija ob tem pa je zagotovo najbolj poceni finta, na katero ob ogledu lahko padete. Lastne projekcije občinstva in dialog gledalca s samim seboj so namreč tisto, zaradi česar je Pascal v Vračanje vnesel prazen prostor.

Pascal je torej razkrojil običajno podajanje zgodbe in rigidna pričakovanja gledalcev, da bi sam lahko povedal več oz. da bi sam lahko prisluhnil, da bi sam postal gledalec zrcalne podobe predstave, ki se dogaja v obiskovalcih. In vmes je polje čiste svobode. In na koncu kot del predstave, kot zaključno dejanje, nastopi odprti konec, ki ga določi občinstvo. Določi ga s svojim aplavzom, vendar namenjenim komu? Lutkam, Pascalu ali igralcema? S slednjima se namreč gledalec ni imel možnosti identificirati. Je bil aplavz morda namenjen lastnemu doživljanju in bi bil molk tisti pravi zaključek? Tišina, s katero smo zaradi vljudnosti ali navade prekinili?

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.