Smo na simpoziju v Stari mestni elektrarni in zaslišimo tole.

posnetek

Okej, prevrtimo čas nekoliko nazaj, da ugotovimo, kako smo prišli do sem.

Smo na dvorišču Stare mestne elektrarne, kjer se bo v koprodukciji Bunkerja in Prešernovega gledališča Kranj pričel simpozij v angleščini Ko moški jočejo, se svet ustavi. Podnaslovljen kot Simpozij o čustvenosti moških v patriarhatu; Tri ure govorjenja, jokanja in pitja. Gledalci s kozarčki viljamovke, ki smo jo prejeli ob prevzemu karte, čakamo, da se po rdeči preprogi mimo fotografinje sprehodimo do dvorane. Bi lahko ob tako pompoznem naslovu in najavi dogodka pričakovali kaj manj?

Simpozij je prvi del trilogije, ki se posveča, citiramo: »kompleksnosti čustvene pokrajine moških v sistemu, ki ne spodbuja njihovih čustev«. Koncept podpisujeta Lea Kukovičič in Sodja Lotker, ki želita s trilogijo pomagati moškim, da se odrešijo patriarhata, ko bodo rešeni moški, pa naj bi preostanek sistema razpadel sam od sebe. Kot se za simpozij spodobi, dogodek otvorita nagovora direktorice Bunkerja Alme Selimović in Sodje Lotker.

Najprej je na vrsti enourno predavanje filozofa Federica Campagne, ki ga spremljamo na platnu. V duhovitem in poljudnem tonu pojasni, da predmeti, naj bo to skodelica ali moški, pravzaprav ne obstajajo. S poimenovanjem se sklicujemo na skupek domnevnih značilnosti, ki so seveda arbitrarne. Le od nas samih je odvisno, kako bomo moškega pojmovali v prihodnosti, ali pa bomo to oznako raje kar zavrgli.

Po končanem predavanju, nekakšni teoretski uglasitvi za nadaljnje dogajanje, se prične dvigovati platno in tukaj prvič eksplicitno uvidimo performativni značaj dogodka. Skupina žensk, ekipa sodelavk Bunkerja, na oder začne uigrano prinašati sedežne garniture in hladilnike s pivom, ki ga bodo v naslednjih dveh urah skupaj s pico delile publiki. Nato se na oder spusti ogrodje z reflektorji, ki omeji prostor in skupaj z novo, rahlo vijolično osvetlitvijo ustvari intimno atmosfero. Vstopili smo v drugi del simpozija – pogovor s tremi evropskimi, heteroseksualnimi, cis moškimi ustvarjalci uprizoritvenih umetnosti.

Moderatorka pogovora Eva Neklyaeva, strokovnjakinja za spolne prakse, uvodoma pove, da je pogovor odprtega tipa. Gledalci lahko prosto zapuščamo dvorano, povabljeni pa smo tudi k aktivnemu sodelovanju. Poleg njenega belega usnjenega širokega fotelja na enostavnih črnih dvosedih sedijo Julian Hetzel, Primož Bezjak in Juan Carlos Martel Bayod in se, da bi odgnali nelagodje, hitro zaposlijo z odpiranjem piva. »Ali občutite patriarhat na lastni koži? Kako?« pa se prične odpiranje osrednje tematike. Moški se gledajo, kdo se bo žrtvoval in začel, medtem ko publika zganja hrup z odhajanjem iz dvorane in srkanjem pijače.

A ravno tu se pokaže kvaliteta dogodka. Ne kvaliteta simpozija o moški čustvenosti temveč kvaliteta umetniškega dela. Avtorici koncepta se namreč uspešno izogneta pasti tako imenovanega socialnega obrata v umetnosti, znotraj katerega ustvarjalce bolj kot zaključen umetniški izdelek zanima proizvajanje družbene spremembe, glavno ustvarjalno tkivo pa so medosebni odnosi vseh prisotnih. Vrednost dela zato velikokrat utemeljujejo zgolj na družbeni učinkovitosti, estetska vprašanja pa a priori zavračajo.

Kukovičič in Lotker estetsko raven upoštevata in se z njo poigravata, da bi okrepili tudi družbeni vidik. Sedišča za moderatorko in sogovorce, sicer samoumeven del pogovorov in okroglih miz, postanejo scenografija. Ženske, ki prevzamejo naloge scenskih delavcev in strežbe pijače, postanejo performerke. In gledalci? Recimo le, da je dogajanje na tribuni za interpretacijo dogodka vsaj toliko pomembno kot dogajanje na odru.

Da pa bi si odgovorili na vprašanje, kaj je funkcija tega performansa, se vrnimo h konceptualnemu izhodišču reševanja iz patriarhata. Sedaj lahko v vsaki še tako majhni odločitvi prepoznamo konceptualno gesto. Velikopotezna napoved dogodka, na katerem bomo jokali, govorili in pili? Subverzija marketinškega postavljanja ženske v vlogo atrakcije. Kozarček kratkega? Vzbujanje familiarnosti in potencialno opivanje. Rdeča preproga? Izbira moderatorke?

Koncept postane na izvedbeni in tematski ravni očiten med pogovorom. V vsesplošnem veselju publike, ki hodi ven in noter, se ob hrani in pijači neobremenjeno pogovarja in si podaja prtičke, trije moški na odru, ki naj bi bili središče dogajanja, dobijo bolj malo pozornosti. In to v trenutku, ko so se odločili odzvati na vabilo avtoric, pristali na ranljivo pozicijo in ozvočeni govorijo o svojih izkušnjah, tudi tistih zelo osebnih. Občasno se občinstvo vendarle osredotoči na govorce, posamezniki k razpravi prispevajo vprašanja in komentarje. Na neki točki pa iz dvorane na čik pavzo odide tudi moderatorka pogovora. Očitno še ena gesta.

In čemu vse te konceptualne geste? Nemara z namenom zamenjave vlog. Že to, da se avtorici odločita ponuditi roko pomoči moškim, je subverzija običajnih vlog. In večina povabljenih kandidatov je takšno sodelovanje zavrnila. Gledalci, morda tudi nehote, ozavestimo, da tokrat delo scenskih delavcev prevzamejo ženske. Ženske so tako ‒ na fizični in idejni ravni ‒ postavljene na pozicije kontrole in se imajo ob tem očitno fajn, moški pa medtem zmedeno sedijo in se trudijo biti koristni.

A vsem konceptualno utemeljenim odločitvam navkljub morda umanjka nekoliko trdnejša struktura pogovora. Replike iz publike nakazujejo, da so si nekateri vendarle želeli slišati več o napovedani tematiki. Zdi se, da diskurzivni vidik ni izkoriščen v meri, v kakršni bi lahko bil. A vrnimo se za trenutek k sogovorcem in njihovi vlogi v konceptu. Moški, za katere se na momente zdi, da so postali del eksperimenta, so očitno senzibilne osebe, ki, kot povedo, z jokom nimajo pretiranih problemov. Zavedajo se lastnih privilegijev v družbi, a tudi tega, da zavedanje še ne reši problema.

V situaciji pogovora delujejo nekoliko nesigurno in ranljivo, s stališča publike občasno celo prikupno zmedeno, na kar se odzivajo različno. Vsi se seveda trudijo odgovarjati na vprašanja, v vmesnem času pa nerodne trenutke izravnavajo, eden s poskusi šal, drugi z iskreno zmedenostjo, tretji pa, v naši interpretaciji, začne na celoten dogodek gledati z nekaj distance. Lahko bi rekli, da poskuša performativno situacijo aktivno soustvarjati in koncept z malimi gestami, kot je na primer posnemanje poležavanja moderatorke na sedežu ali pa gledanje dogajanja v publiki, ko bi moral poslušati sogovorce, prevpraševati. Kot bi se odločil sprejeti igro avtoric.

Po dvournem performativnem pogovoru, v katerem smo ugotovili, da nismo ničesar razrešili, se za zaključek debatnemu krožku pridruži Ana Pavlič, strokovnjakinja na področju spolne enakosti in feminizma ter direktorica Inštituta za enakost. Njen prihod pospremi nova scenska sprememba. Intimno atmosfero z dvigom ogrodja reflektorjev in nevtralno svetlobo zamenja ponovno odprtje prostora, ki nakazuje vrnitev. Vrnitev kam? V prostor simpozija? Realnosti? Morda v prostor, v katerem naj se gledalčeva pozornost ponovno zoži na dogajanje na odru. A dogodek se zdi na nekaterih mestih skoraj preveč odprt, tako da lahko odločitev gledalca za to ali ono interpretacijo kaj hitro postane poljubna.

Pavlič prebere elaborat ‒ sicer bolj esejski kot dokumentaren ali znanstven ‒ in nas seznani, da imata Slovenija in regija pred sabo še dolgo pot do spolne enakosti, posebno izven urbanih središč. Nastop bi bil nemara primeren kot zaključek klasičnega simpozija, na dogodku z uprizoritvenimi razsežnostmi pa učinkuje nekoliko šibkejše. To je sicer razumljivo, saj avtorica teksta ni performerka, pa vendar se postavlja vprašanje, kako bi lahko bil njen prispevek vključen bolj taktno.

Med ploskanjem govorci zapustijo oder. In tedaj, ko mislimo, da je že vsega konec, armada ženskih delavk zopet zavzame oder in vešče pripravlja, pospravlja, spreminja prizorišče za zaključno presenečenje. Na oder stopijo štirje moški v črnih oblekah in belih srajčkah. Eden se usede za sintesajzer in zaslišimo.

Pomen te konceptualne geste določite sami.

Naslovna fotografija: Nada Žgank, Bunker