Za blagor maturantov

Za blagor maturantov

Recenzija izdelka
29. 1. 2020 - 13.00

Dve leti po 100. obletnici smrti našega največjega pisatelja Ivana Cankarja se je maturitetna komisija odločila, da maturante počastijo s posebno poslastico – štirimi Cankarjevimi dramami. To so Hlapci, Kralj na Betajnovi, Pohujšanje v dolini šentflorjanski in seveda Za narodov blagor. Zato se je ravnateljica Mestnega gledališča ljubljanskega Barbara Hieng Samobor odločila, da zveste abonente in nesrečne maturante počasti z uprizoritvijo slednje. Oziroma vsaj tako se zdi, saj je Matjaž Zupančič, ki mu je bila zaupana režija, na veliki oder postavil skorajda integralen tekst in s tem omogočil srednješolcem, da si prihranijo slabi dve uri branja in ju raje namenijo ogledu predstave.

To je sicer že redna praksa institucionalnih gledališč zadnjih nekaj let, npr. Francoski testament v MGL, Angel pozabe, Ana Karenina in Krasni novi svet v Drami in tako dalje. Letos se bodo za maturante torej znova borili v MGL-ju in Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica, kjer so Za narodov blagor premierno uprizorili že lani, prav tako bodo v Cankarjevem domu obudili predlansko Pohujšanje v dolini šentflorjanski. S tem gledališča, ki so v veliki meri financirana s strani države, iščejo še dodaten hiter vir zaslužka in večanje publike. Zato se lahko le vprašamo, čigav blagor je tukaj dejansko v igri.

Da se da slovenske klasike brez večjega poseganja v tekst efektivno uprizoriti, sta dokazala Janez Pipan z uprizoritvijo Hlapcev v Drami pred tremi in Janusz Kica z Matičkom se ženi pred dvema letoma. Tega za Zupančičev poskus, ki je bil premierno uprizorjen 9. januarja letos, žal ne moremo reči. Ob dvigu zastora najprej zagledamo platno s skico Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije Vinka Glanza, pred njim pa štiri plesalke; Anjo Möderndorfer, Petro Peček, Aja Zupanec ter Veroniko Valdes in Nežo Blažič. Oblečene so v oranžnordeče zaporniške kombinezone, v rokah imajo metle. Z odsekanimi, agresivnimi gibi nas uvedejo v temačno atmosfero političnih igric. Predstavljajo ljudstvo, žrtev teh igric, osebnih interesov in leporečenja politične elite, ki je ves čas prisotno. Sproti čistijo nesnago za elito, hkrati pa so le nemi opazovalci brez kakršne koli možnosti soodločanja.

Potem se platno s skico dvigne, plesalke se porazgubijo, na odru pa zagledamo modro zofo nadnaravne velikosti, ki je z obliko naslonjala nemara aluzija na Triglav ali pa na psihoanalitični kavč, na kateri se drenja in sprehaja cel kup blagorodnih meščanov in meščank, ki bi vsi po malem potrebovali kako uro ali dve terapije. Na velikanski zofi pa so tudi velikanski vzglavniki, katerih menjavanje nakazuje spremembo kraja dogajanja. Tako so pri veljaku Grozdu, igra ga Lotos Vincenc Šparovec, potiskani z mini slovensko trobojnico, pri njegovem tekmecu Grudnu, igra Uroš Smolej, pa so obarvani v kapitalistično zlato. Vsak od njiju ves čas sprejema fine goste, ki se najprej slinijo k enemu, naslednji hip pa že drugemu. Zupančič je to skupinico malomeščanov prikazal kot šminkersko in malo omejeno, kar je še razumljivo, vprašljiva pa je odločitev, da je vse skupaj zavito v neko stereotipno homoseksualno podobo, kar se odraža v drži, kretnjah in načinu govora. Ženske ostajajo le v funkciji žena in poskušajo prekašati druga drugo v tem, katera bo večja diva; to je podprto tudi z bleščečimi kostumi Bjanke Adžić Ursulov, primernimi za podelitev kakšnih filmskih nagrad.

Cankarjev humor v naši uprizoritvi ne funkcionira. Izjema so scene s Primožem Pirnatom v vlogi bogatega in vplivnega, vendar nadvse dobrohotnega Gornika, ki je v svoji karikirani podobi z oranžkastimi kodri, mini dežnikom in frakom kot iz drugega sveta. Najbolj efektiven je prizor, ko ga poskuša zapeljati ladymacbethovska Grudnova žena Helena, ki jo suvereno odigra Iva Krajnc Bagola. Njuna interakcija je igra ping-ponga, ko Grudnovka nežno potreplja Gornika, jo on nehote potreplja tako močno, da jo odnese na drug konec dvorane. Na zofi se raztegujeta in pomenkujeta, publika pa končno dobi svojo dozo smeha.

Na prvi pogled je videti, kot da je Zupančič tekst postavil v brezčasnost, čeprav naj bi se dogajal v 30-ih letih prejšnjega stoletja, hkrati pa ga je dozdevno depolitiziral oz., natančneje rečeno, politiziral na specifično sodoben način. Danes politični mainstream namreč ni več tako strogo razdvojen med liberalnim in konservativnim, ampak je prav centrističen, zato je uprizoritev aktualna ravno, ker na tekst gleda skozi centristično prizmo in ga interpretira s to moralo – nihče ni dober, vsi so isti, vsak odklon je ekstrem. Ostane strogo na sredini in se tako kot vse sredinsko usmerjene stranke noče opredeliti. Je srednja pot res najboljša in najbolj tržna? S tem publiki pusti, da lahko vsak vidi, kar oziroma kogar iz vladajoče politične sfere hoče videti v Cankarjevih likih. Tako uprizorijo točno to, kar hkrati kritizirajo. Nenačelnost, konformizem, svetohlinstvo. Dlje od ideje, da so politiki pokvarjeni in sebični, vsi “isto sranje, drugo pakovanje”, predstava ne seže.

A da je Cankar morbiden, kar pogosto slišimo iz ust srednješolcev, je popolnoma neutemeljena trditev. Primož Vitez je v gledališkem listu izpostavil citat iz Bele krizanteme iz leta 1910: »Slikal sem noč, vso pusto in sivo, polno sramote in bridkosti, da bi oko tem silnejše zakoprnelo po čisti luči. Zato je bila moja beseda, kakor je bila trda in težka, vsa polna upanja in vere! Iz noči in močvirja je bil v nebeške daljine uprt moj verni pogled – vi pa ste me razglasili za pesimista!« In tudi v satiri Za narodov blagor je ta luč prisotna in naseljena v lik novinarja Ščuke. Žal pa je v interpretaciji Matica Lukšiča ta luč svetila zelo šibko. Ščuko je prikazal kot kujavega, oholega; bolj kot v Cankarjevo dramo bi sodil v kak tipično MGL-jevski muzikal, kjer je pretiravanje in stiliziranje bolj zaželeno in tudi bolj primerno. V interpretaciji mlajših igralcev je Cankarjev jezik nasploh zapadel v pretirano deklamatorstvo. Ko Ščuka izvede svojo revolucijo s podporo ljudstva, zavrže tako zlate kot slovenske vzglavnike ter na zofo postavi rdeče. V skladu s centristično držo predstave tudi to barvo spremlja neželena konotacija, zato na koncu seveda zavrže tudi rdeče vzglavnike in s tem vsako ideologijo.

Tako ostra Cankarjeva komedija Za narodov blagor deluje le medlo. Po slabih dveh urah si kar malo oddahnemo, da je predstave konec in gremo neobremenjeno domov poslušat novice, v katerih nas poskušajo naši politiki prepričati, da so bili slovenski vojaki v Iraku za narodov blagor, da je Rupnik pravzaprav nedolžno deloval za narodov blagor, da je Šarec odstopil za narodov blagor, da naj nič ne skrbimo, razmišljamo, sprašujemo, ker je prioriteta vseh navsezadnje izključno samo – narodov blagor.

Narodov blagor povsod vidi vajenka Brina.

 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 

facebook twitter rss

 

RŠ praznuje 51 let! Če bi radi spodbujali kakovostne radijske vsebine tudi v postabrahamski dobi, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

za narodov blagor

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.