Nedavno je minilo 80 let od uničenja Pohorskega bataljona. Na Osankarici, kjer je bilo njegovo prvo in zadnje stalno oporišče, je slavnostno govorila predsednica republike. Generično opominjanje na pogum, žrtve in grozoto vojn. Kako hecno in štorasto je poslušati o vrednotah nekdanjega oboroženega upora v sedanjem političnem diskurzu, a drugače pravzaprav ne more biti. Kakorkoli že, zgodba bataljona je neverjetna, fascinantna, herojska, mitološka. Fašist bi zajokal. Presenetljivo ali ne se najveličastnejše obeležje te žalostne obletnice uprizarja na odru Mestnega gledališča ljubljanskega. Pohorski bataljon v avtorstvu režiserja Jerneja Lorencija, Dina Pešuta in izvajalske ekipe ni le izjemna gledališka poustvaritev konteksta in substance najbolj junaške in tragične formacije v zgodovini slovenskega vojskovanja, temveč gladko najboljša predstava MGL-ja, kar sem jih videl.

Po tem izbruhu, v katerem je bilo povedano tako rekoč vse, lahko malo smanjimo doživljaj in o predstavi rečemo še kaj konkretnejšega. Kaj o uvrstitvi predstave v repertoar pove institucija? Citiramo: »Da je vojna v zadnjih desetletjih spet postala redna spremljevalka naših življenj … [Režiser] je [u]prizoritev v izhodišču oslonil na zgodbo poslednjih dni Pohorskega bataljona (tudi) z ambicijo gledališkega preizpraševanja mehanizmov in posledic strašne uničevalne vojne, ki ta hip divja v Evropi, v naši neposredni bližini.« Konec citata. Ma moramo dodati: primernejša primerjava s sodobnostjo je seveda genocidna vojna v Palestini, katere cilj je prav tako popolno uničenje, namesto idiličnih pohorskih smrek pa tam podirajo gosto naseljene stavbe. Da ne zapademo v nepotrebno prčkanje s sodobnim časom, se osredotočimo na predstavo.

Gre za na obsežnem gradivu zasnovano študijo oziroma poskus rekonstrukcije v dveh delih; prvi poustvari horizont, v katerem je nastal bataljon, drugi se fokusira na njegovo delovanje in uničenje. Namesto za klasično, na tekstu osnovano in mimetično uprizoritev so se ustvarjalci povsem pravilno odločili za, recimo temu, pripovedovalsko metodo, sproti dopolnjevano s kratkimi, bolj standardnimi gledališkimi metodami. Ta praksa je v slovenskih gledališčih še kar plodna, najočitnejši primer bi bil recimo še ni naslova v Mladincu. Pripovedovanje in obelodanjenje poteka skorajda neformalno: z lučjo je osvetljeno tudi občinstvo, igralci pred njim so posedeni v polkrog, kakršnega denimo poznamo iz terapevtskih društev za razna zdravljenja. Gledalce tako zaobjame v dvojno pasivno participacijo – najprej kot prebivalstvo za časa okupacije, ki mu nacistični Švab navaja razglase za novo nemško življenje, potem pa kot konzument težkih in pretresljivih pričevanj iz številnih virov: od zgodb družin, članov bodočega bataljona, prek podatkov o okupacijskih taktikah in ciljih do kratkih pisem na smrt obsojenih in tako naprej.

Prvi del predstave, torej kontekst, je v širši sliki ključen. Z dokumentarno-pripovednim, izmenjavajočim se nizanjem prigod, dokumentov, pisem, okupatorjevih podatkov in načrtov ter občasno tudi osebno izkušnjo izvajalcev oziroma njihovih starih staršev, tet, stricev, vzpostavi temeljno in temeljito etično ozadje partizanskega boja. Ta seveda ni, kot ga blatijo njegovi dandanašnji omalovaževalci, neka avanturistična eksotika komunajzarskih podležev, temveč nujen, neobhoden upor. Nova oblast je namreč Hitlerjev poziv o ponemčenju vzela zares – streljanje, zapiranje, izseljevanje, ukinjanje slovenskih društev in, kajpak, gledališč. Šlo je pravzaprav za tak ali drugačen izbris slovenskega prebivalstva, se pravi: genocid. Ravno ker uprizarjanje vsega tega v glavnem ni performativno, temveč naratološko, se pravi igralci izmenjaje pripovedujejo, berejo, razlagajo, je gradivo do kraja opolnomočeno.

Saj kaj dodati na denimo prebrano pisanje tega ali onega nesrečneža tik pred smrtjo. Kakršnokoli preigravanje bi bilo le napoti preprosti in uničujoči moči jezika. Grozljivo ganotje in njegovo minimalistično podajanje dobesedno grabi celo dvorano, tako pred odrom kot na njem. A ne ostane pri tem, saj je nizanje in prepletanje štorij vseskozi vpeto v neizprosen stroj nacistične sistematičnosti. Zaradi tega tudi toliko bolj zaživi drugi del predstave, fokusiran na delovanje in uničenje bataljona. Ne le, da borci in borke niso bili kakšni brezbožni avanturisti, ampak je bilo partizanstvo za njihovo življenje nujno kot zrak, hrana, voda. Biti partizan je bil edini način, kako biti človek. In ne nekaj, kar je treba izbrisati. Najvišja točka v predstavi je prav ta partizanska osvoboditev: ne strah, ne negotovost, ne mraz, ne groza, ne smrt, temveč radost življenja.

Glavno pripovedno ogrodje je v drugem delu torej usmerjeno na zgodbe borcev in bork ter njihove številne akcije, poleg tega pa se razširi še v efektivno vzburjanje predstavne moči. To v MGL s patosom povzamejo takole, citiramo: »… Kako je, ko ostaneš brez zavetja, hrane, osnovnega človeškega dostojanstva, na begu, največkrat z otroki? Kako je, ko se ujet med zobnike masakra zavedaš skorajšnje smrti?« Z dokaj preprostimi prijemi in premestitvami nam oživijo nežive statistične podatke. Na primer, kako okrog 2000 Nemcev obkoli 69 partizanov. Ali 24 proti 1. Pa na oder povabijo še 13 gledalcev, ki z igralci obpolkrožijo skoraj golega samcatega partizana … Pa jasno, tako rekoč didaktično razložijo, kakšne metke so uporabljali, kaj naredi minomet, kako poteka krožna obramba, predstavijo taktiko obkolitve; predstavljajte si večurno tišino in potem v enem hipu poči; kričanje, streljanje, prekladanje, lovljenje reda v gromkem kaosu ... Kot rečeno, zaradi nemimetičnega podajanja so naše predstave toliko bolj žive.

Ja, moram omeniti tudi kakšen manj posrečen del, posebej muzikalično, kobajagi latino šlagersko sekvenco partizanskih akcij, ki bi bila gotovo lahko efektivnejša. Ali morda mestoma preterano prikazovanje statistike smrti med drugo svetovno vojno. In še kakšno malenkost. So pa zasnova predstave, njena izvedba in iz gradiv predstavljene razsežnosti tako močne, da se vsakršen kiks te ali one podrobnosti neškodljivo razgradi, četudi bi se ga dalo popraviti. Kakšna cinična duša bi lahko rekla tudi: »OK, brali so ganljiva pisma in napaberkovali nekaj zgodbic, to lahko tudi sam.« No, seveda, sam lahko počneš vse, tudi jebeš se lahko sam. Gledališča se pa ne moreš iti. V zvezi s tem je treba omeniti specifično in unikatno kuriranost virov ter občevanja z njimi, potem pa še – ritual gledališke izkušnje.

Deljenje specifičnih emotivnih reakcij je vendarle nekaj čarobno nestvarnega, česar ne moreš izkusiti na masturbacijski način. Treba je v teater, recimo. A Pohorski bataljon nima le enostranskega učinka na občinstvo, temveč se zdi, kot smo omenili, da njegova materija učinkuje tudi na sam oder; kot da gre za obojestransko očiščevanje. Igralci so v ambientu in zastavku predstave hkrati tudi prejemniki. Navsezadnje se prepletejo s publiko. Rekel bi, da je predstava ena najmarkantnejših tudi za ustvarjalce in izvajalce. Da nas je ukaz Groge, poveljnika bataljona, zadel hkrati in enako. Tako je, zadnji metek prihranite zase. Menda so se pozivom Nemcev k predaji med bitko samo smejali. Zadnjih nekaj borcev in bork je tik pred smrtjo zapelo. Po koncu bitke je trinajstletni Vanček, preden so ga sklatili s smreke, šicnil nacističnega poveljnika. Smrt fašizmu! Svoboda narodu!

*

Slika: Wikipedia, iz dLib.si