Zgolj objem, zgolj občutek, zgolj zgodba
Leta 2025 Gorica in Nova Gorica prejmeta naziv prve čezmejne evropske prestolnice kulture. Temu seveda pritiče obilica kulturnega programa in kdo bi bil za velik kos gledališkega programa primernejši, kot pa v mednarodnem prostoru redno prisoten lokalni režiser Tomi Janežič? Tako nam je v začetku leta predstavljen projekt Dodekalogija, omnibus dvanajstih predstav, ki sliši tudi na ime transgeneracijska fikcija ter nam vsak mesec skozi leto servira eno izmed predstav, poimenovanih po letnicah med režiserjevim rojstvom v Novi Gorici leta 1972 in letom 1983. Predstava 1974, ki se je bomo dotaknili danes, je torej tretja slovenska premiera, nastala v okviru Slovenskega mladinskega gledališča v koprodukciji z GO! 2025.
Ob vstopu v spodnjo dvorano Mladinskega starejše generacije občinstva in pa kakšnega mladega prepotentnega hipsterja zadene močan val nostalgije. Pričaka nas pogled na prostor, oblepljen z zelenim linolejem, s kasetiranega stropa visi vrsta toplih starinskih luči, igralci, oblečeni v živahne odtenke 70-ih in ovenčani z lasuljami, pa manevrirajo med kavči v rdečih in oranžnih tonih. Scenograf Branko Hojnik in kostumografinja Marina Sremac učinkovito vzbudita asociacije na tiste dobre stare čase, kar je tudi v domeni pripovedne linije. V uvodnem pripovedovanju Nataše Keser smo namreč iz nič opomnjeni na tistoletno Evrovizijo in z njo povezano portugalsko najnižje uvrščeno pesem, vezano na portugalsko revolucijo nageljnov. V dialog z igralcem Robertom Prebilom se prikrade še dejstvo, da televizije takrat niso imele popoldanskega programa, in spomin na prodajo biskvitnih oblatov. Takšna očitna zgostitev specifičnosti leta 1974 na trenutke skozi predstavo zaradi nagnetenosti podatkov meji na izumetničenost, saj dialogom vzame realistično verodostojnost. Vendar presenetljivo večino časa vseeno funkcionira. Morda zato, ker za predstavo ni nujno, da do potankosti oponaša resničnost, in ji – iz njenega deklarativnega cilja, da oriše zgodovinski trenutek – radi odpustimo.
V to se vpenja tudi način pripovedi, ki se ga predstava poslužuje, klasičnih dramskih dialogov je namreč v predstavi malo. Igralci zgodbe svojih likov, ki v predstavi gradijo nekakšno razširjeno družino in nosijo enaka imena kot igralci, večino časa pripovedujejo o svojih likih v tretji osebi, s pogledom, uprtim v občinstvo, včasih pa za lažji oris vstopijo v dialog in dejansko dogajanje. Tak pristop jim omogoči bližnjico pri seznanjanju publike z vsemi kompleksnimi medsebojnimi navezavami likov, tako da jih publika z lahkoto zaobjame, hkrati pa z naslanjanjem na tretjeosebno pripoved mestoma ovirajo trajanje atmosfere in čustvenih stanj.
Uporaba metanivoja, ki se ga predstava poslužuje že s poimenovanjem likov po igralcih, nima popolnoma jasnega učinka. Bolj poglobljeni gledalki je jasno, da igralci izhajajo iz osebnega materiala, če ne iz drugih namigov, ko se igralec Blaž Šef razgovori o prvem sporočilu, poslanem v vesolje, kar lahko povežemo z njegovim preteklim delom v nekdanjem KSEVT-u z Draganom Živadinovom. Ker se na tem višjem metanivoju ne skriva nobeno dodatno sporočilo za publiko, ni povsem jasno, zakaj predstava teh pripovedi ne bi mogla enostavno distancirati od snovalcev. Tretjeosebna pripoved in faktografski podatki o času dogajanja, ki jih igralci uporabljajo, implicirajo pristope dokumentarnega gledališča, od katerega bi gledalec pričakoval odnos do zgodovinske materije ali vsaj jasno sporočilo, ki upravičuje uporabo potujitvenega efekta. Namesto tega se pristopi v predstavi zdijo namenjeni sami sebi, gledalec lahko zgolj uživa v kakšni skriti referenci na prejšnji dve predstavi ali v prej omenjenem prepoznavanju snovi za snovalci.
Pa da se ne razumemo narobe – recenzentka mora priznati, da je v predstavi uživala in jo po izstopu iz dvorane celo opisala kot gušt. Janežičev tip pripovedi, ki izhaja iz realistične igre podoživljanja čustev, in temu ustrezen mimetični način gradnje prizorov, je za gledalko hvaležen, saj sloni na čustvu ter poskusu lovljenja človeške izkušnje skozi pripovedi. Ravno zaradi tega je tretjeosebna »dokumentaristična« potujitev odveč, saj nas konstantno odvrača od tega doživljanja. Razen če je s tem želela predstaviti komentar o nevarnosti takšnega nasedanja?
Kot potencialno nevarno vidimo tudi zahtevo po ranljivosti, da igralci črpajo iz svoje osebne arheologije, kar rado rodi občutek čustvenega izžemanja igralca, ki pa se na trenutke med predstavo prevesi zgolj v patetiko. Eden lepših motivov v predstavi je recimo objem, ki reši Blaža in njegovo mlajšo sestrico Marjetko, objem, ki reši ljudi, ko ekspresni vlak ob prihodu v Zagreb iztiri. Ta neprisiljena podoba se gledalki delno poruši s potujitvijo - najprej s tem, da igralci za konec predstave ta objem še enkrat ponovijo, nato pa Lina in Anja še na glas naznanita, da sta lika v predstavi, s čimer predstava do skrajnosti poudari ta dodatni metanivo. Igralki se objemata, kot so to vsi igralci že enkrat naredili 20 minut prej. Pri tem se v ozadju vrtijo baladice iz leta 74’, da bi gledalcu bilo popolnoma jasno, kako naj bi se ob tem počutil.
Vsaka še tako dobro zastavljena predstava v trenutku takšnega podcenjevanja gledalca težko zdrži. Tudi recenzentka kljub užitku, ki ga je doživela – v ravnovesju med ekstatičnostjo skupinske koreorutine, ki jo konec prvega dejanja izvedejo igralci, in disko plesov sedemdesetih in prve barvne televizije in žalostjo prikaza prometnih nesreč in prebolevanja raka in trde roke jugoslovanske vojske – želela, da bi se tu končalo. Pri zgodbi nekih ljudi, nekega leta, brez dodatnih metanavezav, brez podčrtovanja. Zdi se, da bi bila v dani zastavitvi zgodba o nekih ljudeh, nekdaj, v nekem prostoru tokrat popolnoma dovolj.
Dodaj komentar
Komentiraj